Konec srednjega veka

Petkov kadrovski preobrat v Luki Koper je definitivno napovedal konec srednjega veka v našem edinem pristanišču. No, doba razsvetljenstva še ne bo nastopilo tako kmalu, kot bi si nekateri želeli. Razum mnogih je še vedno ujet med Pandorino skrinjo nadlog in Atenino modro sovo. Sprevrženi sindikalizem, ki je domala pokopal pol Slovenije, se je globoko zasidral tudi v enega izmed naših, pred nekaj leti, najbolj plemenitih sindikatov. Usmerjata ga bes in prizadetost. Slaba karma bi rekli budisti, pa nikakor ni prava popotnica za prihodnost. Tudi morilsko inkvizicijo so odpravili šele, ko je preprosto ljudstvo dojelo, da se med padajočimi glavami, nad katerimi so navdušeno vzklikali, lahko prej ali slej znajde tudi njihova. Klavski paradoks povratnega učinka nesporno deluje!

Josip Broz Tito: Nije Hamburg ali biće, ... Pol stoletja kasneje: Pretovorno skladišče!        Vir: Delo

Da, rezilo nad tujim vratom je popolnoma nekaj drugega, kot če hladen rez preti tebi. Od vse, pred leti tako opevane delavske solidarnosti, so ostali samo še simboli in geste, stisnjene pesti, melanholični govori, pobožne želje, za katerimi pa praktično ni več nobene vsebine. Izginila je tisti trenutek, ko se je človek namerno odločil, da si pokori sočloveka in si okrepi blagostanje na račun podrejenih, neenakopravnih. V dejanskem primeru, razmerju med zaposlenimi in tistimi pri izvajalcih pristaniških storitev, gre za obstoj in bogatenje "elite" zaposlenih na račun drugorazrednih. Tisti, ki imajo sami polna usta zgražanja nad neoliberalizmom, ga dobesedno udejanjajo. In neka uprava, ki je hvala bogu ni več, je to rajanje različnih pravic, preprosto gledala, ga celo podžigala. Izkoriščanje, kaj šele suženjsko trpinčenje, je že samo po sebi nezakonito. In da ti to postane jasno, ne potrebuješ naročenih pravnih mnenj. Zadostuje že deklaracija o človekovih pravicah, ki so jo sprejeli Združeni narodi. Torej, da se bo dejansko v Luki Koper kaj spremenilo, bo najprej treba opraviti finančno spravo in izkoriščanim priznati odškodnine, za vsa leta, ko je družba knjižila masten dobiček na njihov račun in ga delila z zaposlenimi.  

Da, znesek gre krepko proti številki 100 milijonov evrov, in tega tveganja za družbo se ni zavedala ne ta uprava ne tiste pred njo, nadzorni sveti pa so tleči spor spretno pometali pod preprogo. Ko bo treba denarce odšteti in do tega bo vsekakor tudi prej ali slej prišlo, bo vsem, tudi najbolj nedolžnim statistom jasno, da so pravzaprav zapravili dobršen del prihodnosti in ugleda kot družba in kot posamezniki. 

Takšno pristanišče potrebuje najmanj 40 milijonsko
tržno zaledje. Se izganjalci Madžarov tega zavedajo?

Vir: Luka Koper

Drugo, kar neizogibno sledi Luki Koper v naslednjem letu, je notranja reorganizacija. Družba je prenapeta s podvajanjem nalog, elektronsko vodenje pa ji služi bolj ali manj za okras. Procesi so na robu zloma oziroma se nenehno zaustavljajo. Pristanišče je postala dnevna mora, saj nikdar ne veš, koliko časa boš zabil zaradi nenehnih postankov, zapletov, reševalnih akcij. Mesta, kjer v procesu prihaja do motenj in zastojev, so potencialne grožnje oziroma varnostna tveganja. In več takšnih mest je, slabša je varnost. Tako je, če v družbi ni nikogar, ki bi matematično povlekel poti križanja in izračunal procesno varnostne algoritme. Tisti, ki so jih želeli za nekaj deset tisoč evrov vredno sofinanciranje študijskih projektov na FAMNIT, danes to počnejo za nekaj milijonov evrov na Kitajskem. Iz Šanghaja se bodo selili v Tjandžin v kratkem. 

Trditi, da pristanišče nujno potrebuje nova zemljišča in da bo v dveh letih zaposlilo petsto ljudi, predvsem izvajalcev pristaniških storitev, je govorjenje na pamet. Nihče, tudi avtor tega zapisa, namreč ne ve, kaj od tega in koliko res potrebuje. Do danes ni bila narejena ena strokovna, matematično ovrednotena študija prostora in procesov. Matematika pa je jezik tretjega tisočletja in nujna, da sploh lahko razumemo narave in njene procese. Za pretovarjanje in sprotno pripravo blaga za natovarjanje in distribucijo je mesta več kot dovolj. Prepričan sem, da bi na tako omejenem prostoru, z dodatnimi štiristo metri obale, lahko pretovor potrojili. Seveda bi bilo treba skladišča preseliti proti Sežani in Divači, kar pa bi ne bilo nič narobe z vidika tamkajšnjih ljudi in nadaljnjega razvoja širšega območja v zaledju. Dosledna revizija obstoječih notranjih procesov bo prej, ko ne pokazala, da Luka Koper ne potrebuje dodatnih 500 zaposlenih, ampak največ 200 in mogoče še med 100 do 150 občasnih delavcev, kar bo seveda odvisno od pretovornih gibanj. Drugačne, višje kalkulacije, kot tudi vztrajanje na sedanjem modelu zaposlovanja, bodo pri tej rasti pretovora in trenutnem neobvladovanju notranjih logističnih procesov, prej ali slej sprožile eksponentno rast stroškov in zlom sistema. 

Zastopnik enodelniških interesov                                           Vir: Siol

Razumljivo, da plače zaostajajo za bolj produktivnimi pristanišči na evropskem severu zahodu. Tam si namreč niso omislili tako razkošnih organizacij, kjer isto delo opravljata vsaj dva, in za vsak slučaj najamemo še dva. Bistvo produktivnosti namreč ni le dodana vrednost, porazdeljena na številom ljudi, ki pri njenem ustvarjanju sodelujejo, temveč, da z manj ljudmi in sredstvi oziroma z enakim številom, opravimo več dela. Kar pomeni, da presneto solidno obvladujemo stroške. Če bi v Luki Koper zasledovali omenjeni gospodarski aksiom, potem bi brez dvoma ustvarili dovolj zaslužka za posodobitev zmogljivosti in izboljšanje delavskega standarda. Organizacija bi postala stabilnejša, delovna mesta in zaslužek pa bi ne bila pod udarom tržnih in geostrateških nihanj. Seveda lahko vse skupaj še naprej jemljemo poenostavljeno. Živimo razkošno, udobno in zapravljamo, prihodnost pa udejanjamo s posojili. Vsekakor pristanišče ne bo propadlo, kdo bo užival njegove prihodnje sadove, je seveda čisto drugo vprašanje.

In ko smo že pri prihodnosti pristanišča in vodilnega koncesionarja v njem, je prav, da pogledamo, kako na mestu so odvračanja, recimo Madžarov in v kakšno brezizhodno godljo jih lahko pripelje tam doli na Obali nepoznavanje globalnih trendov, predvsem pa vztrajno zanikanje globalizacijskih procesov. Na mednarodnem trgu se kapital vedno bolj usmerja v povezave, iz katerih lahko pričakuje komplementarne in sintropične učinke. Pravi projekti so praviloma več nacionalni oziroma je nacionalni interes v njih vedno manj pomemben. V kolikor bi koprsko pristanišče služilo zgolj domačemu gospodarstvu, bi ga verjetno lahko kar ukinili. Pretovor preko bližnjih severno jadranskih pristanišč bi bil bistveno cenejši kot pa vzdrževanje nekaj sto milijonske infrastrukture za nekaj milijonov ton letnega prometa. Tu tudi tiči odgovor, kaj bi Koper in druge obalne občine pridobile z mejo na Črnem kalu; še posebej, če bi jim ljubljanski Janezi zaračunavali vsak posamičen prehod. Demagogija se vedno ne izide oziroma nikoli!

Naprej zastave Slave! Miting resnice ali
nov domačijski hobi - protestovanje?

Vir: Ekoper

Koprsko pristanišče živi in dela predvsem zaradi gospodarstev v srednji Evropi, avstrijskega, madžarskega, slovaškega …, torej je pošteno in za Luko Koper kot tudi številne druge servisne dejavnosti, da k ideji o njegovem razvoju pritegnemo tudi omenjene države ali vsaj njihov kapital. S tem ko bi okrepili poslovne zaveze znotraj regionalnega mednarodnega prostora, bi se pretovor nedvomno povečal, še posebej, če bi v bližini samega pristanišča našli primerna zemljišča za "gospodarske ambasade" evropskih držav, ki nimajo lastnega morja. 

Tudi drugače se je nacionalna struktura v Kopru in njegovem zaledju precej pomešala že do danes, tako da o nekem nacionalnem interesu na Obali sploh ne moremo več govoriti. Bodimo odkriti in povejmo, da tisto, kar skušamo zaščititi z omenjeno parolo, so izključno obstoječi privilegiji, ki pa bodo resnici na ljubo krojili udobno življenje delavske manjšine le še nekaj let. Potem bo brezdvoma nastopila streznitev. Običajno pride, ko te imajo zaradi elitističnega, vzvišenega odnosa, vsi počasi poln kufer. Zato se morajo "apologeti delavstva" resno vprašati, kakšno sporočilo pošiljajo s sedanjim izganjanjem Madžarov in, ali se ne bodo mogoče logistični tokovi iz srednje Evrope začeli preusmerjati nazaj v Trst in Reko. Ali izganjanje Madžarov v bistvu ne pomeni hkrati tudi eksodus izganjalcev; izganjanje dela in delovnih mest. Torej, čigavo bodočnost zaboga gradijo tisti, ki s transparenti izganjajo narode na strateški transportno logistični smeri, ki bi je brez nihovih potreb sploh ne bilo? Po mojem osebnem mnenju nobene, ampak jo z omenjeno demagogijo rušijo v prafaktorje. V vsakem pogledu gre za poteze začasnega, sila kratkotrajnega obdobja in potem bo nastopila za vse nova doba sindikalističnega mračnjaštva. Namesto življenja, boj za preživetje; namesto svobode, ujetost v predsodke povprečja!

Obala, dežela nenehnega upanja: odšli so Madžari, za njimi Avstrijci,
Slovaki, Srbi, kranjski Janezi, potlej še vsi ostali. Le meja na
Črnem Kalu je čvrsto stala, krepostni duh ni pustil, da bi se udala! 

Vir: Princeton Univerity

Pristanišče se je trenutno znašlo na točki, in do nje ga je prigonila neka zastarela, omejena skladiščna filozofija, ko vodilni koncesionar v njem dejansko postaja ključna ovira za razvoj. Kdor se ne spremeni, kdor se ne prilagodi geopolitični stvarnosti, dejansko izumre. In to je ugotovil Charles Darwin že pred več kot poldrugim stoletjem. Vstop v obdobje razsvetljenstva še zdaleč ne pomeni, da smo tudi dejansko postali podložniki razuma in to vse dotlej, dokler iz demagogije srednjega veka ne odstranimo predsodkov; začnemo tvorno sodelovati, ne pa da se bojimo drug drugega. Sindikalizem mora postati intelektualno politični izziv, ne pa infantilno nasprotovanje vsemu, kar se giblje in misli; teologija, religija, metafizika. To seveda pomeni odpiranje na vse strani. Preizkušanje moči idej, ne pa iskanje zavetja v množici, ker imamo premalo samozavesti. Nastopil je pravi trenutek, da se družba Luka Koper preobrazi iz običajne pretovorne postaje, v kateri se predsodki razraščajo kot podgane, v vodilno silo severno jadranskega logističnega in transportnega sistema. Razmišljanje in gibanje v tej smeri bo šele odprlo čakre razuma, ustvarjalnost bo nadomestila nerganje in obtoževanje. To bo hkrati tudi duševni in organizacijski preporod duhomornega sindikalizma. Sodobnost poganja kolesje obilja, nazadnjaštvo, ki ni nič drugega kot obramba privilegijev in vzdrževanje diskriminacije, jih lomi. In slednjemu zvezde vsekakor niso naklonjene. Še posebej v naslednjem letu ne! Pogumne vedno spremlja sreča, da pravočasno najdejo pot do znanja!