V mrzličnem pričakovanju zdravila

    Vedno več ljudi me prepričuje, da je moj nadaljnji obstoj odvisen od cepiva, farmacevtskega zdravila ali preventivnega pregleda ritne luknje. Vsi obljubljajo rešitev pred pogubo, kot bi se ne zavedali, da je v naših genih zapisana minljivost. Da je največ, kar lahko storimo, da zadnji korak zgolj odložimo za sekundo ali dve zemeljskega veka. Nesmrtnost bomo prej ali slej dosegli. Vprašanje je le, ali bo ta biološka, kot to uspeva meduzi vrste turritopsis dohrni(1) ali bomo morali zavest organizirati kot inteligentni informacijski snovni proces?  

Osnovna dilema, ki je razdelila tako strokovno kot tudi laično javnost je, ali so
protikovidna cepiva zdravilo ali nocebo!

Sl. vir: The professional Yachting Association

    Kako turritopsisu dohrnii nenehno prerojevanje uspe, ne vemo. Proces je uganka. Kljub vsej tehnologiji za opazovanje in merjenje še nismo prodrli v jedro ponavljajoče se zgodbe. Prav zaradi biološke nesmrtnosti turritopsis dohrnii privlači številne znanstvene raziskovalce in farmacevte, ki se ukvarjajo z osnovami biološkega staranja in vprašanji človeške dolgoživosti. 

    Lahko bi rekli, da imamo pomembne odgovore o podaljševanju življenjske dobe na dlani, a še zdaleč ni tako. Prvič, gre za bitje, ki niti v najbolj posplošeni domišljiji ne spominja na človeka in drugič, gre za presnovne in preobrazbene procese, ki nam še zdaleč niso znani in so še vedno v sferi iskanja teoretičnih odgovorov. Torej, tudi če bi spoznali, kako natančno deluje obnavljanje bitja, ni rečeno, da bi nam ta spoznanja sploh kaj koristila pri človeškem rodu. A očitno je naš um prenicljivejši, kadar gre za lastno vrsto. Vsaj, če sodimo po hitrem odkritju proticovidnega cepiva. Slednjega nam namreč predstavljajo, kot da v povezavi z njim ni nobenih neznank več. Vemo praktično vse, kar je potrebno, da zaščitimo človeka pred, kot vse kaže, laboratorijskim virusom. Pa res?

Turritopsis dohrnii, nesmrtna meduza

Sl.vir: Ciencia Infinita

    Deset in verjetno tudi več odstotna obolevnost, ki jo zaznavajo pri polno cepljenih, dokazuje ravno obratno. O virusu in njegovem obvladovanju je očitno še mnogo neznank. Kaj šele o cepivu in vezavi njegovih učinkovin na koničaste beljakovine, ki so bojda krive za prenos sevov in njihovo razmnoževanje znotraj človeških celic. Dejansko nihče ne ve, kako do okužbe pravzaprav prihaja. Razlage so še vedno na teoretični ravni, ne pa eksaktno praktični. Kljub temu pojasnjevalci sebe imenujejo znanost in stroka, čeprav so iz vse te hitropotezne znanosti izvzeli dvom. Zanj pa vemo, da je njegova prisotnost ključna, da sploh lahko govorimo o znanstvenem raziskovanju. 

    Toda, ko so cepiva najprej 95 do 97 odstotno učinkovita; število odmerkov pustimo ob strani; kmalu pa se izkaže, da je njihova učinkovitost pri starejših domala za polovico nižja kot pri mlajših, ki imajo tudi drugače veliko bolje delujoč naravni imunski sistem, kar naenkrat ti vrli zagovorniki "znanstvenega" pristopa potegnejo iz zadnjega žepa pojasnilo, da cepiva vsekakor delujejo, saj pomagajo okuženim, da lažje in z manjšimi dolgotrajnimi tveganji prebolijo bolezen. No, če bo po čem poznana covidna epidemija, bo po kopičenju številnih izgvorov. To pa je daleč od vsake eksaktne znanosti oziroma nam pove ogromno o tem, kako slabo poznamo hudiča, ki nas pesti. 

    Acetilsalicilna kislina oziroma popularni Bayernov aspirin, je na trgu domala 120 let, vendar se še zmeraj ukvarjajo z vplivi, ki jih ima na presnovo človeškega organizma, še posebej z vlogo pri preprečevanju srčnega infarkta in možganske kapi oziroma pri onemogočanju tvorjenja trombocitov. Da pri tem sodelujejo celovite znanstvenoraziskovalne skupine in se podatki tekoče pretakajo med sodelujočimi v raziskavah, podprtih z velikimi denarnimi zneski, ni treba posebej poudarjati. A drugače od pojasnjevalcev delovanja protikovidnih cepiv, starih le nekaj mesecev, njihova trditve še zdavnaj niso tako samozavestne. Aspirin deluje odlično, a tudi škodi in prave raziskave so tiste, ki so usmerjene v čim bolj natančno določitev te meje, kot tudi ugotavljanje škodljive prenasičenosti samega zdravila. 

Aspirin, na trgu že 120 let, a še vedno raziskujejo in
odkrivajo njegove zdravilne učinke in tveganja.

Sl.vir: Columbia.com

    Malenkost, bo nekdo odmahnil z roko, ki zanemarja celovitost presnovnih procesov in kaskadno sproščanje encimov v njih ter se posveča predvsem prodajanju zdravilne učinkovine kot sredstva za povečevanje finančnih učinkov. Koristi zdravila odtehtajo tveganja, običajno rečejo in ne povedo, da je korist mogoče ena sama, tveganj pa je nešteto. Ni hudič, da navadno vsaj eno od njih bolj ali manj vidno ne udari po prejemniku učinkovine. Torej, da bi bilo razmerje tveganj do koristi čim manjše, so potrebna dolgotrajna raziskovanja in preizkušanja, tudi v kliničnih razmerah. Spoštovati je treba režim, ki so ga farmacevtske družbe in nadzorne nevladne in državne ustanove same predpisale; pet do deset in več let neodvisnih slepih in dvakrat slepih raziskav. Čemu torej so pri izdelavi protikovidnega cepiva to preprosto pravilo zanemarili? Čemu le so pozabili na človeka in njegov kompleksni presnovni sistem? Preprosto spoznanje, da kolikor ljudi, toliko čudi, v epidemičnih, kovidnih razmerah očitno ne velja.

    Zdravila so tudi drugače vrag z dvojnim repom. Z enim tolče po bolezenskih simptomih, morda celo po vzroku le teh, z drugim po človekovem zdravju. In ker nas paternalistični zdravstveni sistem pač ne varuje pred boleznimi, kar nenehno trdijo, ampak nas predvsem vzgaja v poslušne paciente, radi spregledamo opozorilne znake in se uklonimo zdravniški logiki. Pri tem pa tudi slučajno ne pomislimo, da je dohtaraj v prvi vrsti prodajalec zdravil in šele kasneje Hipokratov zapriseženec. Kako si lahko drugače predstavljamo, da povprečnemu človeku pri šestdesetih, brez nekih vidnih ali občutenih zdravstvenih težav, predpišejo vsaj troje zdravil? Proti visokemu pritisku, holesterolu in povišanemu sladkorju v krvi. Telo dobesedno prisilijo, da se v njem sproži encimski orkan, in ker seveda ne gre za kompleksna zdravila, ki naj bi vzpostavljala porušeno presnovno ravnotežje, se kmalu zbirki treh pridruži še četrto, peto, šesto … Nekaj podobnega kot pri protikovidnem cepivu: prvi, drugi, okrepitveni odmerek, sredstva za lajšanje pocepilne krize, krepitev srca in imunskega odziva. In preden se dobro zavemo, kaj se sploh dogaja, postanemo življenjsko odvisni od medicine. Namesto da bi se naša kakovost življenja izboljševala, se stanje po zaslugi farmacevtskega drogiranja rapidno slabša. 

Presnovni procesi so prezapleteni, da
bi kaskadnemu proženju encimov
lahko sledili z običajnim umom. A baje
so pri protikovidnih cepivih to težavo
premagali v poldrugem letu.

Sl.vir: Pinterest

    To je tako, kot če si pri zdravih očeh z nekoliko oslabelim vidom nataknemo očala. Oči bodo zagotovo začele pešati, leče bodo postajale vedno bolj toge, dioptrija večja. Ja, EMŠO je to. Proti njemu ne moremo nič, trdijo. Resnica je ta, da proteze, tudi zdravila imajo lahko protetične učinke, ne zdravijo, ampak nadomeščajo okvarjene ali izgubljene organske funkcije. Podobno tudi vsako cepivo, še posebej tista, ki jih pripravijo čez noč v malo boljši "čajni kuhinji", ne krepijo imunskega sistema, ampak ga zmedejo, da se začne obnašati proti pričakovanjem. Seveda, zaradi pomanjkljivega biokemičnega in medicinskega znanja ne mislim razpravljati o zdravstvenih lastnostih protikovidnih RNK in vektorskih cepiv, me pa ob nenehnem objavljanju dodatnih in spremenjenih spoznanj o njihovem delovanju, lastna intuicija opozarja, da moram biti previden. Tudi opij, morfin lavdanum, heroin in kokain so bila v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja prvovrstna zdravila za sprostitev in zdravljenje različnih fizioloških in čustvenih tegob, a so jim kasneje pritisnili kriminalni pečat! 

Navedek!

(1) Turritopsis dohrnii so poimenovali tudi nesmrtna meduza. Kadar je spolno dozorela meduza poškodovana ali ogrožena, znova preide v fazo polipa, dozori in kadarkoli se spet preobrazi v polip. To prerojevanje, ki domala traja v neskončnost, na nek način spominja na egipčanskega mitološkega ptiča feniksa. Tudi slednji vsakih 500 let zgradi gnezdo, se v njem zažge in prerodi iz pepela.