Strah natika maske

Prehajamo v naslednjo fazo spopadanja z virusom SARS-KoV-2 in boleznijo COVID-19. V dobrega pol leta stroki ni uspelo dobiti zanesljivih odgovorov, kako stopiti okužbi na rep in preprečiti škodljive posledice, ki jih ima za gospodarstvo, družbeno in zasebno življenje nasploh. Pomanjkljivo znanje in zmedenost poskušajo prikriti z različnimi splošnimi varovalnimi ukrepi, za katere pa se prej ali slej izkaže, da so moteči in bolj ali manj neučinkoviti. Zdravstveni sistemi, ne le pri nas, postajajo vedno bolj obremenjeni in nekateri so tik pred razpadom. Kako le zaupati državi, kako zaupati zdravstvenim izvedencem, če se jih polašča malodušje in niso kos lastnim organizacijskim težavam, da bodo lahko učinkovito pomagali drugim?

Najbolje obveščeni ne nosijo mask! Ali slika izpoveduje, da gre resnično za zaroto
priviligiranih proti navadnim ljudem in da COVID-19 sploh ni nevaren?

    Nerazumljivo je, če se sistem, ki bi moral smelo odgovoriti na okužbo, pomagati ljudem, da jo premagajo, sam spreminja v trdnjavo ter pušča pred vrati množice v dvomih in strahu. Nedopustno je, da mnogim, pri katerih je lahko usodna vsaka ura, vsak dan, vsak mesec, ne nudijo primerne zdravstvene oskrbe, jim odrekajo diagnostiko in ne omogočijo pravočasnega dostopa do specialistov in zdravljenja. Če dejansko traja izobraževanje enega zdravnika 12 let, kot trdi predsednik vlade, je toliko bolj skrb vzbujajoče, da bodočih zdravnikov niso naučili, da nase prevzemajo tudi določena tveganja, ki jih bolezni predstavljajo same po sebi. Še v srednjem veku so si takratni padri, ko so se spopadali s kugo po kužnih mestih, natikali smešne, neučinkovite kljune in pregledovali ljudi. Danes, pri vsej tej poplavi zaščitne opreme, tudi za delovanje v inficiranih okoljih, pa se zdravniki skrivajo pred okužbo, kot da se ji bodo izognili za zaprtimi ambulantnimi vrati z nedelom in nedelovanjem. Ljudje zbolevamo, zdravniki trepetajo, država pa z nekimi spornimi, vsekakor pa premalo zamišljenimi ukrepi poskuša prikriti to stanje-sranje. 

    Opažamo, da vedno več bolnikov prihaja z višjim stadijem bolezni, pravi direktor golniške bolnišnice Rozman. Verjetno, če bi zdravstveni sistem deloval, kot je treba, bi ne zaznavali takšne skrbi. Ženska z bolečinami v trebuhu čaka domala teden na odrešujoči pregled, in ko ji končno le uspe preskočiti bariero strahu, jo sprejmejo z razlitim slepičem. Vrag si ga vedi, kako hitro in koliko življenj propada vsak dan zaradi neodzivne medicine. Mrtvi namreč ne govorijo in če živi ne bomo ponesli njihove trpeče agonije v javnost, bomo še naprej plačevali ali celo preplačevali nekaj, česar ni. 

    Pa sploh ne gre za denar, ampak izdan občutek ugodja, da si kupuješ nekaj, kar več ne obstoji, da si ostal sam in da se je ostalim tveganjem pridružila še bolezenska negotovost ali zavarovalna polica, ki je ni mogoče uresničiti. Potem pa v tem vzdušju negodovanja slišiš, da je nekje drugje, pri nekih drugih zdravnikih in negovalnem osebju le drugače in kako hvaležni so pacienti, da so jih odrešili negotovosti ali celo skrbi za preživetje. Kako prosim?! Mar ni medicina postala zgolj denar, prostor, znotraj katerega je Hipokratova zaprisega le še spomin na nekakšne entuziastične čase. Mar ni postala skrajna praksa kratkotrajnih koristi, kjer ti nemirni, zaudarjajoči želodec zaradi preveč zaužitih zdravil umirijo z novo serijo tablet. Utilitaristična medicina prisega na farmacijo, ta na kemijo, združno pa na denar, vreče denarja, s katerimi ljudje plačujemo upanje in kolikor toliko znosno telesno počutje. Prav ta "opevana koristnost" je s covid epidemijo izgubila tla pod nogami. Nihče pravzaprav ne ve, kako se učinkovito postaviti po robu trenutni epidemiji, ki je seveda v prvem valu naredila toliko družbene škode, da si je kljub njeni ponovni krepitvi ne upajo več razglasiti. Zato je vsakršno izražanje globokega občutka hvaležnosti za nekaj, kar drago plačujemo in bi moralo delovati vsaj približno tako dobro kot preskrba s pitno vodo, neokusno pretiravanje in nerazumsko poveličevanje. Medicina je namreč v današnji človeški organizaciji le nekakšna deus ex machina, bog iz stroja, ki pričakuje, da ga bomo obilo nagradili za njegovo pojavljanje. 

    Vsi le govorijo, od politikov do izvedencev, mikrobiologov, zdravnikov, epidemiologov, pri čemer si tudi sami strokovnjaki niso ravno na jasnem, s čim se pravzaprav spopadajo in kako bi morali smiselno ukrepati, da bi škoda za družbo ne bila previsoka. Se potemtakem sploh lahko čudimo, čemu se zdravstvene ustanove, ki bi morale prve na okope proti kužni bolezni, spreminjajo v nedostopne trdnjave. Odgovor je preprost: zaposleni v njih ne verjamejo v varovalne ukrepe, ki so jim dolžni po službeni dolžnosti prikimavati. In zato stotnije trpečih čakajo pred vrati ter upajo, da jih bosta obrazna maska in postopanje na soncu ter dežju, poldrugi meter od vseh, rešila pred covidom, mogoče celo upočasnila napredovanje raka ali zavrla izbruh kakšnega akutnega stanja. 

    Seveda bremena izgovorov za neznanje, nedelovanje in strah ne moremo preprosto prenesti na neko precej neznano bolezen, četudi je še tako nalezljiva in v nekaterih primerih tudi usodna. Sistem, ki se izgovarja, da ga skrbi, da bo zaradi okužb sam postal kadrovsko podhranjen, čeprav je prvenstveno zgrajen, da se takšnim tveganjem odločno postavi po robu, ni sistem; vsaj v organizacijskem pogledu ne. Domače zdravstvo je v vseh ozirih skupek razdrobljenih enot, ki vsaka zase odloča, kako si bo pri zdravstvenih zavarovalnicah odrezala čim večji kolač. Kako škodljiva je takšna avtonomija, pa so dobro pokazali primeri v domovih za ostarele, kjer so si obolele dobesedno podajali kot trpežne žogice na teniškem igrišču.  

    No ja, za nesistemsko delovanje niso krive zgolj zdravstvene ustanove, čeprav v vseh teh letih niso odkrile smiselnosti povezovanja, kljub hierarhični, nivojski obravnavi bolezni in zdravljenj. Ustanova, na katero lahko brez pomisleka naslovimo večino kritik je zdravstveno ministrstvo. Da tam dejansko ne vedo, kaj je njihovo delo in kako blažiti posledice kaotične organizacije ter vzpostavljati red v njej, je pokazala prav epidemija covid. Na ministrstvu namreč še vedno mislijo, da obstojijo zgolj za dajanje soglasij h kadrovskim namestitvam in spremembam, ne pa tudi, da morajo sistem zgrabiti s trdno in odločno roko, kadar je to potrebno. Drži, da tega niso nikoli delali in so se ukvarjali predvsem z družbeno spornimi zadevami. Recimo, kako onemogočiti pijanduram in razgreti mladeži dostop do alkohola po deveti uri zvečer ali kako naj bi čimbolj nagravžno izgledala kadilska embalaža. 

    Toda trenutno delo in življenjski slog, pa tudi življenje samo ogroža neka popolnoma nova epidemija, zato bi verjetno nihče ne pričakoval, da se bodo stvari lotili po starem; s predpisi in kaznimi za nespoštovanje ukrepov in navodil, glede katerih si stroka sama ni najbolj na jasnem. Ministrstvo strogo ostaja v polju zmedene in nedosledne politike, daleč od opravljanja koordinacije in odločanja, ko bi moralo vzpostaviti red in delo v ustanovah, ki neposredno sodijo pod njegovo politično pa tudi operativno pristojnost. 

    In zato, ker nekdo v tej družbi ne opravlja tistega, za kar je najprej poklican, bomo navadni ljudje še vedno nosili maske, strogo skrbeli za predpisan odmik človeka od človeka, se izogibali javnega in družabnega življenja in bežali med štiri stene. Ker vemo, da nas lahko že običajno nekoliko višja temperatura v našem telesu stane življenje zaradi določenih vnetij. Dasiravno nihče ne more z gotovostjo, še posebej ne s testi, ki so na voljo, določiti, ali gre za covid, kakšno drugo gripozno stanje ali za akutno trebušno vnetje. Ja, do te točke nas je pripeljalo sprenavedanje, politično napihovanje in laganje ter potvarjanje dejstev, da o bolezni covid-19 vedo, kaj več kot to, da obstoji in je nalezljiva.