COVID-19, vera v epidemijo

Dobesedno v zategnjenih časih živimo. V Združenih državah se očitno ne bodo kaj kmalu dogovorili, kdo bo bodoči predsednik in pri nas bodo priskledniki, zbrani okrog Janeza Janše, še naprej pridno smukali državne jasli. Covid vsekakor ni tako smrtonosen, kot poskušajo prikazati tisti, ki na njegov račun čvrsto zategujejo naše pasove in s kovanimi žeblji robijo naš razum. Prav njih namreč ohranja pri življenju, ko z različnimi ukrepi ženejo ljudi na rob norosti. Postajamo družba brez časti in posamezniki brez pravic. Upamo lahko le, da se obstoječa diktatorska klika ne bo preveč razvadila v okolju strahu in se bo ponovil francoski 14. julij 1789, napad na Bastiljo in njene mračne simbole. Takrat so epidemije in lakote sledile vojnnam in revolucijam, danes bodo slednje očitno  sledile epidemijam.

Bastilja je še danes simbol mračnjaštva in ljudskega zatiranja.

Sl.vir: Prise de la Bastille, Jean-Pierre Houël

    

    Na tisoče ljudi zahodnega sveta, izvedenci in laiki, podpisuje peticije, a tudi protestirajo, da bi dopovedali svojim vladam, kako neučinkoviti in dolgoročno pogubni so njihovi ukrepi. Pozno smo se začeli soočati z glavno težavo, ki bremeni naš svet. To so nesposobne in koruptne politične elite, ki se izmenjavajo na vrhu praktično od 2. svetovne vojne naprej. Nikdar v vsej človeški zgodovini ni bil zatirani del človeštva bolj prepričan, da je treba nekaj spremeniti, kot je danes. In na covid-19 moramo gledati zgolj kot na nekakšno transfuzijo, ki si jo vbrizgavajo nadute oblasti, preden bodo dokončno poraženi njihovi sebični koncepti vodenja družb. 

    Dogodilo se je prejšnji četrtek. V središču Ljubljane je bilo nekoliko razposajeno. Padlo je nekaj granitnih kock in udarcev. Vsekakor je šlo bolj za posamične, verjetno najete in plačane nasilnike kot pa za obči izgred. Kljub temu je policija posegla po električnem paralizatorju in streljala na ljudi. Resda z gumijastimi kroglami, a eksplozivnimi naboji. Večina politikov je to informacijo vzela čisto marginalno, kot nekaj nepomembnega, mogoče le kot rahlo prekoračenje pooblastil. Ampak zaboga, kaj res nihče ne vidi, še posebej ne tisti, ki iz dneva v dan preštevajo kosti povojnih pobojev, da je šlo za zlonamerno dejanje, mogoče celo za uvod v jutrišnji ulični masaker. Smo res tako naivni, da ne prepoznamo stopnjevanja državnega nasilja, oblasti, ki zlorablja neko nedoločno epidemijo, zato da se znaša nad ljudmi in jim vsiljuje lastna, zagovedana pravila igre. 

Nasilne proteste, na katerih je policija uporabila vodni top,
dimne bombe, električne paralizatorje in strelno orožje,
je notranji minister Hojs izkoristil za večerni sprehod.

Sl.vir: Delo

     Ja, če politika, še posebej opozicijska, tista, ki je sebi nadela izraz KUL, ne bo odločno posegla po najbolj rigoroznih zakonitih sredstvih, da obsodi takšno početje, bomo jutri mrtve vlačili z ulic in trepetali pred vojaško policijsko hunto. Mar niso dovolj opozorila in dokazi, kako resno postaja stanje insceniranih in režiranih nasilniških protestov? Partijski, v konkretnem, kar državni terorizem je predhodnica totalitarizma. In kaj bolj nedvoumno namiguje na to kot spoznanje, da se policija že ves čas izogiba, da bi prijela barabo, verjetno najeto prav z njene strani, ki so jo kamere in posnetki ujeli pri delu, ljudje pa že naslednji dan identificirali. 

    No, takšnih hujskačev, troublemakerjev, kot jim pravijo v žargonu, je bilo na četrtkovih protestih kar nekaj. In na kraju jih pred roko pravice zaščiti osebno celo sam minister za notranje zadeve. Njegov izlet z oboroženim spremstvom, pazite, z dolgocevnim orožjem, vsekakor ni bil namenjen neposrednemu uvidu v stanje, kot je ignorant Hojs kasneje pojasnjeval. Prišel je, da z lastno prisotnostjo zavre policijski bes, da jih opomni na pomembnost spoštovanja človekovih pravic, s tem pa omogoči najemnikom, da se elegantno umaknejo s prizorišča, ki so ga zakurili. Šele potem se je škropilo, streljalo, uplinjalo in aretiralo, če spregledamo mizerno dejanje tiste gospe pred Maksijem, ki je z otipavanjem policijske čelade, naredila največje grozodejstvo pričujočega dne po mnenju policije.

    Brez dvoma trenutna vlada takšne dogodke potrebuje, da pred državnim zborom opraviči zaostrovanje protiepidemičnih ukrepov, ki ji pomagajo na poti v despotizem. Pri tem ne okleva. Bo sklenila pakt z nasilnimi rumenosrajčniki, kriminalci, z brezobzirnimi koristolovci in povzpetniki  ali s hudičem sploh ni pomembno. Cilj namreč posvečuje sredstvo in nekaj takšnega smo že nekajkrat videli. Najbolj množično je bilo izkazano v pohodu nacističnih nevrotikov na oblast. In če smo odkriti, gre tudi v dejanskem primeru za vrsto nevrotičnosti, ki jo hranijo travme, verjetno iz otroštva ali rane mladosti, pri nekaterih tudi verska obsedenost in zlorabe, ki so se dogajale po domačih svetiščih v imenu Boga. Normalnemu, psihično zdravemu človeku tudi na kraj pameti ne pade, da bi se polaščal oblasti, zato da bi lahko moč izkazoval nad nič krivim ljudstvom. 

Izgrednik, ki ga ni mogoče identificirati?

Sl.vir: hac

    Trenutne ukrepe moramo torej gledati skozi objektiv bolezni. Ne vsake, ampak duševnih motenj, ki poganjajo posameznikove ambicije na mejo abnormalnosti. Trenutne ukrepe moramo gledati skozi oči krutega in hladnokrvnega psihopata, skozi oči značilnega nevrotika, ki se skriva za ravnodušnim, morda celo blagohotnim izrazom, da dojamemo širino delovanja neempatične osebnosti. Šele potem bomo delno razumeli, za kakšno bolezen pri covid-19 epidemiji sploh gre. Slednja niti ni toliko fiziološko razdiralna kot je psihološko napadalna. Pretežno ji podlega starejša populacije, ljudje, ki presegajo povprečno življensko dobo, in za katere je največkrat pogubna že običajna pljučnica ali gripa. 

    Do sedaj smo takšna končevanja človeških zgodb imeli za popolnoma nekaj vsakdanjega. Kaj se je torej sprožilo v nas, da naenkrat iz tega delamo katastrofo? Da tulimo in pozivamo pristojne in izvedene, da je nedopustno, da starejši umirajo, tudi tisti, ki zapuščeni ležijo po raznih domovih in se jim zdravstveno stanje poslabšuje tudi brez koronske okužbe. Kaj je tisto, kar pripravi zdravnika, da javno, preko televizije trdi, da je umiranje desetkrat številčnejše kot pri gripi, ko pa že praktično računstvo pokaže, za kako prenapeto izjavo gre? Le nekaj minut kasneje pa takšno streljanje po zajcih, ki so se že zdavnaj razbežali, zanikajo tudi v naši največji bolnišnici, ko pravijo, da podatkov o smrtnih žrtvah covid-19 bolezni ne obdelujejo tekoče. Kdo se torej spreneveda, kdo laže in ali je možno, da podatke skrivajo in jih kasneje poljubno prikrajajo, kot si to želi vlada? Je šele zdajšnja epidemija opozorila, kako brezdušno smo se obnašali v preteklosti in ravnodušno odpremljali starostnike na drugi svet? Smo po zaslugi propagandne demagogije na široko odprli vrata v svet vseobsegajoče kritike, ko se kar naenkrat obnašamo kot izjemno čuteča, empatična bitja? Namreč, kar naenkrat naši starostniki umirajo, kot da bi bili še do včeraj nesmrtni.

    Kakorkoli že, mnogi upajo, da procesom nikoli ne bomo prišli do dna, čeprav imamo na voljo ogromno gradiva in študij, za izdelavo kasnejših meta analiz. Epidemija je vsekakor sprožila fenomen vsesplošnega prenapihovanja. Laganje, potvarjanje, pretvarjanje, sprenevedanje, zanikovanje in izmikanje so lastnosti demagogije. Z njo se po eni strani želi prikriti naivnost, s kakršno so se odzvale strokovne in državne ustanove na okužbo, po drugi pa opravičiti lakomnost vodilne politike po oblasti in izigravanje ustavnih določb. Nihče pravzaprav noče priznati, da gre za super nateg, ki prej okuži človeka z obsedenostjo kot "zlohotnim" virusom. Le kaj poreče vrli dohtaraj, ko bo slišal, da so opravili na Elon Musku kar štiri preizkuse na okuženost s covidom-19 v enem dnevu in sta bila dva testa pozitivna, dva pa negativna. Na kakšnih znanstvenih predpostavkah in stopnji verjetnosti torej sloni diagnostika, ki maha s tisoče okuženimi, a bolezen praviloma prepoznajo šele, ko se človek znajde v bolnišnici zaradi visoke vročine in praviloma z dihalnimi težavami? Odstotek dejansko obolelih je namreč le 2 do 3 točke od skupno zaznanih pozitivnih testov. 

Bodo res bolnišnice postale mrtvašnice?

sl.vir: EgyptIndependent

    Kako zgovoren je v takšnih, zmedenih, okoliščinah stavek, ki ga je nedolgo nazaj izrekla epidemiologinja Irena Grmek Košnik in so ga povzeli v časniku Delo: "Miru ne bo, dokler ne bomo dobili cepiva. Tretji val predvidevamo za čas gripe, ki doseže vrh na začetku leta. Tretji val bo zelo zagoneten, saj pri pacientu z virusno okužbo ne bomo vedeli, ali ima gripo ali covid-19? Torej, kje pravzaprav smo in kaj testiramo, ko vsak dan pokurimo na tisoče dragih testnih paketov, s katerimi so, resnici na ljubo, covid-19 zaznali celo pri vrtni kumari, opici, in kozi?

    Vsekakor dogajanja ob covid-19 epidemiji so polna vprašanj in skopih, neutemeljenih odgovorov. Manjka nam le še nekaj podobno norih in zmedenih mesecev, da spoznamo, v kakšno totalitarno grožnjo se je spremenilo zdravstvo in kakšni psihopati, morda tudi naivni politični bleferji se igrajo z nami. Kateri razumen človek le, bi vrgel družbo na najnižje obrate, podredil zdravstvo voluntaristični volji in pahnil državo na rob bankrota, pri tem pa trdil, da to dela za dobro ljudi? No ja, kot običajno bo tudi tokrat spoznanje prišlo s kruljenjem v želodcu. A to bo spet zgolj ena izmed priložnosti, ne za ljudi, ampak demagoge, ki jim tako radi nasedamo.