Primer Tomičeve Violete

    Ne vem, kako resno naj jemljem nekoga, ki se predstavlja za stroko, potem pa brez pomislekov, kot bi dejansko izhajal iz znanstvenih virov, reče, da je pitje kuhančka ob stojnici na odprtem bolj tvegano od lupljenja kostanjev in smetenja mestnega središča? Takšnih odgovorov ne razumem, še posebej, ker se v vsakem nakupovalnem centru gnetejo PCT množice, med katerimi posamezniki, predvsem cepljeni, a netestirani, dokazano širijo okužbo s koronavirusom 2. Ne bom trdil za prmejduš, da se s takšnimi trditvami in zanikanjem zdravega razuma, tisti, ki so sebe poimenovali "stroka", zapletajo, vsekakor pa močno in prav nič znanstveno ne opletajo.

4. februarja 2021 je Merck objavil poročilo o ivermektinu, protiparazitskem zdravilu, ki ga je
prav on prvi dal na trg pod patentno zaščito v začetku devetdesetih let. Trdi, da ivermektin
nima prav nobenih učinkov na zdravljenje covida 19. Toda isti Merck se je novembra tega
leta prvi pojavil na trgu s patentno zaščitenim in dragim, učinkovitim zdravilom
molnupiravirom.                                                                                 Sl.vir: MerckKGaA

    Osebno mi je precej jasno, da je to tista stroka, ki se v farmacevtskem denarju kopa, če se nekoliko pošalim. Vsekakor pa "stroka", ki ji v domala dveh letih ni uspelo niti za desetinko odstotka znižati kovidnih tveganj. Nasprotno, ta rastejo z vsakim valom, podobno kot se množi število izgovorov glede uporabe in varnosti cepiv. A da bi bil posmeh znanosti večji, "strokovnjaki", npr. Logarjeva Morena in Beovićeva Matilda, hočeta spraviti pod injekcijsko iglo kar vse prebivalce podalpske domačije. Verjetno zato, ker bodo letos koline v zakurjenih sobah bolj redko dišale, pfizerjevih cepiv je pa praktično na pretek. To bi lahko razumeli tudi tako, da država želi nekako opravičiti pomanjkanje udobja s povečano skrbjo za zdravje občestva. 

    A tudi v enoumju smo lahko priča, ko se stroka postavi stroki po robu, še posebej takrat, ko gre za vprašanje, kako preusmeriti denarce v lastna korita. Tako je nedavno Evropska agencija za zdravila EMA sporočila, da je cepljenje s poživitvenim odmerkom cepiva proti covidu-19 varno in učinkovito že tri mesece po zaključku prvotnega cepljenja, Svetovna zdravstvena organizacija pa se s tem ne strinja. V WHO-uju namreč nasprotujejo univerzalnemu dostopu do poživitvenega odmerka, dokler vsi ne prejmejo prvega oziroma prvih dveh odmerkov. Dolgoročni prodajni uspeh cepiv je očitno odvisen od entropične juhe, v katero želijo spremeniti svet. Drugače se lahko, verjetno, kaj hitro zgodi, da necepljeni del svetovne populacije ugotovi, da bistveno lažje nosi tegobe epidemije od ljudi v visoko precepljenih, bogatejših državah. Kljub temu že sedaj, čeprav še nekoliko sramežljivo in previdno, prihajajo do nas informacije, da v Indiji in na jugu Afrike beležijo bistveno nižje stopnje smrtnosti zaradi kovidnih posledic, kot pa narodi z razvito in vseobsegajočo medicinsko doktrino. No in ker smo pred kratkim dobili prvo protikovidno zdravilo, Merckov molnupiravir, na hitro povejmo, da bodo zdravstvene zavarovalnice za zdravljenje z njim odštele krepkih 2.000 evrov po kuri, medtem ko v Indiji za precej učinkovito zdravljenje z antiparazitikom, generikom ivermektinom, plačajo borih 40. Verjetno ni naključje, da je bil tudi ivermektin, ki je modificirana učinkovina avermektina, izumitelja Omure Sotošija, japonskega mikrobiologa, biokemika in nobelovca, pod patentno zaščito Mercka. 

Drago, a vsaj pri njem ni dvoma, da je tudi učinkovito
zdravilo za zdravljenje covida-19 v domači postelji.

Sl.vir: Primor.novice

    A ivermektin šele čaka prava zgodba. Namreč, ko se poglobimo v njegovo kemično strukturo, ne moremo zanemariti, da vsebuje enega najbolj učinkovitih proteaznih zaviralcev, ki v 80 odstotkih primerov onemogočajo prehod bodičastega koronavirusa 2 v človeške celice in razmnoževanje. Raziskovalci, ki so do tega odkritja prišli s pomočjo računalniškega modeliranja biokemičnih procesov v netarčnih potencialnih protikovidnih zdravilih, napovedujejo omenjenemu ivermektinovemu proteaznemu zaviralcu še obetavno prihodnost. Za zdaj le, ivermektin dejansko deluje, ne le kot antiparazitik, tudi, če niste krava ali konj. Prav zato bi ne smeli  poročanja Tomićeve Violete gladko ignorirati; še manj napadati, obsojati ali se celo distancirati od nje, kar so recimo naredili njeni strankarski pristaši. Namreč medtem ko velika večina dere v bolnišnice ob poslabšanju zdravstvenih razmer zaradi covida-19, se je gospa poslanka odločila za samoizdravljenje in to kljub težji ter tvegani bolezni. Dokazala je, da ni le običajna poslanka posranka, še manj nekakšna rutinirana strankarska kopija. Napačno bi sklepali, če bi rekli, da se je Violeta vdala v usodo, ker se ni. Na sebi je preizkusila resnico o ivermektinu in hidroksiklorokinu ter jo samurajsko potrdila, oziroma, kot je povedala sama: 

"Dva tedna sem se borila s covidom in zmagala. Ta bolezen je res drugačna od vsega, kar sem izkusila do zdaj. Neznosne bolečine v sklepih in mišicah, popolna utrujenost, plehnat okus v ustih, krvavitve.” 

    Njeno dejanje me bolj spominja na mikrobiologa in kemika Louisa Pasteurja (1822 - 1895), ko je med enim izmed znamenitih poskusov pred ugledno strokovno-znanstveno srenjo na dušek spil kozarec vina, v katerega je vmešal bakterije vibrio cholerae, kolere. Ni zbolel, je pa s tem javnim nastopom dokazal protibakteriološke lastnosti vina. Od takrat je vino postalo obvezna merica vojakov v evropskih armadah na bojnih pohodih ali bojiščih. 

    Seveda pri poslanki Tomičevi ni šlo za znanstveni poskus, vendar je kljub temu na neki način dokazala, da se da preživeti tudi izven bolnišnic, mogoče celo bolj varno, ker te ne zdravi dohtaraj obremenjen s predsodki, podvržen miselni hierarhiji, mogoče celo napačni zdravstveni doktrini. Takšna potrditev je toliko bolj zanimiva, ker nas "stroka nenehno plaši, da lahko ostanemo brez bolniške postelje, ker se lahko sistem vsak čas sesuje. In Tomičeva je dokazala, da človek lahko preživi preživi tudi brez bolnišnične nege, kljub težjemu poteku bolezni. Nauk je zato sila preprost. Če bi bilo "stroki" res toliko do učinkovitega spopadanja s koronavirusom 2 in boleznijo covid-19, bi temeljito pretresla Violetine izjave in preiskala njene telesne tekočine ter poskušala ugotoviti, zakaj je Violeti uspelo brez vsake pomoči premagati bolezen, za katero v bolnišnicah umirajo kljub enormni skrbi trume zaposlenih. 

O ivermektinu se bo še govorilo in pisalo. Še posebej
o učinkovitosti protikovidne zaviralne proteaze.

    A "stroke" zdravje nacije in priložnosti, da bi izpopolnila lastno znanje, očitno ne zanima in Violeto zlorablja zgolj za sramotilni steber, pranger, ko ji glavo stiska med lastna ramena ter jo poziva k spokornosti. Kako krščansko, a prav nič humano, razumevajoče, brez vsakršnega pridiha radovednosti. Stroke ne zanima fenomen Violeta, ampak izključno Violeta, ki si je drznila preživeti brez ubijajočih razmer, ki vladajo na protikovidnih intenzivah. Kljub izjemno slabemu počutju si je drznila ostati pri zavesti in se celo aktivno spopasti za življenje. In tega seveda ne morejo razumeti doktrinirani, ki človeka najprej razčlovečijo v pacienta brez vsakršne pravice do intime, da ga kasneje tako oslabljenega in emocionalno pretresenega vržejo v komo in mu v pljuča potisnejo cevko. Seveda tudi v takšnih razmerah nekatera telesa preživijo, a niti približno nimajo spomina, kako se je z boleznijo treba spopasti. Zato ostajajo prizadeta, krhka, odvisna od medicinske nege. Točno takšna, ki jih zdravstvo potrebuje, da dokazuje lastno namišljeno resničnost, kot rešitelj življenj. Je potem, kaj čudnega, če zdravnik iz intenzivnega oddelka naduto izjavi čisto nedokazano trditev, da pri njih marsikoga rešijo, drugače bi vsi umrli. Seveda takšna nadutost hitro sproži dvome in mnogi, med njimi tudi zdravniki, se sprašujejo, če bi jih ne rešili bistveno več z drugačnim zdravljenjem. Bo stroka sodila stroki ali bo vse tako kot do sedaj potihnilo zaradi pripadnosti stanu in privilegijev, ki jih uživa?

    Da zdravstvena doktrina prerašča področje lastnega strokovnega dela, se vse bolj udejanja tudi kot korektiv družbenega razmišljanja, vedenja in delovanja oziroma eden izmed stebrov enoumja in totalitarizma, nas prav tako opozarja Violetin primer. Sodijo ji namreč najbližji sodelavci, jo tudi obsodijo, stigmatizirajo, se ji javno odrečejo. Zgolj zato, ker ni hotela postati njihova ekskluzivna žrtev, da bi potem lahko po mili volji tkali zgodbice o njej za nadaljnje politične potrebe.

Violeta Tomič, sporna in omadeževana, ker je na sebi
dokazala, da je samozdravljenje covida-19 možno
in da ivermektin deluje.                             Sl.vir: N1 SLO

    A v vzdušju, kjer človek praktično nima nobene pravice, da bi človek lahko ostal, se družbeni hipokriziji postavi po robu narava sama. Slednja ni dovzetna za demagogijo, za spletanje laži in nizkotno politiko. Izbruhne v nešteto novih sevov, vsak je bolj nenavaden, svojski, bolje oborožen za obhod in prehod ovir, ki mu jih postavlja medicina navidezne resničnosti. Na tej točki je še kako očitna nemoč tistih, ki so sebe poimenovali "stroka". Zveri z drugačnimi lastnostmi se lotijo popolnoma enako, kot so se pošasti, iz katere je izšla. Čeprav so cepiva proti južnoafriškemu sevu, omikronu, popolnoma nemočna, vernike še naprej prepričujejo o blaženosti tretjega, poživitvenega odmerka. To pomeni, da sta posel in trgovina močnejša od pripadnosti Hipokratovi zavezi. Zapoved 'zdraviti in ne škodovati' so trgovci z novci spremenili v čisto nedokazljivo "gluporečje" relativnosti. Koristno je, kar prinaša nižje tveganje, čeprav v primeru protikovidnega cepljenja nihče ne zna te formule dokazati, niti empirično niti teoretično. Ne glede, da gre za ceneno demagogijo, mnogi nastavljajo rame brez kolebanja. O odrešitvi se namreč ne razmišlja prej, dokler te ne udari strela z jasnega. Samo dokaz več, kako pokoren zna biti naš um, da ga lahko usmerjajo z leporečnimi, a nedokazljivimi parolami. In beseda 'stroka' obudi našo potrebo po avtoriteti v podzavesti. Temu stanju neodraslosti so se le redki sposobni postaviti po robu. Na primer, Violeta. Pokončnost je namreč tista vrlina, ki tako zelo moti utopljene v entropični juhi povprečja.