Zaupanje

    Zakaj cepilna propaganda v Sloveniji ni bila uspešna? Omenjeno vprašanje so pograbili mediji kot sestradani psi in sedaj otresajo z njim. Trdijo, da je porušeno zaupanje do vlade in državnih ustanov glavni vzrok za nizko precepljenost. Toda, bolj verjetno je, da je domači obči razum neopazno evuliral nekaj stopenj v smeri razvoja kritične zavesti in da Slovenci nismo ravno tako zapečkarski narod, kot nam to želijo pripisati celo domači antropologi in socialni psihologi. Splet nam je odprl dodatno informacijsko širino, v katero se neverjetno radi poglabljamo in iščemo demagoško in ideološko neobremenjene vesti in strokovne utemeljitve. 

V imenu zdravja: ljudem so morali vzeti pravice do gibanja, druženja, hranjenja in dela,
da so jih nagnali v vrste za cepljenje.

Sl.vir: NoviTednik

    Že Twitter pokaže, da se na njem dejansko soočata dve plemeni. Prvo prisega na uradne utemeljitve in je prepričano da so edine verodostojne ter brezpogojno in nekritično sledi domačemu vodstvu. Lojalistom nasproti je večji del družbe, ki se intenzivno osvobaja občutka paternalistične odvisnosti ter išče lastna identitetna sidra v različnih, nepoenotenih informacijah in strokovnih dvomih. Prav dileme okrog covida-19 to potrjujejo. Slovenstvo, verjetno tudi po zaslugi dosedanjega izobraževalnega sistema ali predvsem zaradi njega, se preobraža v vedno bolj kritično narodno lastnost. In takšnemu ljudstvu je težko vladati, praktično nemogoče. Samozavestni in neodvisni ljudje namreč ne potrebujejo, so celo odločno proti, države, ki se do njih vede pokroviteljsko in oblastno. Zato covid-19 ostaja prvorazredna dilema, in še zdaleč ne tudi poziv k enotni akciji. 

Je covid-19 res bolezen ali gre za sklop nepojasnjenih
simptomov, ki le okrepijo že prej prisotne telesne motnje?

Sl.vir: Siol

    Svobodnjaško nastrojeni ljudje intuitivno čutijo, da pojavi niso enodimenzionalni, zato tudi rešitve za probleme ne morejo biti enosmerne, ampak izključno celovite, da so učinkovite. Ne striktni zagovorniki cepljenja ne zagriženi nasprotniki ne morejo biti ključ do uspešnega spopada z virusom SARS-CoV-2. Še manj dokončni odgovor na vprašanje, kako živeti z boleznijo, da bomo čim bolj uspešno premagali oziroma nevtralizirali njene tegobe. Vsaka bolezen, še tako nedolžen prehlad, ima izvor v določenem družbenem stanju, dovzetnost telesa zanjo je posamična subjektivna lastnost. Ja, srečujemo se s številnimi neznankami, z različnimi kombinacijami in razmerji znotraj kvadrata: posameznik in okolje, posameznik in družba, družba in okolje, družba in posameznik. V teh okvirjih se telo in bolezen odzivata specifično, posebno, nikoli enako, še manj po pričakovanjih. To potrjujejo tudi dosedanje izkušnje s covidom-19. Nekateri bolezni ne zaznajo, drugi umirajo v mukah, spet tretji imajo posebne, bolj ali manj izrazite simptome in počutja, vezana zanje. Podobno kot covid-19 se tudi druge bolezni izražajo na sličen način in seveda tudi odzivajo na ukrepe in zdravljenje. Slednje je na žalost še vedno doktrinarno, kar pomeni, da različne posameznike zdravijo ali rešujejo enako. Zato nekateri preživijo, drugi se otepajo z dolgotrajnimi posledicami, tretje pokopljejo; postanejo statistična trupla. Če kdo, potem bi medicinsko stroko prav covid-19 moral prepričati, da se pacient od pacienta krepko razlikuje in da je njegovo zdravljenje lahko uspešno le, če vsakega človeka obravnavamo sui generis, ne pa kot univerzalno mišično skeletno tvorbo, katero upravlja enak kognitivni nervni sistem kot druge. 

    Pa je tako? Še zdaleč ne! Le poglejmo, kako nas poskušajo vse strpati v skupno oboro in obravnavati, kot da smo živali iste pasme. Temu vsekakor ne moremo reči strokovno, še manj znanstveno, ampak izključno ideološko obravnavanje človeka. S tem pa tudi zdravstvo postaja vse bolj ideološko, politično, interesno, če že hočete. No ja, ne človeški um ne družbeni sistemi ne živijo striktno ločenih življenj. Če že, potem gre za novodobno kartezijanstvo(1), ki zatiska oči pred naravnim, evolucijsko pogojenim vedenjem in preprostim dejstvom, da je človek hrepeneče in celovito, v prihodnost usmerjeno bitje; seveda dokler mu navade, izkoriščanje in vsakodnevni življenjski ritem ne otopijo upanja. 

Rene Descartes.Kartezijanski um je ločil dušo od
telesa. In ko zdravimo telo, pogosto pozabimo
na zlomljenega duha.                    Sl.vir: ThPanorama

    Ali lahko rečemo, da smo ljudje povezani v neko skupno celoto? Ko govorimo o usodi, vezani na naš planet, prav gotovo. Kadar pa je pod vprašajem posamični obstoj, pa stvari niso več tako enoznačne. Čemur pravimo kolektivna zavest, dejansko ne obstoji, ampak gre za bolj ali manj zapletene vzorce posnemanja, prostovoljne ali vsiljene. Kolektivna zavest ne obstoji, ker je tudi resnica individualna, posamična lastnost. In te posamične lastnosti se potem združujejo v večje interesne celote, ki so si praviloma nasprotne, le redkokdaj homogene, čeprav težijo k podobnemu cilju. Tako je tudi v primeru covida-19. Kljub temu da smo se kar naenkrat začeli deliti na cepljene in nasprotnike, so vzroki, da smo se odločili za eno ali drugo stran, heterogeni, največkrat oportunistične narave. Človek se prilagodi in ukloni, ko ga v to prisilijo. Največkrat, ko poskušajo omejiti naš življenski slog, navade, običaje. Zaupanje v stroko in znanost, kot pogosto slišimo, ima le obrobno vlogov. Je bolj izgovor, tiho opravičilo za osebnostno nedoslednost, prizadeti ponos, za nemoč, ko nas stisnejo v kot in nam dokažejo, kako mizerni in nepomembni, kljub vsem deklariranim parolam o človekovih pravicah, v bistvu smo. In zanimivo, prav ta prizadetost, notranje razkrinkanje, nas potem podzavestno sili, da postanemo nestrpni zagovorniki ideje, ki si nas je v bistvu pokorila! Smo tipične žrtve nekakšnega stockholmskega sindroma?

    No, za to spoznanje res ni bilo treba čakati na covidno epidemijo. Ljudje tako delujemo tisočletja in sile prisile, katere upravlja država, imajo kar pravšnji izraz. Dokaz več, da kolektivne zavesti ni, je pa prisila, ki nas do neke točke poenoti. Mogoče pri epidemiji covid-19 res ne gre za neki načrten poseg v človeštvo in posamične družbe; v Afriki, Aziji, Južni Ameriki so obsežna območja, kjer za spopad z epidemijo nimajo na voljo ne zdravil ne cepiv in živijo lepo po starem s starimi tegobami. Je pa nesporno, da so vlade in korporacije izkoristile našo omahljivost in nedoslednost ter začele snovati nekakšen "novi red", kot so si ga domislili v Davosu v zadnjih letih. No, za zdaj gre bolj za zamisel kot kaj bolj resnega. A kljub temu se državne birokracije pomikajo v to smer. Ne da bi služile nam, ampak da bi same preživele, se še bolj povzdignile nad demos, kot so se že. 

Virus SARS-CoV-2 je okužil predvsem globalni trg.
Tudi do 10 X višje ladijske prevoznine so nas
oddaljile od Kitajske.                          Sl.vir: IMCA

     Tako kot smo se zbudili v epidemiji, se bomo tudi v tem "novem redu". Brez covida-19, a krepko prestrašeni za našo nadaljnjo usodo; nas samih, družin, otrok, bližnjih nasploh. "Rešili smo zdravstveni problem," bodo trdili, a se hkrati strogo izogibali nakopičenim gospodarskim težavam. Če moramo za zabojnik iz Kitajske do Evrope odšteti 8 krat več, kot smo pred covidom-19, 16.000 do 18.000 evrov namesto prvotnih 2.000, potem se na globalnem trgu dogaja nekaj hudo kritičnega in temu repu, ki klesti po globalni ekonomiji, niti slučajno ne bomo pobegnili. Svet se reorganizira in države gredo močno zadolžene v ta nova razmerja moči in vplivov. Rusija in Kitajska sta na to pripravljeni, vsi ostali imamo covid-19! 

Kot je videti, se bo tudi na stari celini koronska bolezen postopno umaknila klasičnim gripam, pljučnicam in podobnim nalezljivim nevšečnostim. V državah, ki se hvalijo s precepljenostjo, skrivajo pa neučinkovitost cepiv, že opuščajo omejitve, ki so zaznamovale zadnje poldrugo leto. "Cepiva delujejo in nas varujejo!" poudarjajo na veliko, dejansko pa le bežijo iz distopije, ki so jo vlade soustvarjale skupaj z zdravstvom. In če se bodo hkrati z državami z 80 odstotno precepljenostjo znašli na varni strani tudi državljani z le polovično, se je bati, da se bo porušila vera v cepilno magijo. Zato prisila PCT postaja le ostrejša PC in ta se bo prej ali slej otresla tudi prebolelih. Da zatrejo kakršnekoli pomisleke, predvsem pa spoznanje, kako naivno so državna vodstva nasedla prevari korporacij, bodo poskušala svet podrediti sijočemu C. C kot cepljeni, C kot cepci!

Navedek!

(1) Opis kartezijanstvo - uporabljamo za filozofski nauk polihistora Reneja Descartesa (1596-1650), v katerem se je posvečal dualizmu biti. Beseda izhaja iz slovenske okrajšave latinskega imena Renatus Des Cartes, Kartezij. Obstajata dve substanci: razsežje (rex extensa) in misleča stvar (res cogitans). Prva se imenuje telo, druga pa duh, je pojasnil. Sam pojem kartezijanstvo uporabljam dosti širše in sicer z njim poimenujem biti in pojave, ki so navidez samostojni, nepovezani, ločeni, čeprav so dejansko organsko in organizacijsko povezani, neizogibni za obstoj subjektivnosti, zavesti. Takšni so na primer: individuum, družba, okolje.