Prenažrtim obljub kruli po želodcih

Bolj kot se zavedamo, revščina rožlja s praznimi želodci na našem pragu, vdira v domove in plaši ljudi, ki ne razumejo več, kam drvi globalni svet. Liberalci so prepričani, da je del svobodne izbire, človeških slabosti, ki so prisotne v vsaki družbi. Socialisti verjamejo, da jo lahko ozdravijo, preprosto odpravijo. Nacionalisti zanjo krivijo imigrantske, priseljenske tokove, takšni in drugačni demokrati lenobo in nepotrebne dolgove. Večina prisega na zunanje vzroke ali notranje lastnosti posameznikov, le redki uperjajo prst v samo družbeno delovanje in nezanimanje sodelujočih v političnem sistemu, da se problemov, povezanih z njo, lotijo celovito. 

Revščina je sistemski, politični problem, niti najmanj osebni, kot nas želijo prepričati.

Sl.vir: ProjectoDeCompasion

    Resnica je sila preprosta. Družbeno blagostanje je obratno sorazmerno od števila revnih. Seveda se lahko pregovarjamo, kje je statistični prag revščine. Koliko zvrhanih nakupovalnih vozičkov nas oddaljuje od življenjskega dna? Katere dobrine, trajne in potrošne, pomenijo odmik od stigmatizacijskih robov? Koliko obrokov na dan poteši lakoto? Ja, lahko se pregovarjamo in poskušamo z natančnimi izračuni in merjenji vatlov opravičiti, podceniti ali prikriti njen obstoj. Toda opozoril, ki se kot klin zabijajo v družbeno ravnotežje in nas domala s takšno ali drugačno bolečino opozarjajo na vsakem koraku, ne moremo spregledati. Lahko jih utišamo, začasno omilimo, toda vedno znova se vračajo in nas opominjajo, da pravzaprav nihče ni tako daleč proč od življenjskega roba, da bi lahko brezskrbno živel.     

    Revščina je namreč lijak, nekakšna črna luknja človeškega vesolja, ki neutrudno grozi, da bo vase posrkala vse, kar se vrtinči na njenem robu. In obseg slednjega, če smo odkriti, postaja vedno večji. Gravitacijski vrtinec vleče vase posameznike, poklice, cele sektorje še do včeraj varnih služb, v katerih si lahko načrtoval prihodnost. Sicer največkrat skromno, a vsekakor je bila pred teboj lestev, po kateri si se vzpenjal klin za klinom.     

    Za zdaj še vedno sindikalno organizirani proletariat se pospešeno preobraža v prekariat. Ponovno rojevanje brezpravnih pomeni krut prelom družbenega dogovora, s katerim sta bila uzakonjena solidarnost in vzajemnost; lastnosti, po zaslugi katerih je delavstvo učinkovito stopilo za vrat izkoriščevalskemu zlu in sta obetali, da ga izkoreninita. A kaj, ko so bogati, da bi bili še bogatejši in njihovi pokorni služabniki, politiki in uradniki, obrnili razvojne trende v nasprotno smer in so obetavne družbe, med katere so vsekakor sodile evropske socialne demokracije, začele ponovno toniti v blatu nedoslednih pravic. Seveda ne statistično. BDP, merjena pričakovanja, blagostanja, življenjskega zadovoljstva ter še nekaj deset drugih metod, nas s prevaro drži pokonci, da ne čutimo pogrezanja v lastne odplake. Namreč, dokler obstoji en sam revež, obstoji tudi grožnja, da se mu bo pridružil drugi, tretji, n-ti. S številom beračev na ulici raste odpor do njih. Dejansko se ne zavedamo težav, ki bi nas morale še kako skrbeti, ker smo v tveganem vplivu človeškega propadanja praktično vsi.

    

Bogastvo je poker z izžemanjem tujih življenj.

Sl.vir: Tim & Julie Harris

    Pozabili smo na ZDA pred dobrimi desetimi leti, ko so milijoni družin ostali brez strehe nad glavo, brez dela in plačila za odplačilo hipotek ter šotorili po parkih in na mestnih obrobjih. Pozabili smo na španske brezdomce. Čez noč so vzniknile trume in brezciljno zatavale po ulicah. Pozabili smo, kako je na enkrat zmanjkalo dela, varnih služb in kako so nas stisnili dolgovi. Socialne pomoči so bile prešibke za njihovo pokritje. Takrat se je praktično začel razcvet prekariata, ki ni nič drugega kot naslednja, programirana stopnja pogrezanja v revščino. A kaj, ko tega ne vidimo ali nočemo, da smo za delo, s katerim nase praktično prevzemamo vsa tveganja, bistveno premalo plačani. Vsekakor ne toliko, da bi, če bi se kaj zalomilo, kar se recimo dogaja ravno sedaj, imeli na voljo nekaj denarja, da prebrodimo krizno obdobje. Zavodi za poslovanje vnovič postajajo naše sanje in seveda tudi boleče izkušnje lastne neodgovornosti, da smo dovolili, da nas razčlovečijo v potrošniške kreature, ko hkrati postajamo drug drugemu najbolj gorka konkurenca. 

    Kot družba hitro tonemo proti dnu, čeprav nas s posamičnimi izkušnjami poskušajo prepričati o nasprotnem. Predvsem pa, da so za propadajoče stanje, ki je sistemske narave, krivi posamezniki. Kljub temu da je v zanke bede ujetih vedno več upokojencev, delavcev, tudi uslužbencev nekoč varnih državnih služb, predvsem pa otrok in mladih iskalcev zaposlitve, nekateri skrajno podcenjujoče govorijo o osebni malomarnosti in krivdi, ne pa o sistemskih napakah političnih garnitur, ki se izmenjujejo na oblasti. Spomnimo se samo, kako je Janez Janša pred leti arbitrarno razsodil, da revščina pri nas niti ne more biti huda nadloga, ko pa so smetnjaki vendar polni odvrženih štruc kruha. In prav ta cinični ignorant, danes kroji naše življenje. In ker ljudje že po sami navadi življenje ocenjujejo predvsem površinsko, ne vidimo posledic, ki bodo že v kratkem razburkale plovbo na za zdaj še mirni gladini.

 

    Revščina se nas namreč še kako tiče. Prizadane namreč vse in vsakogar, in to ne oziraje se na leve, desne, na lenuharje ali pridne. Manj bo zaslužka, slabši bodo pogoji preživetja na lokalnem trgu in tudi najbolj "pridni", ki danes ponorelo lajajo na nasprotnike janšističnega režima, bodo enkrat prišli do točke, ko ne bodo mogli več nakupiti semen za prihodnjo letino in ne bodo imeli komu prodajati. Prekariat namreč živi poceni!     

    Vlada, ki zanemarja problem revščine, se ji celo posmehuje, vsekakor ne razume kužnega razkroja, ki jo nosi v sebi. Toda, takšen občutek imunosti je kratkotrajen. In četudi je za zdaj še lahko biti Romana Tomc in zviška žugati izjemno uspešnemu programu botrstva, ker so si drznili objaviti na Valu 202, da otroci ob prihodu (v šolo) v očeh nimajo več upanj in so zelo lačni, se to lahko precej hitro spremeni. Še posebej za tistega, ki stanje družbene bede ocenjuje z zornega kota določene politike, z namenom, da opraviči, zagovori njen nesprejemljivi odnos do pojava. 

    Romana Tomc rožlja z nakitom v bruseljski loži, je odgovoril Marko Crnkovič, na njen tvit, s katerim je podrobila Valu 202, da takšno poročanje o lakoti meji na zlorabo v politične namene. "… Kljub pomanjkljivostim se res težko zgodi, da bi otroci v Sloveniji stradali zaradi revščine. Ne pokvarite dobre ideje s pretiranim teatrom," je navrgla. 

    

    No, Tomčeva je prepričana, da se tudi revščina zlorablja kot politično orodje, proti "najbolj sposobni in spodobni vladi", kar jih je Slovenija imela, dasiravno vladini ukrepi dokazujejo čisto nekaj drugega. Njena učinkovitost se kaže predvsem v razpadanju javnega zdravstva in nesmiselnem zapravljanju našega denarja, sposobnost sama pa kot zmeda ukrepov, s katerimi so sprožili razkroj in obubožanje družbe. To praktično pomeni zgolj eno, da bo podobnih, patetičnih izjav v botrskih minutah na Valu 202 kvečjemu več in ne manj, in to kljub temu, da bodo z njimi polemizirali ljudje podobnih prepričanj kot Tomčeva  Revščina in lakota, povezana z njo, se ne ozirata na politično "korektnost", na to, ali je predsednik vlade Janez Janša, Marjan Šarec ali Tanja Fajon. Ko enkrat krulež pograbi želodce, ti postajajo zmeraj bolj glasni, in ker gre za primarno človekovo potrebo, bodo prej, ko ne preglasili sprenevedanja in očitke na račun politične manipulacije z revščino. In učinkovitost te in bodočih vlad bomo merili predvsem po tem, kako so se sposobne kosati z omenjenim problemom v korist občega blagostanja. Tega pa ni, dokler je en sam reven in lačen človek v državi.