Skrb za beračijo

Če soglašamo s trditvijo, da smo božji otroci, potem je onkraj, v katerem domuje naš oče, najverjetneje psihiatrična klinika, on sam pa glavni pacient. Človek, ustvarjen po njegovi podobi, ne more biti nič drugega kot posledica neuravnovešenega psihopatološkega stanja, ki se udejanja v nebesih. Vsaj tako kaže naše obnašanje. In če nebesa dejansko obstojijo, obstoji tudi pekel ter verjetno še mnoštvo drugih svetov in stanj, za katera nikakor ne moremo reči, da so domišljijska, namišljena ali neobstoječa. Tolkienovi svetovi in številna druga bajeslovja in mitologije so potemtakem del resničnosti. Kdor trdi drugače, zanika tudi obstoj samega Boga in božje stvarstvo. V vakumu namreč še nismo zaznali gibalnih sil.

Če obstoji ta svet, obstojijo tudi vsi drugi, ki jih soustvarja naša domišljija. Čemu bi potem  zanemarjali lastna videnja?

Sl.vir: oceansbridge.com

Ravnotežja ni brez neravnotežja, urejenosti brez zmede, moškega principa ne brez ženskega, enega pola brez drugega, svetlobe brez teme, materije brez antimaterije in energije brez različno nabitih delcev prav tako ne. Neskončna je ta veriga dualizmov, toda če sodimo po številnih bajeslovnih bitjih, ki nekako vstopajo v naš dvobarvni svet, potem je ta obkrožen ali pa delujejo kar znotraj njega številni drugi svetovi. Najmogočnejši zemeljski umi skupaj z najmočnejšimi računalniki ne morejo opisati vseh stanj, ki jih sooblikujejo mikro delci, bolje rečeno mikro vplivi, osnovni vesoljski gradniki znane tvari, kaj šele, da bi razvozlali uganke, ki nam jih zastavljajo temna snov, antimaterija, antienergija, nekaj, kar je bojda pretežna vsebina obstoječega vesolja. 

Njih je božje kraljestvo?

Sl. vir: intofilm.org

Torej, zaenkrat, na trenutni stopnji človekovega znanja zelo težko govorimo o kakršnikoli duhovnosti. Bolj ali manj vsi tipamo in si domišljamo, da preko nas nekaj vsekakor je. In to nekaj kar po vrsti opisujejo s potovanjem v svetlobo, nekakšno neskončno pomiritev, v neizmerno sproščeno, blagodejno stanje. Zato je še kako na mestu vprašanje, kako to, da so se sploh še bili pripravljeni vrniti v svet vsakdanjih tegob tisti, ki so bili deležni te vsemogočne blaženosti. To preprosto ni v soglasju s pohlepno in leno človeško naravo ali pa o preminulosti resnično odloča nekdo drug. 

Večina "povratnikov" posmrtno življenje opisuje kot potapljanje v drogo, v smrtni šut brezskrbnih halucinacij. Kot je videti, je sla po drogi, vznesenem občutku, nekako primarna. Vsaj tako pomembna kot življenje samo. Brati se skupaj s pogubo.

Središče za korekcijo tuzemeljskih nebes

Sl.vir: projects

Mogoče pa zgolj mi na trenutni razvojni stopnji dojemamo padanje v svet prividov za pogubo, breme, civilizacijsko grožnjo. Morala je vedno pomenila socioevolucijsko oviro. Ločnico med naravo in odtujenim umom, ki se je podredil blodnjam, psihološkim travmatičnim izvorom, frustracijam, posledicam naše nepopolnosti oziroma dvomom, da smo tudi dejansko sposobni preseči naravnoo, tisto pomanjkljivo v nas. Nekateri to strast po duševnem ugodju odkrijejo še pred končnim dejanjem, večina prav z njim. 

Obvladovati oziroma biti obvladan, je torej ključno vprašanje. Poraja se nam samo po sebi in je tesno povezano z našo religiozno oziroma areligiozno bitjo. Svobodoljubje torej ni sociološko, pravno, filozofsko in ekonomsko vprašanje, temveč vere v sposobnost preživetja. Verjamemo vase ali pa smo se prepustili volji drugega?

Vrata v blaženstvo. Vsi, ki so o njih poročali, so si premislili in pobegnili
nazaj na ta svet.

Sl. vir: menace-theoriste.fr

Z vero v sebi se namreč razvoj sebstva konča. Bog je edina in končna resnica in vsakršno potovanje k zvezdam, je nesmiselno. Zakaj se potem na takšna potovanja sploh pripravljamo? Dvomimo o resnici svetih knjig ali pa je ateizem genski pojav v človeku. To drugo bo bolj verjetno. Ne oziraje se na to, kako globoko sključen in ponižno je človek zrl v tla, vedno je z enim očesom pogledoval proti nebu. Neki domiselnež je pred časom izjavil, da mu je Sveto pismo, knjiga vseh knjig, odprla oči s tem, ko je nehal brati njene vsebine. Zapisana beseda je namreč vedno omejevalna. Vedno te priklepa na nekakšne jasli in vedno ti zapoveduje, kako moraš srati. Um sam je bistveno bolj prostaški. Nategne vse, kar mu pride na misel, ko hkrati oči zrejo v nebo, da bi našle odrešitev po potešitvi. 

Na njegovem izumrtju dokazali nesmisel Geneze in Noetovega poslanstva.

Sl. vir: YouTube

Če bi bil človek porojen iz krvoskrunstva, kot pravi nekoga sveta beseda (Biblija), bi človeštvo že zdavnaj izumrlo. Slabi geni bi prej ali slej prevladali nad populacijo, podobno, kot se to dogaja z risi v domačih gozdovih. Očitno si je Genezo nekdo izmislil. Prav tako tudi Noetovo skrb za ohranjanje vrst. Že drugo izumiranje risov v slovenskih gozdovih to nedvomno potrjuje. 

Kljub temu ljudje pri Bogu in drugih nadzemskih bitjih iščejo in prosijo za čudeže. Beračija še vedno ne vidi sebe kot edinega izhoda iz bede; ne zazna pomena skrbno nadzorovanega in omejenega razploda, da prekine začarani krog gensko prenosljivih okvar, znanja, da opravi z družbenimi in vedenjskimi miti,

Um sam je najbolj prostaški. Nategne vse!

Sl. vir: pixel

Zemlje zgolj kot začasno, prehodno bivališče na poti proti blagostanju v vesoljskih prostranstvih. Bog in njegova zemeljska birokracija se oklepata zibelke življenja. Kako tudi ne! Izključno od nje je odvisno njuno blagostanje. Reveži, berači, neozdravljivi, invalidi, blodeči, so samo pogon zapletenega sistema; nikakor ne smoter ali pomen njegovega delovanja. Tvorijo namreč jedro psihopatološkega okolja, v katerem vera lahko odrešilno deluje; skupaj z upanjem, spokoritvijo, ublažitvijo tesnobe, v pričakovanju pravičnega plačila za vse po načelu: "Tebe, prijatelj moj, vse to še čaka." Res, neverjetno spodbudno razgrajevanje samozavesti in sebstva. Priželjivost je še, kako pomemben spodbujevalec, katalizator beračijskega procesa. In knjiga vseh knjig, sveta knjiga, je v celoti spisana v tem zavistnem duhu. 

Božji pravičnik. V Boga, vesoljni potop, grom in smrt iz nebes, ki nam
jih popisuje sveta božja beseda, verjamemo, v ljudi, ki po lastnem
 priznanju izvršujejo njegovo krvavo poslanstvo pa ne. Tukaj nekaj ne štima.

Sl. vir: The Wrap

Hudimano sumljiva rabota, če nekdo potrebuje beračijo za lasten obstoj. Tudi sveto pravico do življenja, nasprotovanje nadzoru nad rojstvi, boj za prepoved prekinitve nosečnosti moramo gledati v tej luči. Namreč, samo vera v božja naključja in previdnost lahko zagotovi dovolj veliko število telesnih, duševnih in duhovnih beračev, da ob pomoči delovnega in denarnega izkoriščanja ustvarja kritično maso življenjskih poražencev, ki jim res ne preostane drugega, kot da verujejo v boga in znanilce njegove besede. Vsaj prepričani so tako! 

Nihče ne potrebuje več kot tisti, ki je samozadosten, večen in neskončen. Samo poglejte si njemu posvečene hrame, osebni standard ljudi, ki širijo njegovo besedo, korporacije, ki delujejo, mogoče plenijo, v njegovem imenu. Romanja so del čaščenja božjega imena in del njegovih. Najbolj prefinjena, dovršena turistična dejavnost sodobnega sveta. Dolžnost pravega Muslimana je, da vsaj enkrat v življenju obišče rojstni kraj preroka, kristjana, da na velikem trgu pred baziliko sv. Petra sprejme papežev blagoslov. Neusahljivi vir v vseh smereh in pogledih. Posel, ki bo še nekaj stoletij obetal in nosil bogate denarce, domače police pa se bodo vedno bolj šibile od spominkov, na katerih se nabira zgolj prah. 

Čudeža, ki bi rešil čudodelnika, očitno ni!

Sl. vir: historiadepinceles.wordpress.com

Berem: "Lazar pridi ven!" In umrli je prišel ven. Roke in noge je imel povezane s povoji in obraz ovit s prtom. In mislim:" Z vero, po zapovedi katere ljudje umirajo, da bi kasneje znova oživeli, živeli, bodisi po čudežu ali izreku večne sodbe, ni vse kot mora biti. Smrt je skrajno nelogično dejanje. Ne verjamem, da bi nekdo, stvarnik vesoljskega ravnotežja, žongler z mikrogradniki, botroval tako nerazumnemu, s pametjo skreganemu dejanju. Umreti, da živiš! Čemu? Razen, če za vsem skupaj znova ne tičijo zgolj dobri tuzemeljski obeti, upanje in bogat zaslužek. V takšnih primerih so čudeži več kot dobrodošli." In Lazarja so slekli s povojev, umili, da je znova zadišal tuzemsko, da so potlej lahko radostno zapeli in zaplesali. Toda izkušnje in dogodki nas učijo, da ljudje, ki so mnogim pomagali uteči smrti, sebi nikakor niso mogli. Čudeža, ki bi rešil čudodelnika očitno ni, in zato je tudi Jezus, končal kjer je in kot je. Amen!