Nekadilske barabe

Avstrijski svobodnjaki, čeprav so to bolj ali manj na jeziku, bijejo vnovičen boj, da ohranijo kadilske lokale. Avstrija je namreč edina kadilska oaza na stari celini in v zadnjem desetletju Avstrijci celo prekašajo posebneže Švicarje v pogledu dojemanja evropske resničnosti. No, kot velja za večino povprečne Evrope, ki jo opurtunistične stranke, med katerimi prednjačijo razne socialdemokracije (desne in leve) ter stranke, ki so si nadele ime po ljudstvu, čeprav niti prebližno ne vedo, kaj plebejstvo je, vedno bolj drsi v družbeno entropijo. Človek je namreč vstal proti človeku, in če bo šlo tako naprej, bomo kmalu dosegli dolgočasno moralno povprečnost. Na človeštvo in njegove raznobarvne posebnosti pa bo spominjalo zgolj še ime. 

To so bili še možje...                                   Vir:The Watershed Texas

Nasprotovanje uživalcem tobaka niti najmanj ni tako nedolžno, ko se zdi na prvi pogled, predvsem pa daleč od gibanja k zdravi populaciji, h kateri ljudje že naravno težimo. Ne potrebujemo dušebrižnikov, ki lastne pridobitniške interese skrivajo za posvečenim izganjanjem kadilskega hudiča. Namreč, nad tobak so se spravili samo zato, da povečajo lastne prihodke ali na račun nižjih stroškov pospravijo v žep višje dobičke. Ni naključje, da protikadilski boj podpirajo zavarovalnice, zdravstvene ustanove, številni ponudniki za odvajanje kadilskih razvad, celo prodajalci nizkoenergijskih hiš in rekuperacijskih sistemov, letalske družbe in številni drugi, ki so dolžni zagotavljati čist in zdrav zrak v prostorih, katere upravljajo. Protikadilska zakonodaja je tako nedvoumen dokaz, kako nesmiselna je lahko demokracija. Nesporno je, da v demokraciji argumenti ne štejejo, temveč demagogija, s katero nam strežejo številni lobisti. Biti bogatejši, pomeni, da si lahko tudi glasnejši. Ne nazadnje pa mar ni demokracija nekakšen antični politični izum, oblast, po zaslugi katere je večinsko prebivalstvo v polisih utemeljevalo in vzdrževalo suženjstvo, izkoriščanje ujetnikov. Je danes, kaj drugače? 

...in možem prijazna oblika njihove najljubše
tobačne znamke.   Vir: Cheap Newport Cigarettes 

Prav na primeru zavzemanja za pravico do kajenja je kratek domet demokracije še kako opazen. Gre namreč za tipično nasilje entropične večine nad entropično manjšino. Čemu entropično? Pri obeh se trudijo, da vzdržujejo, kar se da bolj mlačno temperaturo v skupnosti. To nesmiselno sožitje je prepoznavno predvsem po tem, da za vsako ceno poskuša prikriti "slabosti" imanentne našemu dednemu zapisu; recimo, korupcijo in oportunizem (koristolovstvo); edini dve resnični politični sili, ki še lahko spreminjata svet. Vse ostalo za povprečnega človeka nima neke prave motivacije. 

Skupnost in družbena pogodba, na kateri je utemeljena, nesporno podžigata zagrižen antagonistični boj proti individualizmu. Kajenje namreč ni družbeni problem, temveč vprašanje, s katerim naj se ubada predvsem posameznik. Le on lahko presodi, koliko mu ta navada resnično koristi oziroma škoduje. In edino on lahko odloči, ali bo tobak konzumiral v samoti ali v družbi zadimljenih kadilcev. Vsako poseganje države na to področje še posebej, če gre za poudarjanje nekakšnih nesmiselnih "resnic, češ, pravica do zdravja je v vseh pogledih prednostna pravica, ni nič drugega kot zloraba oblasti in odkrito podpiranje izživljanja posameznih interesnih skupin nad posameznikom. Družba, ki posamezniku ne jamči varnega in prijetnega obstoja, je segregacijska, diskriminacijska, v vsakem primeru fašistična. Da, demokracija ni nič drugega kot prikriti fašizem, podobno kot je materija samo druga oblika energije. 

Odnos do človeškega dostojanstva v demokraciji:
Izgon na ulico!                 Vir: TV SLO

Verjetno naj bi v demokraciji nasprotnikov ne pretepali ravno z bikovkami, čeprav se tudi to dogaja zmeraj bolj pogosto, in sicer pod parolo javne higiene in zaščite demokratičnih pridobitev. V tem pogledu je sistem domala istoveten diktaturi, temu ali onemu totalitarizmu; lahko celo večim! Tudi protikadilska družba je eden izmed njih. Že na tem primeru bi lahko rekli, da je demokracija izključno sistem, ki poskuša z nekimi izpopolnjenimi metodami prikritega nasilja uresničiti narekovane odločitve sil v ozadju. Ko se skupnost enkrat spravi na posameznika, običajno sploh ne gre za ogroženost skupnost, ampak drugih posameznikov, ki delujejo iz ozadja. Skupnost sama po sebi je nekaj namišljenega, nekakšna imaginarna veličina, v kateri večina kima, nemo podpira posamične interese, ker so predstavljeni kot skupni. V bistvu gre za neke vrste sugestibilno okolje, v katerem ljudje živijo v prividu, da bo le to zanje poskrbelo, in podobno vlogo ima tudi demokracija. Ko si enkrat pomoči res potreben, pa dejansko spoznaš, da si tudi ti samo statistični podatek, naključna žrtev pretiranih obetov.  

Odnos do človeškega dostojanstva v demokraciji - II: Programirana hipnotibilna prihodnost kadilcev. Koncentracijske logorje postavljamo v glavah ljudi.               Vir: 24ur.com

Kako krvoločno so se nekadilske barabe "demokratično" spravile na kadilce oziroma kako izrojena je lahko demokracija, se prepričamo že na cigaretnih škatlicah. Podobe na njih so nagnusne, in v temeljnem nasprotju z vzgojnimi učinki. Namreč, za eno samo strašljivo sliko ne moremo reči, da je res posledica kajenja, še manj dokazati, da je kajenje glavni razlog za večino težav, rakov, ki jih opisujejo. Vsi vemo, v kako zasmrajenem okolju živimo in delamo, da smo največkrat izpostavljeni nasilnim medčloveškim odnosom, kroničnemu stresu, brez nekega pravega optimizma, tik pred izgorelostjo, a tobak je dežurni krivec! 

Sodobni psihopati morijo z demagoškim sprevračanjem resnice
 v moralistične zakone, in demokracija je njihova dekla.

Normalno, jasno nam je, da ne dušebrižniška skupnost, ne država ne morejo odpraviti kvarnih simptomov v okolju in pri naših medsebojnih odnosih. Simptomov, ki nesporno načenjajo naše zdravje. Toda človek mora imeti upanje, in to upanje predstavlja prav brezkadilska družba. Kako iluzurno nesmiselno in neučinkovito obenem. Toda, glede na to, kako uspešni smo pri odpravljanju resnično škodljivih pojavov za življenje, bomo raje namerno pobili še nekaj več zasvojenih kadilcev. Zaradi naraščanja njihove smrtnosti ne bo nihče opazil, kako smo dejansko neuspešni pri obvladovanju globalnih in lokalnih okoljskih težav. Pljučni rak je najbolj očiten dokaz zato. Gre za bolezen zasvinjanega zraka, superproizvodnje, transporta in potrošnje ali za tipični kadilski sindrom? 

Po sledi neke demagogije: Znašla se je na urgenci.
Je morda na skrivaj vlekla?                           Vir: Siol

Dobro se namreč zavedamo, kako sugestibilna je naša vrsta. Razmerje med razumom in vestjo je vedno mogoče zlorabiti, človeka pa prepričati, da njegovi možgani začnejo delovati, namesto k zdravju, v korist bolezni oziroma strahu, ki jo prej ali slej sproži. Torej, takšne protikadilske propagande bi se lahko spomnil samo kakšen resnično butast nadutež ali pa prvovrstna nekadilska baraba, ki želi pomoriti čim več ljudi in to na posebej grozovit način. Čuvajmo se prijatelji, psihopati so med nami! Sodišče, ki jim bo sodilo, pa si moramo šele omisliti. Za demokracijo namreč gre; mar ne?