Predsedniška tekma oziroma uteklega zajca sled

Predsedniške volitve v naši državi še najbolj spominjajo na pasje dirke, ki so neposredno po drugi svetovni vojni zaznamovale utrip angleških delavskih predmestij. No ja, po vzdušju se niti približno ne morejo primerjati z vtisi takratnega časa. Se pa lahko po norem sledenju tekmovalnih hrtov za namišljenim zajcem. Nekaj podobnega očitno beži tudi pred nosovi naših predsedniških kandidatov, da tako brezglavo tekajo iz enega medijskega soočenja na drugega in tekmujejo, kdo bo na suhoparna vprašanja podal bolj neizvirno misel. Igra nima smotra in ljudje v njej ne sloga, bi lahko rekli. 

Ne daj se Borči, ne ukloni se letom miška mala!    Vir: Siol

Predsednikovanje še zdaleč ni predsedovanje. Je nekakšen svojevrsten dogodek; nekaj takšnega, kot je, recimo, pustovanje, kurentovanje in podobni pomladni prazniki, s katerimi boga boječe ljudstvo v podalpski domačiji preganja zimo iz naših krajev. Učinkovitost je podobna. Zima bo prej ali slej zaradi vedno bolj pravokotnega sončnega sevanja, morala uteči in v volilni burki bo ljudstvo okronalo novega sončnega kralja. Ne eden in ne drugi dogodek pa nimata nekega usodnega pomena na samo življenje podalpske domačije. Se opravičujem, pomlad nekaj vpliva zaradi količine padavin in visokih temperaturnih nihanj vsekakor ima, vsaj na eko kmetovanje. Da pa bi morali kakorkoli trepetati, zaradi pregrevanja parlamentarnega, družbenega in gospodarskega ozračja, ker se je oziroma se bo v predsedniški brlog na Erjavčevi nastanil "napačen" predsednik, res ni potrebe.

Baje jo od klečeplazenja bolijo kolena?  Vir: Žurnal 24

Čemu potem v predvolilni tekmi "bistroumni" voditelji soočanj postavljajo toliko nepotrebnih, predvsem pa neprimernih vprašanj. Recimo: "Kaj menite, kako lahko uveljavimo arbitražni sporazum?" ali "Je blagoslavljanje javne šolske zgradbe politično neokusno dejanje in koga moti?" Sedanji predsednik, krovec, smetar, pek, kosec, kmet, sestavljavec malih naprav, pleskar, neutrudni tekač in hodec, je namreč jasno povedal vsem, da se niti približno ne vidi v vlogi moralne avtoritete, in da je to, kar počenja, skrajni politični domet položaja, ki ga zaseda. In če to izjavi nekdo, ki že domala pet let greje rit v fotelju na Erjavčevi, ne vem, čemu bi mu ne verjeli.

Uniforma za spopad z volilno ujmo.
Vir: Kamnik.info

Človek namreč govori iz izkušenj in njegovo dosedanje neutrudno pripenjanje odlikovanj in podeljevanje sladoledov, majčk in značk, potrjujejo, da je ubral najboljši način, da bo delo, pri katerem se je izkazal za izjemno domiselnega in produktivnega, nadaljeval tudi naslednjih pet let. Za iskrenost ga bodo volivci nedvoumno nagradili s ponovnim mandatom in to po vsej verjetnosti že v prvem krogu.

Namreč, ljudje, ki so edini plačniki političnega cirkusa podzavestno vedo, da jih bo en sam krog stal bistveno manj od dveh. V primerih, ko je igra sama sebi namen, se vključi kolektivna racionalnost, in takrat tudi nasprotniki obkrožijo tistega kandidata, ki ima največ možnosti, da se dolgočasje čim prej konča. Seveda, če bi predsedniške volitve spremljalo nekaj več izvirnosti in bi uvedli denarne stave, podobne tistim, ki so pregrevale angleška delavska predmestja ob pasjih dirkah neposredno po drugi svetovni vojni, bi zabava praktično lahko trajala precej let. Za potrebe močnejšega javnega vzdušja in vzdrževanja spodbudne atmosfere, bi bilo smiselno skrajšati tudi predsedniški mandat. 

Volilni program: sveta trojica in slovenska potica

V takšnem primeru bi vsi, predsedniški kandidati in volivci, dobro vedeli, kaj je temeljni smoter predsedovanja; polnjenje vreče z dobitki in delitev oziroma podeljevanje le teh po stavnih razmerjih. Na predsedniških soočanjih bi kandidate namesto po standardni folklori spraševali po naključnih, praktičnih znanjih: "Ali lahko picajzeljne staknete na straniščni školjki, in kako krepko se je treba za to potruditi?"; Katero ime je za vas primernejše za lužo, v katero dokazano ne more vpluti deset let star sinji kit? Je to Piranski zaliv ali Savudrijska vala?" ali "Kateri od bratov Marx je bil avtor Kapitala?"; "Kdo pogosteje poseže po beli kokainski črtici, belka ali črnka?" in tako naprej. Izbor domiselnih vprašanj je lahko precej obsežen, v nobenem primeru pa bi se ne bilo treba ponavljati.

S predlaganim pristopom bi verjetno neposredno ne okrepili avtoritete predsedniške funkcije v podalpski domačiji. Vendar, če mora država že po nekakšnem mednarodnem redu imeti šefa država, naj se ta preživlja iz lastnih virov. Vsekakor pa bi morali, že zaradi ugleda funkcije same in čim večjega zanimanja za njeno zasedbo, predsedniku dovoljevati določene privilegije. Poleg službenega vozila, šoferja in svetovalcev za stavničarstvo in pobiranje stav ter ekskluzivnega predsedniškega zavitišča za zavržene živali in pozabljene brezdomce bi mu morala država prepustiti tudi vsaj deset odstotkov vplačanih, v celoti neobdavčenih stav. Funkcija sama bi tako postala izjemno popularna med ljudmi in kandidatov, ki bi se vrteli na stavnem kolesu, bi bilo na pretek.

Eden izmed tisočerih obrazov J.J.
Vir: YouTube

Tudi drugače bi predsedniška funkcija postala v vseh, prav tako v materialnih pogledih, popolnoma neodvisna, v pravem pomenu besede avtonomna. Namreč, predsednik bi si lahko na račun stavniškega fonda omislil vzorno poveljniško uniformo, vsako leto drugo poveljniško kapo, lastno štirikolesno oklepno vozilo za obiskovanje parad in nadziranje bojne sposobnosti podalpske armade, celo kakšno manjšo podmornico za pregledovanje plovnih smeri. Včasih bi kakšen novec lahko primaknil tudi v prid samega proračuna, recimo v kriznih časih. S tem bi se vloge zamenjale in predsednik republike bi iz sedanjega proračunskega porabnika postal rešitelj, bolje rečeno odrešitel proračuna. Namesto da bi on prosjačil vlado in parlament, bi bili drugi proračunski uporabniki odvisni od njegove dobre volje. Si sploh lahko predstavljamo boljšo potezo za okrepitev predsedniškega ugleda in vloge? 

Komu ste naklonjeni ta teden,
gospod predsedniški kandidat?   Vir: Nova 24 TV

Kako to, da nobeden od številnih predsedniških kandidatov, ki se nenehno sklicujejo na svojo izvirnost, nematričnost, ne vidi priložnosti, ki se dobesedno vsiljuje sama po sebi? Kako to, da vsi bolj ali manj sledijo podobnim zaplankanim scenarijem in si nas ob tem poskušajo še nekritično prepričevati, da so najboljše nadomestilo za obstoječega predsednika. Če osem rabljev ponuja zgolj smrt za življenjsko skrunitev, niti ni pomembno, ali gre za obešanje, obglavljanje, električni stol, strupeno injekcijo, strel v glavo, tilnik, prsi ali šeriatsko kamenjanje? Še vedno gre samo za način izvedbe smrtne obsodbe! In podobno različni oziroma slični so si tudi vsi naši nekdanji in trenutni predsedniški kandidati; tatovi idej, pevci zbledelih rim, statisti v dolgoveznih, nedomiselnih medijskih šovih. Prav in res prav nobene škode bi ne bilo za državo, demokracijo, še manj za ljudstvo, če bi namesto volitev postavili kandidate v krog in bi opravili njihovo izločanje s preprostim am-bam, pet podgan. 

Tako pa, dovolite mi kratek sanjski intermezzo; pogled na politično soočanje po mojem okusu: 

Poživimo predsedniško tekmo po zgledu angleških pasjih dirk v petdesetih letih prejšnjega stoletja! 

"Angelca upehano lovi Majo. Ta po levi naskakuje Krausovo. Neverjetno, v lahnem zavoju je Borči  znova začel pospeševati in Šarcu zmanjkuje sape. Samo malo manjka, da se s petami ne zaleti zadrto vztrajni Ljudmili v nos. Tomčeva trenutno z Andrejem hrope na zunanji desni. Očitno se pripravlja za sunkovit prodor v sredino. Ne, ne, ne moremo verjeti, kako nešportno potezo si je omislil Boris in podstavil nogo Borčiju, ki ga prehiteva po levi. Vendar z močnim telesnim tonusom, izkušnjami in domala intuitivnem preskakovanju ovir v stampedu, dosedanji predsednik uspešno kljubuje zasledovalcem. Kakšna škoda, da se naslednje dirke ne bo mogel več udeležiti! Za kaj takega bi namreč morali spremeniti pravila, čemur pa drugi, ki so poslali kandidate na letošnjo tekmo, niso ravno naklonjeni. Kakšna škoda?!" 

Da, kakšna škoda, da za nepomemben položaj, zgolj formalno popolnjevanje državniškega stanu, vlagamo toliko truda in pozornosti. Ogromno nepotrebnega blefa, čeprav se hudičevo dobro zavedamo vsi, tudi predsedniški kandidati, da gre samo, kot trdi obstoječi predsednik, za nekakšno slabo plačano delo, od katerega ni mogoče solidno živeti. Predsedniška tekma v slogu nekdanjih pasjih dirk na britanskem otočju bi bistveno lahko prispevala k oživljanju podobe domače demokracije in se razume, predvsem k izboljšanju denarnega stanja dejanskega predsednika. Ready, stady, go!