Plesalca

    Spomin na preboleli covid različno zaznamuje soočanje z boleznijo. Čeprav velika večina vse skupaj doživi precej banalno, za nekatere sam potek predstavlja čisto katastrofo, za najbolj občutljive, ki se nikakor ne morejo sprijazniti, da je naše življenje minljivo, in da prej ali slej podležemo, kljub hrepenenju po večnosti, je covid nekaj, kar bi se sploh ne smelo zgoditi. Prav, verjetno se nam bodo infarkt, možganska kap, razna rakava obolenja in številne kronične bolezni še nekaj časa zdele sprejemljivi vzroki za smrt. Vendar bomo kmalu priznali to običajno pravico do umrljivosti tudi covidu. Takrat se bomo spet vrnili v življenje, ki smo ga poznali, preden sta strah in panika okužila vlade in podložna ljudstva. 

Ferdo Falir

Plesalca

Ta ples sva noro plesala, Matilda in jaz.

Tesno prižeta, drug drugemu kradla sva čas.

Telesi, zdaj njeno, zdaj moje, sta padali v znak, objeti čez pas.

Plesalka stasita ni s tega sveta,

po ritmu, po gibih, hitrosti, okretu se ji pozna.

Plesala sva ostro, Matilda in jaz,

s trnjavo rožo v ustih klesala sva stas.

Komu pripade življenje? Zanj sva igrala.

Komu ostane veselje, komu se dušica mehka bode prodala?

Ko sapa pojenja, se rama utrudi, roka omahne, život se zgrudi,

"Le z mano, le z mano! Nič se ne mudi,"

me skoraj prepriča,

smeh krčeviti para ji grudi;

In ko je ravno segla po koso vpleteno v vela,

nevesta peklenska spozna, da se je uštela.

Ponovno me objame, sledi vroč poljub:

”Ne danes, kdaj drugič se bova vzela!"