Epidemija prevzetnih

    Zdravniki veliko vedo o bolezni, a izredno malo o zdravju! Očitno omenjena maksima postaja vedno bolj aktualna. Kar naenkrat se je našel cel kup dvomljivcev, ki zdravnikom, pretežno po družbenih omrežjih, očitajo, da se motijo, da ukrepajo na podlagi zastarelih zdravstvenih doktrin in da že dolgo več nimajo glavne besede pri določanju bolezni in poteka zdravljenja. Če se seznanimo s prevladujočim vplivom farmacije v zdravstvu, najbolj zaslužne za postavljanje današnjih zdravstvenih doktrin, vsekakor lahko pritrdimo nasprotnikom alopatske medicine(1). Zdravje in zdravljenje postajata toliko specifična in osebna, da terjata kompleksne pristope in le malo je zdravnikov, ki lahko po človeški plati sprejmejo, da niso več glavne violine v pisanem orkestru biokemijskih, fizikalnih in alternativnih znanosti.

Predstavitev zdravstvenega monopola alopatske medicine; Flexnerjevo poročilo

Sl.vir: paeaonline.org

    Da se je zdravstvo znašlo v hudi strokovni, posredno pa tudi moralni krizi, izpričujejo prav vedno pogostejši odzivi zdravnikov, njihove stanovske organizacije in društev na laična mnenja. Kar naenkrat so prepričani, da imajo le oni pravico govoriti in razsojati o zdravstvenih vprašanjih. Kot da ne živimo v informacijski dobi in do relevantnih podatkov lahko pridemo, kadar se nam zahoče? Če sta široka dostopnost virov in splet kaj ogrozila, potem je to obstoj ekskluzivističnih, tudi medicinskih klubov. Prav tako sta udarila proti monopolu resnice, na katerega so se sklicevali in se še vedno različne strokovne avtoritete in izobraženci v nekaterih poklicih. 

    Zanimivo je gledati in spremljati, kako stroka ščiti sebe pred vprašanji in dvomi, čeprav v isti sapi priznava, kot so to spesnili na Zdravniški zbornici Slovenije:

    "Epidemija COVID-19 je nekaj, s čimer smo soočeni prvič – tako kot vsi na svetu. Odkrito priznavamo, da vseh vidikov te bolezni še ne poznamo, zato se sproti učimo, študiramo, raziskujemo. Danes vemo veliko več, kot smo vedeli na začetku epidemije, konec marca letos."

    Kljub temu bi laični javnosti vzeli pravico, da razglablja, dvomi in sprašuje o stvareh, o katerih celo vrli dohtaraj priznava, da ni najbolje podkovan. Drži, da se velikokrat odzivamo čisto intuitivno in seveda z določeno mero moralne sodbe. A medtem, ko nas politiki, epidemiologi, virologi, imunologi in še cel kup drugih "logov" kot po nareku prepričuje, s kako nevarnim hudičem se spoprijemamo, je popolnoma normalno, človeško, da podvomimo, ali so pristojni dejansko usposobljeni in sposobni za bitko, v kateri plačujemo z lastnimi življenji. Še posebej v tako kritičnem trenutku, v katerem smo se znašli, in to verjetno ne zaradi lastnih napak, ko postaja vedno bolj očitno, da se virus ne pusti motiti ukrepom, ki surovo sesuvajo družbo in naše mentalno stanje. 

Posvečene ustanove načetega zaupanja

Sl.vir: InternationalFinanceCorporation

    Virus je nedvomno zarezal v življenjsko bit, s tem pa tudi v smisel bivanja pod državno torturo, in nedvomno so si nekateri uzurpirali pravico, da razsojajo, kakšen bo, če sploh, družbeni ritem. Prav, zakoni in nekaj avtokratske iznajdljivosti to dopuščajo. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da se moramo ljudje odreči razumu in se oprijeti enoumja ter brez iskrice dvoma izročiti naša telesa na milost posvečenim uradnikom in nadutemu dohtaraju. 

    Ja, 24 let se šolamo, od tega vsaj 12 let na področju medicine, trdijo v javnem pozivu, da bi naščuvali ljudi k pogromu na svobodomiselnega in odličnega govornika Marka Potrča. In medtem ko toplo priporočam, da si ogledate nekaj njegovih posnetkov na Facebooku, kjer z jedrnato besedo klesti po mitih in samopašni nadutosti privilegiranega dohtaraja in ministra Hojsa, se hkrati čudim, da na cenzuro in omejevanje svobodne besede poziva nekdo, ki je prepričan, da mu vzvišeni položaj v družbi omogoča že 24 let izobrazbe. Prepričan sem, da v obdobju, ko se vedno bolj uveljavlja zamisel o vseživljenjskem učenju, takšna samohvala prej pomeni zadrti predsodek kot pa dokaz o nečem posvečenem. 

Lance Armstrong, sedemkratni zmagovalec Toura: "Če
hočeš premagati bolezen kot je rak, moraš o njej
vedeti več kot tisti, ki te zdravijo."

Sl.vir: TheWashingtonPost

    Kakorkoli že nadutemu dohtaraju je treba dopovedati, da so naša telesa tista, ki jih preiskujejo, gnetejo in popravljajo pri vsakodnevnem delu. In če je tako, imamo mi sami absolutno pravico nad tem, kaj se bo z njimi dogajalo. Nikdar ne bom pozabil besed velikega kolesarja Lance Armstronga(2), ko je dejal, da je metastaznega raka premagal, ker se je v zadevo globoko poglobil in je o bolezni vedel več od zdravnikov, ki so ga zdravili. Njegova osebna izkušnja je torej bolj kot ne poučna in nekako tudi dokaz, da danes, kdor si to želi, lahko pridobi obsežno znanje o čemerkoli. Delitev na izvedence in laike, ko razpravljamo o družbeno pomembnih stvareh za človeka, je milo rečeno prevzetno, vsekakor pa nedopustno. Še posebej, ko gledamo, kako so skupine vrhunskih epidemiologov, infektologov, terapevtov brez pravih odgovorov. To je tudi eden izmed najpomembnejših argumentov, zakaj je v informacijski družbi nedopustno sklicevanje na monopol nad znanjem, mnenjem in opravičevanje cenzure. Seveda bi lahko navedel tudi druge zadržke, recimo, politične, filozofske, moralne, humanistične, pravne, ekonomske, mogoče celo religiozne. 

    Če kdo zavaja nas ljudi v podalpski domačiji, potem je to v vseh pogledih Zdravniška zbornica Slovenije oziroma njeno pismo v podporo oportunističnemu društvu Mladi zdravniki. Z aviona lahko vidimo, da gre spet za eno izmed mnogih različic, s katerimi stranka SDS poskuša vriniti avtentičnost v javni prostor. Za pravo znanost in stroko velja, da morata nenehno preizkušati veljavnost stališč, hipotez, spoznanj. Tisti trenutek, ko lastni prostor zapirata in ožita v ekskluzivni klub formalno predpisanih pravil, ki sta jih največkrat sprejela kar sama, je dvom v njuno objektivnost, dosežke in ugotovitve več kot opravičen. 

Mladi zdravniki, način manipulacije z javnostjo.

Sl.vir: Dnevnik

    S tem ko v zdravniškem društvu v isti sapi trdijo, da sicer verjamejo v svobodo govora, vendar da ne smemo pozabiti, da svoboda govora - kot vsaka druga svoboda - s sabo nosi tudi odgovornost, spoštovanje in iskrenost namenov, dokazujejo, da niso na strani svobode govora, saj ta takšnih omejitev ne pozna, ampak jih zanima predvsem, kako obvarovati sebe, majajočo avtoriteto pred zunanjo kritiko. 

    Alopatski medicini zavezani dohtaraj je lahko še desetletje nazaj imel monopol nad medicinsko resnico. Toda, v zadnjem obdobju je prišlo do besede, prav po zaslugi spleta, toliko nekih novih zdravstvenih pristopov, od mazaških do izjemno izvedenskih, od holističnih, do usmerjenih terapij: fotobiomodulacija, bioelektromagnetna, hipnoterapija, samozdravljenje, hormezično zdravljenje, akupresura, akupunktura, homeopatija, bioresonanca, mikrovalovna diagnostika …, od takšnih, ki temeljijo zgolj na površni in dopadljivi logiki ali celo ezoteriki do pravih terapevtskih sistemov, utemeljenih na obsežni teoriji in številnih praktičnih primerih, popisanih in zabeleženih po strogih znanstvenih merilih. Zato se slišijo trditve, da so zgolj pravoverni alopati, povezani v zdravniško zbornico, tisti, ki skrbijo za medicinsko higieno, in tisti, ki so edini posvečeni, da razsojajo, kaj je prav in kdo nima podlage v medicinski stroki, precej naduto, če ne celo naivno. Toliko so lahkoverni, da se niti ne zavedajo, da tudi zanje COVID-19 pomeni veliko spremembo. V prvi vrsti izgubo brezpogojnega zaupanja in spoznanje, da so znotraj družbe, v kateri iščemo odgovore za naš obstoj in blagostanje, le eden izmed mnogih in še zdaleč ne tudi najpomembnejši verižni člen.

Navedka:

(1) Alopatija - zdravljenje z zdravili, katerih učinek odpravlja ali zmanjšuje simptome, vidne, slišne in druge zaznavne znake. Alopatska medicina - Zdravljenje simptomov, ne vzrokov.

(2) Lance Armstrong. Nisem poklican, da bi moralno razsojal o obtožbah in obsodbah na njegov račun, ki so lahko tudi odziv nevoščljivosti ali politike znotraj kolesarskega športa. Po tistem, ko je premagal raka, zasevke so našli tudi v možganih in modih, je sedemkrat za povrstjo osvojil Tour de France in postavil novo strategijo zmagovanja na večtedenskih kolesarskih tekmovanjih. Kolesarske etape je pripeljal do skrajnih meja vzdržljivosti in moje mnenje je, da bi česa takšnega ne zmogel, če bi dejansko šlo za uživanje poživil, saj bi premalo natrenirano telo prej ali slej podleglo izčrpanosti. Ko so videli, da ga ne morejo zlomiti, so proti njemu sprožili vrsto sodnih postopkov, ki bi ga materialno, psihično in moralno uničili. Odgovoril je kot razumen človek in se pogodil. Priznal je, da je za njegove športne dosežke zaslužen doping. Sodni procesi so zgolj eden izmed popolnoma legalnih načinov podrejanja izjemnih in neposlušnih posameznikov; tudi pri nas.