Izsesavanje bodočnosti

Varčevanje za dodatno pokojnino še zdaleč ne pomeni, da bomo z leti vknjižili izdatne prihranke. Ko finančni sistemi kolapsirajo, običajno strmoglavijo vse naložbe in pokojninsko varčevanje je prav gotovo eno izmed takšnih, ki je odvisno od borzne cene vrednostnih papirjev. Napovedi o upokojenskem blagostanju so torej precej tvegane na dolgi rok, upravljavci varčevalnih skladov ter država pa edini, ki imajo od tega trenutne koristi. 

Mogočnejši, ne pa tudi trdnejši, kot bo videti drugi pokojninski steber, večja je grožnja, da bodo prejemki iz SPIZove blagajne, ki temelji na generacijski solidarnosti, zniževali osnovo za izplačilo pokojnin. Liberalna država mora namreč krepko znižati delež sredstev za tekoča pokojninska izplačila. Zakaj že do zdaj del sredstev, ki pritekajo v pokojninsko blagajno, niso vlagali v infrastrukturni in inovativni podjetniški razvoj, ne ve nihče. To bi moral biti tako imenovani demografski sklad.  Pokojninski sistem pa bi postal finančno neodvisen in kapitalsko najmočnejši investicijski dejavnik v državi. 

Evro na evro palača, sklad na sklad skromna jedača.

Sl.vir: New York Post

Nobena skrivnost namreč ni, da skupščina pokojninskega in socialnega zavarovanja denarja ne zna upravljati, kaj šele gospodariti z njim. V bistvu gre za nekakšen transferni organ. Zbrana sredstva, iz prispevkov in državnih doklad, zgolj razpošilja na upokojenske naslove. Za kaj takšnega pa seveda ne potrebujemo organa z veličastnim imenom "skupščina". To bi namreč lahko delal tudi najeti računovodski servis ali dober računalniški program. Toda živimo v dobi kloniranih kravatarjev, birokratskih zajedavcev, projektnih menedžerjev, poklicnih poslancev, piscev strategij, belih knjig. Živimo v svetu, ki se vse od devetnajstega stoletja ni premaknil niti za ped in vedno bolj spominja na inkvizicijsko obdobje srednjega veka. Hudiča, vse kroži okrog malikovanja dobičkov, podobno kot je nekoč, pod skrbništvom matere cerkve, krožilo vesolje okrog Zemlje. Dokler bo tako, so vsi napori, vloženi v boljši svet, bolj ali manj kaznovanje kozlove sence. Le poglejmo domače in tuje politike, kako se trudijo, da bi se pravzaprav ne spremenilo nič! Tudi zavzemanje za ekološko osveščeno družbo ni nič drugega kot selitev dobičkov. Brez mogočnega "kralja Denarja" ne znamo praktično ustvariti ničesar, čeprav na vsa usta razpenjamo nekakšno dostojanstvo in so naše besede polne medene ljubezni.  

Pokojninski skladi doživljajo tragično usodo borznih trgov,
ko pride do zloma.

Sl.vir: The Telegraph

Seveda, pri tem ne gre za vprašanje, kdo koga zajebava (v igro smo namreč vpleteni domala vsi in se nam zdi nekaj popolnoma običajnega), temveč, kdaj in kdo bo prekinil omenjeno prakso razvrednotenja prigaranega denarja. Nesporno je, da se državni in paradržavni birokrati niso izkazali in lahko smo prepričani, da se tudi ne bodo. Gre za vzgojno deformacijo, za nekakšno religijo, da svet obstoji, samo, če je ustrezno popisan, žigosan in arhiviran. Drugo ni pomembno. Kafkajanstvo je namreč vera, da je iz človeka mogoče napraviti še bolj mizerno, nizkotno bitje, ki se nenehno plazi pred takšnimi in drugačnimi avtoritetami. Zato tudi doživljamo domala identično prakso izpuhtelega denarja v vseh sistemih. Ne glede, gre za zasebne ali družbene? To je bolezen denarnega hiranja in proti njej ni cepiva, kot recimo za ošpice, humana papilome ali koze. 

Le spomnimo se, kako smo prisegali na privatizacijo zavarovalnih storitev s strani zasebnih zavarovalnic, čeprav je resnica, da bi razglasile stečaj tisti trenutek, ke bi jim zakonodajalec odrekel podporo. In tako imamo zaseben sistem, ki deluje popolnoma netržno, saj je del obveznega, čeprav v zasebnem žepu. V dejanskem primeru sploh ne moremo govoriti o privatizaciji, saj gre samo za domače-tuji fenomen, ko zakon privilegiranim zasebnikom omogoča dobre in netvegane dobičke. S čim le se ukvarja naša protikorupcijska komisija, da ne vidi takšnih očitnih primerov sistemskega omogočanja neupravičenih zaslužkov in kje le so naši vrli poslanci, da bi ustanovili kakšno preiskovalno komisijo na to temo?

Kravatarska logika, ko roka prej ali slej postane prekratka.

Sl.vir: Dreamstime.com

Zdravstvena zavarovanja so odličen primer, kako privatizacija lahko sesuje vzorno delujoč sistem. Zakaj na vsak način hočejo podobno sranje ponoviti tudi na področju pokojninskega zavarovanja? Verjetno, da omogočijo lagodno življenje še nekaj sto privilegiranim preužitkarjem. In če bomo čakali na vlado in državni zbor, da ponudita trajnostne, vzdržne rešitve, bo le še huje. Napačno namreč razmišljajo tisti, ki menijo, da je sistema, zdravstvenega in pokojninskega, mogoče urediti hkrati. Prvi je namreč zapeljan in demoniziran do te mere, da smo dejansko prepričani, da je vedno daljše vrste mogoče odpraviti z več denarja. Kot da vrste niso stvar procesov in njihove organizacije. Urejanje procesov pa ustvarja prihranke, ne pa dodatnih stroškov! Narobe svet ali diletantsko poznavanje ekonomike? Odločite se sami. 

Franz Kafka, v svojih delih je napovedal, kako
birokratsko nevzdržna bo postala naša prihodnost.
Sl.vir: Wikipedija 

Pri pokojninskem sistemu praktično grešijo že od nekdaj. Njegovi upravljavci ne razumejo najbolj solidarnosti, na kateri naj bi bil utemeljen. Solidarnost vsekakor ni, da množica s prejemki življenjskega minimuma financira trikrat in večkrat višje pokojnine. Solidarnost prav tako ni, da državna blagajna nenehno zalaga iztrošen pokojninski sklad in ravno tako ni njen namen, da v upokojenske vrste vstopajo vedno bolj iztrošeni ljudje, če jih že prej zaradi nezaposljivosti in pomanjkanja ne pokopljejo. Namen solidarnosti je porazdelitev bremen, pa tudi priložnosti, tveganj in blagostanja. To pa lahko pomeni zgolj eno, in to je, da s pokojninami vzdržujemo soliden življenjski standard manj aktivnega prebivalstva. Ljudje smo si namreč različni. Nekdo omaguje že pri 50 letih, drugega pa niti osem križev ne zvije. Nedavno smo lahko prebrali celo o stoletniku, ki še vedno dela in ne čuti prav nobene utrujenosti. 

Po eni strani na veliko, vsaj deklarativno, obračunavamo z diskriminacijo. Izmislili smo si celo varuha, da bi skrbel za izenačevanje družbenih možnosti prizadetih oziroma ogroženih posameznikov in skupin. A ko vprašanja nanesejo na starejšo populacijo, se do nje obnašamo, kot da gre za odpisane generacije. Smrt med starejšimi je vsekakor bolj pogosta kot med mlajšimi. Po petdesetem namreč umrejo vsi. Tudi po dvajsetem, in nekateri celo precej zgodaj. Z leti postanejo razne bolezni vse manj prizanesljive, a večina starejših še vedno deluje v polni formi. Imajo cilje, ki v mnogih pogledih presegajo tiste v mladostnih letih, ko se človek šele išče. Staranje še zdaleč ni le Alzhaimer, Parkinson, artroze ter kardiovaskularne motnje.

Čakalne vrste v zdravstvu so posledica prevelikega števila zdravnikov,
ne premajhnega, v kar nas prepričujejo.

Sl.vir: Informativni portal osrednje Slovenije

Če smo odkriti, so omenjene bolezni v manjšini pri številnih mlajših starostnikih. Kako si to razlaga od zdravil, farmacevtskih družb telesne estetike odvisna medicina, je seveda čisto nekaj drugega. No ja, če bi solidarnost v naši družbi dejansko delovala, potem bi ustvarjalna mladost skrbela tudi za ustvarjalno starost. Družba je kompleksna organizacija. Njen razvoj pa je utemeljen na minulem, ne prihodnjem delu. Prav to minulo delo tudi ustvarja pogoje za delo bodočih rodov, čeprav so za blagostanje odgovorni tako eni kot drugi. Je pa res, da minulo delo daje starejšim pravico, da življenje nekoliko osmislijo po svoje oziroma obveznosti prikrojijo tudi lastnim željam zmožnostim in potrebam. Ekonomska sebičnost to še vedno dopušča do določene mere. 

Iz rok v usta. Zgubaško delovanje domačega pokojninskega sistema.
Deset demografskih skladov ne bo nasitilo lačnega.

Sl.vir: Australian Journal of Pharmacy

Pokojnine bi torej morale imeti vlogo uravnoteženja blagostanja v družbi, ker je položaj slednje odvisen od vseh dejavnikov, ne pa le od ljudi, ki so uvrščeni višje na statusnih lestvicah. Brez bogatih ni revežev in obratno tudi. Popolnoma drugače bi bilo, če bi na človeka gledali kot na nekoga, ki nenehno prispeva skupnosti in ne oziraje se na to, v kakšnem stanju je. Čeprav drži, da vitalni subjekti neposredno preobražajo sebe in skupnost, onemogli pa vplivajo na razvoj številnih storitev, tudi zaposlitev, za lasten obstoj. Staranje torej dokazano ne krni družbenega blagostanja. Nasprotno, spodbuja razvoj znanosti, gospodarstva, bogastva, v vseh pogledih. Je najmočnejša razvojna spodbuda, ko ljudje vseh generacij zagrizeno iščemo sredstva in poti, ki bodo preprečile krnjenje ali propadanje človeka. Torej, kdor govori, da starajoča populacija predstavlja vedno večje breme, dejansko ne ve, o čem govori. Največje breme vsake družbe so še vedno otroci in z njimi je povezano tudi največje tveganje. Nihče ne ve, koliko mladih osebkov, bo resnično sposobno prispevati k skupnemu razvoju, koliko pa jih bo ostalo na ramenih družbe vse do njihove smrti. Še posebej zdaj, ko se genska gradiva zaradi številnih motilcev v okolju in umetnega vzdrževanja dednih napak, pospešeno kvarijo. 

So starejši, ki čakajo na pomlajevalno pilulo, problem ali
narodno gospodarska spodbuda?

Sl.vir: My safe

V napredni in razvojno usmerjeni družbi neki dodatni varčevalni pokojninski skladi res nimajo kaj iskati. Še posebej ne, če te odrežejo od lastnega denarja, prihrankov, s katerimi potlej razpolagajo po mili volji. Svoboden človek bi moral samostojno odločati o lastnih naložbah in imeti pravico, da denar preusmeri v vsakem trenutku drugam. V nobenem primeru pa bi ne smeli zagrešiti iste napake kot pri "prostovoljnem" zdravstvenem zavarovanju. To je, da bi dopustili zakonodajalcu, da nas prisili v nekakšne obvezne pokojninske načrte pri zasebnih družbah, za katere bi nam od zaslužka samodejno trgali določen znesek. Namesto da se ukvarjamo z vprašanjem, kako neoliberalno logiko vsiliti v starostna pričakovanja, bi bilo veliko bolje, da okrepimo obstoječi pokojninski sistem, ga ozdravimo anomalij in poskrbimo, da postane ključni vlagatelj v infrastrukturo, znanost in druge družbene storitve. 

Bernie Madoff, poslovnež, finančni prevarant, guru ponzianstva,
izplačeval bogato obrestovane prihranke, dokler dolžniško
brezno ni bilo globoko 65 milijard dolarjev.

Sl.vir: CNN.com

Neke omejene pokojninske družbe s po petdeset tisoč vlagatelji ali kakšnih deset tisoč več, to nikakor ne morejo biti jamstvo za krepostno starost. To je nedavno dokazal tudi obrtniški pokojninski sklad, v katerem je že nekaj let več prejemnikov kot vplačnikov. Ali gre tudi pri ostalih pokojninskih družbah za nekoliko popačene Ponzijeve sheme, ki prej ali slej končajo v bankrotu, ljudje pa ostanejo praznih žepov? Glede na to, da je njihovo plemenitenje kapitala odvisno predvsem od negotovih tržnih razmer na finančnih in nepremičninskih trgih, bi lahko na zastavljeno vprašanje odgovorili pritrdilno. Če upoštevamo še, da si pokojninske družbe med seboj neizprosno konkurirajo, seveda za denar vlagateljev, da druga drugi speljujejo varčevalce, je vprašanje, katera bo na trgu sploh obstala in kolikšen odstotek vknjiženih zaslužkov bodo zato porabile. Ne nazadnje ne smemo pozabiti, da večje, ko je število prejemnikov privarčevanih sredstev, manj je na voljo razpoložljivega kapitala za naložbe. In manj je naložb, nižji in bolj tvegani so donosi, dokler … Dokler preko noči vodnjak ne presahne. Pa tudi, če kaj vode ostane v njem, tisti z bornimi zaslužki, nikakor ne morejo pričakovati, da si bodo z njo pogasili žejo.