Ultrahitra transportna zanka ni več uganka

Ključni problem slovenske transportno logistične smeri ni "drugi tir" in vprašanje, kdaj bo ta zgrajen, ampak tehnologija, na kateri bo deloval in s katero bo upravljan. Od številnih spletk, ki zamegljujejo bistvo njegovega prostorskega in finančnega umeščanja v domače okolje, je znano zgolj, da nam infrastrukturno ministrstvo, podjetje "2direktorja" in inženirji znova ponujajo neke zastarele in preživete, drage in manj učinkovite različice. Sem nedvomno sodi tudi Duhovnikova "žičnica", da ne bo slučajno kdo namigoval na mojo pristranskost. 

Očitno v podalpski domačiji ne jemljemo resno govoric o tehnoloških prebojih, na katerih se udejanja novodobna industrijska revolucija. Umetna inteligenca in roboti so še vedno artefakti. Prav je, da jih znamo delati, vendar sodijo v neko drugo okolje; nikakor ne na območje poselitve domačijskega človeka. 

Ultrahiter transport postaja resničnost. Izgradnja dvosmerne cevne povezave stane med 20 do 50 milijonov dolarjev po kilometru. Približno toliko, kot bomo odšteli za kilometer hrupnih in nevarnih tirov med Koprom in Divačo.

Vir: Virgin Hyperloop One

Slovenijo v prihodnosti čaka samo en resnično pravi projekt, in to je, utemeljitev in udejanjanje strateške transportne smeri. Ne, geografske značilnosti prostora že kakšno desetletje niso več prednost, kot nas poskušajo prepričati. Strateškost sodobnega sveta se udejanja preko tehnološkega razvoja. Ta pa že dolgo več ne prihaja iz projektantskih miz v delujoče okolje, temveč se poraja predvsem znotraj takšnega okolja. 

Magnetna levitacija zaenkrat omogoča hitrosti do nadzvočne.

Vir: Tesla - Xspace

Prometna in transportna infrastruktura Slovenije sta zastareli in ne bosta nič bolj sodobni, če bomo umestili križ hitrih železnic, razširili avtoceste ter povezali nekaj pomembnih točk (letališče, pristanišče, gospodarska središča). Ni vseeno ali bomo v naslednjih dvajsetih letih 30 milijard evrov zagonili za nekakšne predmuzejske rekvizite ali pa bomo iz Slovenije naredili sodobno vozlišče kulturnih, tehnoloških in blagovnih tokov po najvišjih energijsko varčnih in nadstandardnih okoljskih projektih. Sedanje drobljenje denarja na lokalne naložbe nedvoumno kaže, da nikakor ne moremo dojeti sveta, v katerem vzhajajo možgani Elona Muska, Richarda Bransona, Jeffa Bezosa, Bill Gatesa, Zuckerberga, pokojnega Steva Jobsa in še mnogih drugih socializatorjev sodobnosti. Namreč, donosnih in za družbo ter posameznike spodbudnih projektov ne kupujemo več na mizah projektantskih birojev. Posamezne ali skupinske zamisli porajajo močne finančne, družbene in razvojne tehnološke koncerne, ki sanje spreminjajo v oprijemljivo resničnost. In ko bodo čez deset, petnajst let v koprskem pristanišču za rekorde še vedno zaslužni "zmagoviti" žerjavovodje, bodo v večini luk po svetu razpravljali, če imajo roboti in druge naprave, ki jih žene umetna inteligenca, pravico, še do kakšnega drugega programskega vsadka, s katerim bodo nekoliko poživili življenje, vpeto v monotoni delovni ritem. Plače, merila in delovne bonitete ne bodo več glavno jabolko spora. To bo postala energija oziroma pravica stroja, da mu upravljavec, da na voljo potrebno količino za opravljanje načrtnega dela, ki mora biti končano v strogo določenem času. Da ne pride do sistemskih zapletov, zaradi katerih bi umetne možgane zabolelo.

Bolj varnna, mnogo hitrejša, z nižjimi stroški, v vsakem vremenu,
odporna na potrese, izjemno tiha sodobna transportna povezava.

Vir: Virgin Hyperloop One 

No, če še dve leti nazaj ni nihče verjel, da se je treba o projektu "drugega tira" in z njim povezanim večjim pretovorom pogovoriti najprej z ljudmi, ki živijo na pristaniških mejah, je po nedavnem zborovanju prizadetih krajanov v Kopru kristalno jasno, da so se prave težave šele začele in da vse kaže, da briljantna vladna zgodba izgublja sijaj. Ja,ja, v liberalnem svetu uradniki pač ne morejo presojati in voditi milijardnih projektov. Na njihov račun lahko služijo, ne morejo pa jih voditi. Če kdo ne verjame, naj vzame v roke knjigo Harveya Mackaya, Plavaj z morskimi psi in ostani živ, in se poduči iz izkušenj nekdanjega podjetnika in marketinškega mačka. Za nekoliko bolj ritmično navdahnjene pa priporočam kar Župančičevo pesem Zlato v Blatni vasi, ki je izšla leta 1955 v otroški knjigi Ciciban. Z novci ni šale. Še posebej ne, če jih ne znaš zaslužiti. 

Mogoče bomo v kratkem priča svojevrstnemu paradoksu, ko bo Primorska znova vstala, vendar tokrat proti pristanišču in privilegijem, ki jih je nedavno branila s pisanimi zastavami. Pri "popoldanskih" mitingaših nikdar ne veš, na čigavo ščuvanje zatulijo!?

Postaja potniških potovalnih modulov, kakršno so si zamislili v Dubaju. Povezovala in usmerjala bo tudi glavne smeri
podzemeljskih prometnih tras in pomembnih točk nad njimi.

                                                                                           Vir: Virgin Hyperloop One

 

Kakorkoli že, prekoračitev hrupa in s povečevanjem pretovora tudi naraščanje drugih okoljsko škodljivih vplivov, so jasni znaki, da po starem ne bo šlo več. In če bo pristanišče hotelo obstati, se bo moralo posodobiti. Tehnološko, ne samo tehnično, s polaganjem gumenih vmesnikov na vozila. Roboti lahko delajo v popolni temi, domala neslišno. Ultra hitre transportne sonde prav tako ne povzročajo hrupa. V minuti spravijo tovor preko kraškega roba na levitacijskih ploščadih po podtlačni cevi. Po njej lahko potujejo tovori ali ljudje, hitro in neslišno. Tovorov bi več ne prekladali v pristanišču. Z ladje neposredno v sonde in te bi trenutek kasneje že raztovarjali v Divači, Sežani, mogoče bi letele naprej proti Ljubljani, Avstriji, Madžarski, Baltiku, Minsku …, za ceno, ki je nižja od naložbe v predviden dodatni železniški tir in znotraj samozadostnega energetskega sistema. 

Povezava Toronto - Montreal v gradnji. Naložba ocenjena med 7 in 25
milijardami dolarjev. 640 kilometrov v 39 minutah.

Vir: Virgin Hyperloop One

Sanje? Sploh ne! Ampak transportne tehnologije trenutnega stoletja. Z njimi bodo zaznamovale svet predvsem naslednje korporacije: Tesla in SpaceX, Hyperloop Transportation Technologies inc., Virgin Hyperloop One, TransPod inc., … Angloameriškemu prestižu je stopila ob bok francoska korporacija. Neusmiljena razvojna tekma za deleže, bodoče trase in izobražene kadre je v polnem zamahu. V Arabskih emiratih napovedujejo, da bodo prvo ultra hitro transportno zanko, povezavo med Abu Dabhijem in Dubajem, dobili že leta 2022. Nekoliko kasneje naj bi se pridružile še povezave med: Los Angelesom in San Franciscom, Torontom in Montrealom, Helsinki in Stockholmom; smotrnost za vpeljavo ultrahitrih cevnih transportov pa proučujejo še za najmanj petnajst območij, na katerih naj bi zamenjali dosedanje hitro vozeče vlake. 

Zaton hitrih železnic. Vzhajajo ultrahitre transportne povezave.

Vir: Nekje v Kanadi. Virgin Hyperloop One

Hitrejše od letala in varneje kot z bilo katerim prevoznim sredstvom, sta ključna motiva, ki poganjata transportno posodobitev sveta ter korenito znižanje hrupa in izpustov v mestih, kjer živi največ ljudi in se soočajo z obremenilno prometno prenatrpanostjo. Za pristanišča, kot so Trst, Koper in Reka, so ultra hitre cevne povezave tudi edini način, da znižajo vplive lastnega delovanja  na neposredno okolje, ponovno začnejo poslovati v okviru zakonsko predpisanih meril in izboljšajo bivanjsko kakovost v ožjem in širšem prostoru. 

Roboti ne protestirajo! In tisti, ki z njimi upravljajo, jih izdelujejo in vzdržujejo, tudi ne! So dobro plačani, za delo motivirani. Zaradi globalnih ambicij so že zdavnaj presegli ozke in pogubne nacionalne, jamske interese. Raj pod Triglavom so zamenjali za življenjsko tvornejša okolja. Vstajniki, vztrajniki in druge mitingaške kreature pa vztrajno mahajo z zastavami in poskušajo čas vrniti v obdobje njihovega odraščanja. Znanosti, bo mogoče, enkrat uspelo narediti tudi ta preobrat. Toda, kaj ko na tej poti spet ne bo tistih, ki si potovanja v preteklost najbolj želijo!