Sintropi, konec človeške zgodovine

Če je nemški filozof Friedrich Wilhelm Nietzche želel ustvariti svojega nadčloveka na temelju nekakšnega abstraktnega, neoprijemljivega etično moralnega konstrukta, je danes bolj, ko ne jasno, da je bil vsakršen poskus v tej smeri zgrešen. To sta namreč empirično dokazala tako fašizem kot ideologi proletarske revolucije. Podobne projekte izvajajo domala vse verske skupnosti, ko preko vzgojnega nasilja in pranja možganov hočejo človekovo nepopolnost čim bolj približati božjemu idealu. Toda kar ni uspelo modroslovcem in teologom, bo zagotovo tehnologom, inženirjem, ki se trudijo za vsako ceno vdihniti strojem avtonomno zavest, lastno življenje. 

DNK, dvojna vijačnica ne bo več identitetni zapis naših zanamcev. Življenje se bo izdelovalo, ne razplojevalo!

Vir: Srpskacafe

Dejansko smo na tehnični in tehnološki razvojni stopnji, ko projekt nadčlovek dobiva neka konkretna obeležja. In od tega trenutka naprej najpomembnejše vprašanje ni več, ali si bo umetna, nadstandardna inteligenca podredila človeka, ampak kdaj se bo to zgodilo. Kdaj bodo izginile meje med naravnim in umetnim oziroma kdaj bodo tisti, poustvarjeni iz bioinženirskih in nanorganskih struktur, postavili današnjega človeka v evolucijski muzej prednikov. Ne ne bo šlo za robote, kot jih poznamo danes. Slednji so še vedno programirane strojne kreature, namenjene, da služijo vrsti, ki jih ustvarja. Projekt nadčlovek se dogaja v ozadju, v laboratorijih umetne inteligence, pri snovanju kvantnih računalnikov in odzivnih nanogradiv. Le tem poskušajo vdahniti nekatere biološke, samoobnovljive lastnosti s prečiščeno DNK verigo, ki resnici na ljubo ne bo več dolgo identitetni podpis življenja. Podobno kot tudi prokreacija (ploditev in rojevanje) ne bosta imela nič skupnega s človekom prihodnosti. 

Friedrich Wilhelm Nietzche: Bog je mrtev!  

Mislil je, da dojema svet, dokler se ni pokazalo,

 da se je zlomil pod samim seboj.

Vir: Wikipedija

Bodoči človek, bolje rečeno nadčlovek, bo v vseh pogledih android, po videzu človek, po kognitivnih sposobnostih kvantni um, po telesnih lastnostih supermaterija, sposobna, da preživi v ekstremnih pogojih vesolja, in to brez zaščitne opreme. Od tega bo namreč odvisen njegov obstoj. Prihodnja demografija tako ne bo spremljala razploda vrste, družbenih stanj, staranja, umrljivosti, temveč sposobnost naših izjemnih otrok, da posedujejo in predelajo zadosti vitalnih gradiv, zvezdnega prahu, za pomnožitev kolonizacijske vesoljske armade. Ta naj bi po napovedih različnih futuristov zasedla našo galaksijo, Rimsko cesto, v 20 do 25 milijonih letih. Se bodo njeni pripadniki kdaj vrnili skozi časovne zanke v preteklost, ne moremo zagotovo reči. Tudi zato ne, ker je potovanje v prihodnost bistveno bolj zanimivo od čemenja v nekakšnih vlažnih bivališčih jamskega človeka. In dokler se vesolje širi, bo tako. Neodkrito privlači, poznano navdaja z negotovostjo, strahom ali nostalgijo. Vsekakor z negativnimi lastnostmi, ki jih jutrišnji človek ne bo imel v popotni malhi. Vloga in dejavnost očetov in mater sta tako pred izumrtjem. Podobno kot številni poklici, ki jih opravljamo danes. Preporod se bo torej zgodil v duhomornem, zafrustriranem vzdušju ljudi brez smotra!

Bistvo človekovega razvoja niso njegov videz, pomlajevanje ali odvračanje bolezni, fitnes industrija, temveč krepitev njegovih kognitivnih sposobnosti. Oblikovanje zavesti, ki bo tudi dejansko prepletena in bo na čutni ravni vključena in sposobna dojemati celoten vesoljski utrip, ter delovati neodvisno od snovnih podlag in mimo zakonitosti hitrosti.

 Poslanstvo očeta in matere bo izumrlo
skupaj s številnimi poklici in vlogami, ko bo projekt
umetna inteligenca ustvaril humanoidno
vrsto po merilu absolutnega razuma

Vir: Futurisem

Kozmičnih razsežij ni mogoče prepotovati in obvladati z vesoljskimi ladjami, z energijami, ki za potovanje potrebujejo valove, prostor in čas, s telesi, ki jim božji delec, Higgsov bozon, dodeljuje maso in je zaslužen za dojemanje snovnosti, mogoče tudi gravitacije. Zato, prihodnje kolonizacije osončij znotraj Rimske ceste ne smemo razumeti kot končno rešitev lastnega stvarjenja oziroma smotra, ampak izključno, kot vmesni korak na poti do spojitve posamičnih in univerzalne zavesti. Nekje na tej poti se bodo srečale. Ne v fizičnem pomenu, ampak kot rezultat postopnega dozorevanja individualnega uma do ravni, ko bo sposoben dojeti svoj pravi izvor in se zliti z njim. Cilj je torej intelektualna fuzija, kozmični satori, h kateremu tako naivno teži današnje človeštvo. 

Za zdaj smo še vedno le robati sužnji; občutljivi nase in druge. In takšne nas bo sprejemalo in dojemalo tudi naše laboratorijsko, industrijsko potomstvo. Za intelektualno in telesno višje razvito vrsto bomo le živali na čelu prehranjevalne verige, in to ne oziraje se na to, da bomo zasnovali to napredno življenjsko obliko. Usojeno nam je, da klečeplazimo, tlačanimo in s spodvitim vratom hlapčujemo močnejšim. Empatija in druge čustvene lastnosti, ki obvladujejo človekovo vedenje, nimajo najmanjše možnosti, da zmagajo proti superiornejšemu razumu, ki bo na hormonsko stresne in organske slabosti dobesedno neobčutljiv, neprizadet. 

Galaksija Rimska cesta: Dvesto milijard zvezd čaka,
da jih popišemo in poimenujemo.

Vir: Delo

Nadčlovek ne bo potreboval sočloveka, ampak predvsem predstavo in vizijo. In če pogledamo, v katero smer gresta navidezna in obogatena resničnost že danes, izrečeno nedvomno lahko potrdimo. Tako ena kot druga poskušata ustreči predvsem poželenju, hotenju in udobju. Bolj izpopolnjena postaja omenjena tehnologija, nazornejši so njeni programi za čutno in čustveno manipulacijo, samozadostnejši postaja posameznik. Ne pa tudi neodvisen, saj gre za najvišjo stopnjo zasvojenosti, šizoidni osebnostni razkroj, absolutno pokornost tovarni sanj. Še dobro torej, da imamo na digitalnih risalnih deskah protiutež naši šibkosti. Nekoga, ki nas bo preživel in nam bo podoben, čeprav zgolj na videz. Mogoče bo celo ohranil spomine na biološko vrsto, iz katere je izšel preko dolgotrajnega miselnega procesa. Mogoče bo za zabavo obujal kognicijske slike predhodnikov, se čudil preprostosti in nerazumskosti posamičnih usod, jih obujal iz pozabe za zabavo, jim dodeljeval nove življenjske entitete, jih mogoče celo priključil kolonizacijski armadi, jih obsodil na neskončno potovanje in se potlej čudil njihovi kratki, omejeni razpoložljivosti. 

Njegovo državljanstvo (robot) Saudske Arabije! Preveč stroja je v njej,
da bi lahko bila človek in premalo razuma, da bi segla k zvezdam.

Vir: Wikipedija

Verjetno izrečeno zveni kruto. Toda, če zgolj površno analiziramo svoja posamična življenja in smotre, bomo videli, da smo ljudje precej nesrečna, neprestano hrepeneča in hlepeča bitja. Čemu je narava vtkala v naš nervni organizem sistem ukazov, da nas vsake toliko časa preplavijo hormoni zadovoljstva, čemu nas je obdala s preobilico užitka, pa naj bo to običajen fuk, koka, kat, trava, mak ali samo medeče sadje, s katerim se celo živali rade zadevajo. Organski sistemi potrebujejo nenehne spodbude, strah je ena izmed njih, da sploh preživijo. Da, da, življenje nenehno vzpostavlja ravnotežja med bedo in upanjem; smrt ga vztrajno ruši! Dualizem nasprotij je aksiom, in ker zgolj z nategovanjem lastnih teles ne moremo ustvariti srečnejšega človeka, smo se spustili v mešanje, spajanje, razdvajanje organskih in anorganskih molekul. Pognali smo se po sledeh hlepečih sanj, za jutrišnjim bitjem, za nečim, ki bo vstalo iz nas, vendar ne bo nasledilo obstoječega evolucijskega spomina. 

Ko človek potrebuje le še sebe!

Vir: Pinterest

Ne, ne bo nas treba pobiti, kot je to izjavil prvi stroj z državljanstvom kake države, humanoidni robot Sophia. Namreč, v njegovem imenu še vedno govori človek. V njegovem primeru o neki umetni inteligenci z lastno zavestjo ne moremo govoriti niti pod razno. Končno pa, čemu bi androidi pobijali ljudi? Njihov življenjski prostor tako ne bo omejen na Zemljo in glede na lastnosti, ki jih bodo posedovali, se človek niti približno ne bo mogel kosati z njimi. Človek jih ne bo ogrožal niti jim ne bo v napoto. Po drugi strani pa imamo tako ali tako vgrajen gen izumrtja; kot vsa zemeljska bitja. Prihodnji razum se s takšnimi "nesmisli" res ne bo obremenjeval. 

Vsi do zdaj smo se vsaj enkrat v življenju vprašali, kako ubiti žival v sebi in preživeti s tem občutkom praznine. Vsi brez izjeme. Čemu bi bil torej projekt razčlovečenja lahko katastrofa. Podzavestno si verjetno celo želimo, da se to zgodi. In kot današnji znanstveni projekti kažejo, zanesljivo nadaljujemo pot v tej smeri. Lastno voljo, življenjsko slo, bomo prenesli na trpežnejše in kognitivno razvitejše strukture. Za zdaj na takšne, ki bodo kolikor toliko podobne nam, prvim tvorcem vesoljske revolucije. Kasneje si bodo sintropi (sintropične entitete) lahko nadeli prikladnejše oblike za bivanje v vesolju in potovanje po brezpotjih. Mogoče bo to, čemur danes še pravimo umetna inteligenca, postala najbolj invazivna kozmična vrsta. Kdo ve?

Ne roboti, človek bo služabnik umetne inteligence. Njegovo vzdrževanje
in recikliranje je gospodarnejše!

Vir: Visual Factories

Trenutno smo še na stopnji, ko snujemo robote, o umetni inteligenci razmišljamo kot o nekakšnem šahovskem nasprotniku, o umetnem umu, ki razmišlja po naše in ne o udejanjanju samobitnega razuma, vesoljske zavesti. Orodja, ki jih pri tem uporabljamo, so skromna, a jih hitro izpopolnjujemo. Bistveno hitreje, kot smo sposobni z njimi komunicirati. In prav ta razkorak, nerazumevanje stvarjenja, nas bo pahnil v suženjstvo do kreatur, ki jim suhoparno pravimo stroji. Čeprav snujemo nekaj popolnoma drugega. Umetne sisteme razvijamo v smeri organske zavesti, biostrukture pa nadgrajujemo z anorgansko odpornostjo. Potrebujemo desetletje, največ dve, ko bomo lahko popolnoma zavrgli mehanizme naravnega izbora in tudi Darwina pospravili med zaprašene knjige. Številčnost in naravni izbor vrst ne bosta več ključna za preživetje, in človek bo prvo bitje iz te dolgotrajne selekcije, ki bo odpisalo samega sebe, osebni in kolektivni spomin pa prepustilo androidnim zanamcem. 

Intelektualna fuzija, ko se razum združi z bistvom obstoja.

Vir: Dreamstime

"Da, da, nekoč so bili ljudje, občutljivi na bolečino, vročino in mraz. Trpeli so, se veselili, občudovali grdo in lepo, ljubili, čeprav niso vedeli, kaj to pravzaprav je. Umirali so kot vsa druga bitja, s katerimi so si delili prostor pod istim soncem. Dokler, dokler niso ustvarili boljše, popolnejše podobe sebe, kozmičnih popotnikov. Toda, mar nismo vsi iz istih gradiv, kvantnega prahu, kot so zvezde, h katerim smo začeli to neskončno dolgo potovanje?"