Kreten v nas

Če sodimo po komentarjih, ki so spremljali zadnje volitve v državni zbor, potem je šlo za nekakšen banalen športni dogodek. Nekaj, kar občasno in kratkotrajno navdušuje ljudi, zvišuje adrenalin v krvi in raven dopamina v možganih, do trenutka, ko pričakovanja postanejo znana. Potem se sprostita navdušenje ali razočaranje. Prvo se v nekaj minutah ohladi, eno in drugo pa lahko vodi v dolgotrajno depresijo. To se največkrat dogaja ljudem, ki zgolj obrobno, brez neke dejavne vloge, spremljajo, opazujejo dogodke in inhkrati upajo, da bodo figure, na katere stavijo, prispevale k izboljšanju njihovega monotonega življenja. Povedano preprosto, gre za kretena v nas. In ta ni nič drugega kot iluzija, ki postopno sesuva našo resničnost, osebnost ter nas spreminja v duševne, tudi fizične kavč-invalide. 

Konjske dirke? Kje pa, volitve!

Sl. vir: Osooyos.Times

No, tako preprosto seveda ni. V ozadju tičijo zapletene presnovne sheme bioloških in mineralnih procesov, sličnih, vendar različnih. Nevrološkega jezika, ki jim ukazuje, pa smo se šele začeli učiti. Tako recimo domnevamo, kako se porajajo odločitve v nas, da so najverjetneje psihosocialno pogojene, morda celo izvirajo iz naše genetske strukture ali pa nanje bolj ali manj vpliva naše mikrobiotsko razmerje. Ko smo že mislili, da obvladamo svet v sebi, se je ta naenkrat začel sesuvati, na površje pa je udarilo cel kup nekih dejavnikov, na katere niti slučajno nismo računali.  Recimo, kaj se dogaja v nas, da naenkrat volimo predvsem stranke nazadnjaškega pola, čeprav izhajamo in svobodnjaških družin, kjer je odraščanje potekalo v permisivnem, neavtoritarnem okolju? Ali, kako je lahko nekdo iz patriarhalne družine, ki je zaprisežena domoljubnim vrednotam, javno zažgal državno zastavo in se poscal v vogal pomnika novodobnim osvoboditeljem? 

Ko bodo dognali, kako je mogoče takšno zgradbo uravnoteženo postaviti
na glavo, kljub zemeljski dinamiki, bo demokracija pravo svetišče.

Sl.vir: times.si

Ne ne gre vedno ali največkrat, kot nakladajo v različnih psihoterapevtskih šolah, za odpor oziroma upor zoper avtoritativne rituale ali za zavedanje in udejanjanje lastne kritične misli in nasprotovanje skladnim družbenim, enoličnim vzorcem. Usodne odločitve le redko dobro premislimo. Največkrat jih sprejemamo v afektu in potem dolgotrajno in na skrivaj obžalujemo. Dovolj je, da smo nekoliko bolj pazljivi na to, kaj govorijo naši starši, starejši, in hitro nam bo jasno, koliko obžalovanja je v njihovih dejanjih. Kot da se vzgoja poraja iz kontinuitete obžalovanja ter kesanja? Včasih ima človek občutek, da je izdelek ponesrečenih spletov, okoliščin oziroma da bi ga sploh ne bilo, če bi njegovi stvarniki ravnali racionalno. Sila redki so, ki gledajo na življenje optimistično ter ne obžalujejo stanja, do katerega jih je privedlo. 

Biološka uganka v zaletu na zmago

Sl. vir: Evolved Ministry

Toda, če bi večina ljudi ne živela, kot pač živi, večno nezadovoljna in v nekem stalnem upanju ter pričakovanju po izboljšanju, bi volitev verjetno sploh ne imeli. Bolje rečeno, volitve bi bile nepotrebne, ker bi vsak od nas udejanjal življenje in bi utopično ne upal, da ga bo uresničil nekdo drug po našem okusu. Torej, so volitve najboljši dokaz o naši osebni nezrelosti, o kretenu v nas, ki je podložen psihodeličnim vplivom, številnim vplivom od zunaj, ki delujejo na nas kot droga. Ti namreč še kako godijo naši lenobi, nas razvajajo in ta spodbuja prepričanje, da bo nekdo drug poskrbel za naše ugodje in udobje. In potem največkrat sledi razočaranje. Nepotrebne travme ideološke pripadnosti, silna prizadetost kretena v nas, ker se niso izpolnili upi tistih, ki vladajo našim strastem. Svet dejansko postane dvobarvn, murgelski škrat in noriški princ pa glavni osebi tega dvodimenzionalnega sveta. 

Velikonočna ironija izumrle civilizacije: V nastrpnem pričakovanju obljub.

Sl.vir: easterisland.travel

Toda, če bi se manjšina zgledovala po večini večina, bi še vedno vlekli težke kamnite bloke po klančinah, na hrbtu pa preštevali zareze biča. Vzemimo si za zgled samo vrhunske športnike (Tina Maze, Marjan Fabjan, Peter Prevc), gospodarstvenike (Ivo Boscarol, Sandi Češko, Igor Akrapovič), znanstvenike (Andrej Detela, Igor Vaskivskyi, Jurij Vega), umetnike (Tomaž Pandur, Metka Krašovec, Drago Jančar), tisoče drugih, ki so ali še neutrudno, trmasto orjejo brazde spoznanja, lepote in prisegajo na neodvisni ustvarjalni duh. Kaj bi bilo, če bi pred klančino odložili težko osebno breme in se pridružili skupinskemu jarmu na poti po strmini? Nikdar bi ne stali na njenem vrhu in tudi drugi bi obtičali precej pod njim. Tako kot se pogosto tudi dogaja. Navdih in moč nista politična lastnost. Še manj nekaj univerzalnega, položenega v zibel vsakemu ali sestavini inteligentnega razuma. Namreč, slednji šele z vztrajnostjo in eksperimentiranjem preraste pasti povprečja in se vzpne nad njim. Preberite dvajseti roman, poglejte stoprvo sliko, prisluhnite deveti simfoniji, pomerite desettisočo izvrtino mojstra mehanike, primerjajte zadnje očesne laserje s prvimi. Takoj vam bo postalo jasno, da vztrajno delo brusi diamant popolnosti in ne govorjenje o njem! Na tej točki se ločita popolnost in politika, dovršenost in obljuba, resničnost ter meglenost. 

Prave ideje so zakopane pod kupi nesnage.

Sl.vir: forbes.cz

A kljub temu vztrajno sledimo kretenu v sebi. Preprosto zato, ker mislimo, da obstoji kakšna lažja pot k cilju, k odrešitvi, k približevanju enemu odstotku. Ker smo prepričani, da so predsodki, vsajeni v nas, razum, ki logično sledi pravim odločitvam, so destrukcija, uničenje, nočne more, scanje v posteljo, motoristični invalidi, ulični pijanci, ženske s presušenimi nožnicami, najbolj pogosti odgovori prepričanja, s katerim nas obdaruje življenje. Predsodki so očitno prekletsvo povprečja. In kljub temu, da nas vsakokratna povolilna dejanja privedejo do streznitve, da bližnjic na Olimp ni, kakor tudi ne sameritanov, da nas ponesejo na vrh, ponovno vtaknemo glavo v isto zanko. Predsodki so več kot očitno prekletstvo povprečja.

Volilna postravmatska terapija. Kako premagati kretena v nas?

Sl.vir: The Register 

Da, da, vse, ki kaj dosežejo prej ko ne izenačimo z lopovi ali pa jim pripišemo kakšno drugo nespodobno vrlino. Preprosto zato, ker tako čutimo, da so nam bližje, da so del mediokritete. S tem pa tudi naše zahteve po previčnejši porazdelitvi premoženja dobijo legitimni obraz. Torej v bistvu sploh ne gre za to, da se ustvarjeno bogastvo enakomernejše porazdeli med vse, temveč, da odpravimo naravne privilegije uspeha in izenačimo ljudi ne glede na njihove zasluge za obči standard. Delitev uspeha tako postane samoumevna. Državna birokracija se spravi nadenj z davki, prispevki, koncesijami, dovoljenji, licencami in podobnimi plenilskimi domislicami. V podjetjih skrbi za ohranjanje povprečnosti menedžment. Za oba, državno birokracijo in menedžment, je značilno, da sta tipična predstavnika mediokritete, drugače bi njuni pripadniki počenjali kaj drugega; recimo izumljali stroje, programe, gradiva, izobraževali, oblikovali vrhunske športnike in ume, pisali drame, sadili vrnice, gojili šparglje; tako pa se spravijo na delo, za katerega mislijo, da ga umejo, in to je delitev uspeha, zaslužka, dobrega občutka, razporejanje, uživanje tujih sadov in zatiranje izrazitejših ambicij.

Le kje končajo vsi ti asi?

Sl.vir: memegenerator.net

Samo spomnite se, kako vneto je skakal Primož Peterka, dokler ga niso disciplinirali in potlačili njegovega duha, združno: politiki, direktorji, trenerji, novinarji, … Pa energična Evgenija Carl ni rekla nič, niti se ni sestal novinarski aktiv, da bi pozval k zaščiti osebnostnih pravic. Takšnih in podobnih primerov je v domačih analih obilo, med športniki, znanstveniki, izumitelji, umetniki, podjetniki učitelji, pa tudi med politiki, upravljavci, predstavniki takšne ali drugačne elite, ljudi iz različnih področij in okolij. Kreten v nas jim preprosto ne dovoli, da bi se razvili ter osamosvojili od povprečja.

Ta, ki obljublja, ...

Sl.vir: 123RF.com

Prepričanje po katerem  naj bo sadov uspeha deležen slehernik, je izrazito politično. Z njim naj bi si predvsem politiki tlakovali pot na vrh, med izbrance, drugače pa takšno razmišljanje nima podlage v naravnem hormonalnem ravnovesju posameznika in skupnosti. Občutki, ki prevevajo osebo, ko po dolgotrajnem trudu doseže preboj, še zdaleč niso podobni tistim, ki jih doživljajo podporniki. Vrzel med njimi največkrat zapolnjuje zavist. Trenutna medsebojna solidarnost in naklonjenost do zmagovalcev, ki jo poznamo s sprejemov dobitnikov medalj, je začasna, predvsem pa ventil za sproščanje posamičnih frustracij v evforičnem hipno-okolju, skozi katerega prej ali slej potegneta nevoščljivost in privoščljivost. " Le roi est mort, vive le roi! (Kralj je mrtev, naj živi kralj!" je značilni pregovorni stavek zavistnega duha, ki ga je v svet poneslo pariško ljudstvo ob smrti Charlesa VI. in kronanju njegovega sina Charlesa VII. leta 1422. Pri nas bi rekli: "Pa ga je le dosegla usoda, kretena nadutega." Resnica je, da znameniteži in uspešneži različnih vrst bistveno dlje ostajajo v zgodovinskih čitankah in analih kot pa na prestolih čaščenja.

... in ta, ki izpolnjuje.

Sl.vir: alfahir.hu

Zaradi pogostih menjav na takšnih in drugačnih veličastnih tronih je breme lastnega povprečja nekoliko lažje. Sedaj vidite, kako nečloveško trpijo podložniki njenega veličanstva v Britaniji. Ženska, kar živi in živi.

"No ja, živel sem pa le," je pred leti Kostja Gatnik v stripu komentiral oslovsko tovarjenje povprečnega vsakdana malega človeka. In vedno, predvsem pa na koncu ostane še tolažba, porečem na to sam. Čeprav je šele: "Kdor visoko leta, nizko pade," tista prava sprava z našo trpečo osebnostjo, ki jo poganja zavist. Zato tudi tako tekoče in hlastajoče ob enem spremljamo množične medije. In če v dnevnih dogodkih niso odsekali vsaj ene glave ali neurja niso opostošila vsaj ene hiše, smo kar nekoliko razočarani, noč pred nami pa bo nemirna.

Vsak je lastne sreče kovač, ...

Sl.vir: Costandinos

Kreten v nas sicer popušča pred obljubami politikov in jim oprošča vedno znova, toda do lastne privoščljivosti je nepopustljiv; nenehno je v pričakovanju nekega novega kralja. In v volilnem času jih politiki različnih nagnjen ter opredelitev vlečejo iz rokava kot za stavo. 

Toda, odrežite vrhove, ki štrlijo visoko nad oceani, jih zmečite vanje in preostali del sveta se bo kmalu znašel pod vodo. Vrabčki namreč ne morejo leteti kot orli, zajci ne lovijo sokolov, vendar na milijarde kobilic opustoši še tako rodovitno polje. Kvantiteta v vsakem pogledu določa kakovost, zato številčnosti preprosto ne smemo prezreti. "Panem et circenses" (Kruha in iger), so klicali premožni Rimljani v antiki, ter precej stoletij držali pohlepnega duha množic v vrču. 

... in nesreče prav tako.

Sl.vir: Bom Realist

Naravni izborni mehanizmi so še kako odvisni od volilnih golažev, bi rekel novodobni politik. Bogata podrast pravzaprav mora obstajati, da lahko zrastejo velika drevesa. Eno pogojuje drugo, čeprav kreten v nas misli drugače. Prepričan je, da vse obstoji zgolj zaradi njega, njegovega ugodja. Tistih, ki so resnično zaslužni za njegovo udobje, praktično ne vidi. Povedano preprosto, kreten v nas je preveč len, sebičen in pohlepen, da bi se lahko kdaj prenajedel velike žlice obljub. Volitve je degradiral na oblastni spopad, divjo tekmo, od katere upa, bo imel neposredne koristi. Ne razume, da je ljudstvo ustavna oblast, tvorni mehanizem, kreativna moč in da so izvoljeni v najboljšem pomenu besede zgolj visoki državni uslužbenci, koordinatorji, ki mu morajo brezpogojno služiti. Zanj so politični kandidati še vedno tekmovalni konji na hipodromu, živali, ki druga drugo izrinjajo iz tekmovalnega kroga; nekakšni sodobni gladiatorji, ki lakote in diskriminacije res da ne znajo odpraviti, vendar zato toliko bolje služijo povprečnemu napuhu. Kako tudi ne, saj vendar izhajajo prav iz njega!