Četvorka

Peter je plesal na velikem trgu. Več sto jih je bilo. Vsi četrtošolci. Lepo, vzgojeno so se pomikali v nasprotnih smereh, drug proti drugemu, drug od drugega. Sledili so melodiji iz zvočnikov. Sledili so korakom soplesalcev in navodilom. Roke so se poprijemale, telesa se uklanjala. Rokica sem, rokica tja, dotik, poklon, obrat, vrsta, prehod. Straussov Netopir: Pantalon, Ete, Poule, Trenis, Pastourelle, Finale; šest slik v dvočetrtinskem in šestosminskem taktu in na tone discipliniranih teles, ki jih lahko pravi tanzleiter, plesni vodja, kaj hitro predela v "zdravo" topovsko hrano. Peter je plesal na velikem trgu, preden so ga poslali na podij izstrelkov, kjer je odvrtel svoj veliki Finale za domovino! 

To mi delaj mala miška! Vodja (vrhovni poveljnik) ma vas rad.

Sl.vir: Siol.net

    Pa pravimo, da so nori voditelji? Ne, nori smo mi, ki jim sledimo skozi plesne dvorane na zgodovinska morišča in jih potem poveličujemo v muzejsko svetopisje. To dejansko pove vse, kako osebnostno odrasli pravzaprav smo ali kako lahkotno se zločinski voditelji poigravajo z našimi čustvi, še posebej z mladostnimi, ki se še niti prav niso razcvetela in šele bolehajo za prvimi strastnimi vnetji. Prav takšne pisane četvorke so dokaz vzgajanja v pokornost; nedolžen, igrivi prikaz tragikomičnega reda, ki se sprevrača v prikrito, slepo ubogljivost. 

Prava četvorka: Ona, on, puška in zvestoba do groba.

Sl.vir: ANU

    Blodnje bi rekel Peter, ko je sledil domovinskemu nagonu in poveličevanju nacionalne zgodovine preko meja lastne države in postal sejalec smrti, razdejanja, obupa. Toda, preden se je udejanil v poslušno orodje nekega napol norega, postaranega psihopata, so ga vrsto let presedali po šolskih razredih in oblikovali v gnetljivo zmes za na nacionalni roštilj. Vrteli so ga dosti pred naborniško četvorko. Slednja je bila le uvertura v veliki finale družbenega izmečka. Ne vem, se je zavedal slepe, hipnotične vdanosti zgrešenim idealom, ko mu je šrapnel odtrgal obe nogi, razklal trebuh. Še nekaj trenutkov po oglušujočem blisku je ležal in poskušal dojeti, kako to, da se je naenkrat razvnel tak nemir okrog njega. Dva sta si dala opraviti z njim. Pritiskala, obvezovala, drug drugemu nekaj glasno dopovedovala, dokler ni kri le še rahlo mezela in je preostanek telesa tonil v hladno gmoto. 

    No večina lastnega velikega finala ne doživljamo na domovinskih parah, čeprav je vsak od nas odplesal podobno četvorko. A to še zdaleč ne pomeni, da se vdajamo kaj bolj dostojnemu življenju. Mogoče res ne služimo narodu, smo pa zato toliko bolj vdani boju za ljubi kruhek; preživetju in potrošniškemu bahanju, dokler kirurgi ne začnejo šariti po naši prevzetnosti in radikalno izrezovati samozavesti iz nadutih teles. Seveda so krivi geni. Za vse, česar ne znamo pojasniti, so krivi geni. Priročen izgovor, a dokaj mizerna tolažba obenem! 

Subjekt poželenja ali dietični objekt stvarjenja?

    Zgovoren je primer Angeline Jolie. Strah jo je pognal čez rob okusnega. Mastektomija, kirurška odstranitev dojk, delno ali v celoti, preberemo v slovarju. In še, da gre za preprečevanje oziroma zdravljenje raka. To se sliši podobno, kot če bi te obglavili in pojasnili, da gre pač za zdravljenje glavobola. Tudi, če operacija zavre ali celo zaustavi napredovanje metastaz, je samozavest osebe za vedno prizadeta, in to ne glede ali je kasnejša rekonstrukcija uspešna ali ponesrečeni izkaz neukega plastika. Joški so vedno le joški, erotični naboj, zapeljivo spreobračanje nezavednega otroštva v služenje strasti, pohotni dimenziji zavednega. Joški so simbol, dojke medicinski objekt. Ženske ljubijo domala celo življenje, futrajo le majhen del svojega reproduktivnega obdobja. A kljub temu je mračnjakom in zavrtežem uspelo vznemirljivo estetiko spremeniti v praktično dolgočasje, užitek v očitajočo vest. Zanimivo! Namesto da bi številne vabili na klinike in jih poučevali o blagodejnem predajanju fuku ter njegovem preventivnem pomenu za zdravje, že najstnice svarijo pred bolezenskimi napakami in genetskimi posledicami. S tem vsako leto na milijone žensk po svetu preobražajo v vivisekcijske, medicinske modele, življenja pa jim krčijo na vzrejne farme poskusnih zajkelj. In potem jih pretipavajo, gnetejo, prebadajo in stiskajo, preslikavajo, skenirajo, vse to v upanju, da bi odkrili izrojeno bolezen. Neverjeten, programiran psihični pritisk, ki si ga mnogi ne morejo izbiti iz glave, saj na periodične preglede ne hodijo zato, da bi ovrgli bolezen, ampak da bi jo prej ali slej potrdili. In obupana Angelina je temu vsekakor hotela narediti konec. Porezala žensko opojnost na sebi in v sebi, da bi se otresla hromečega dvoma, ki so ji ga vsajali že leta. Lahko govorimo o psihopatologiji preventivnih zdravstvenih vzorcev? Vsekakor! 

Mastektomija, prestrašena in obtesana!

Sl.vir: 24.ur

    Nekdo je poudaril: "Klinike za cinike!" In hudičevo prav je imel. Mnogim Angelinam skrb za zdravje prej ali slej tega spodje. Nezavednega namreč ne poznamo ali pa ga podcenjujemo. Vsekakor pa le redki verjamejo v rešitve, v katere se pretvarjajo notranji procesi pod vplivom naše podzavesti. No, slučajno nekaj malega vem o tem. Po letih poglabljanja in proučevanja zavestnih stanj ter zavesti nasploh, sem padel v njeno globel. In sedaj v tej pasti poskušam izslediti samega sebe, se prenoviti in ponovno vrniti na zemljo, med plesalce četvorke. Pa ne da bi jo plesal, kot sta jo Peter in Angelina, ampak da bi bolje spoznal našo sugestibilno plat, zaradi katere nasedamo psihotičnim blodnjam voditeljev, raznim odrešenikom, tudi zdravnikom in vsem drugim, ki so prepričani, da so poklicani, da odrešijo človeštvo primitivnega duha in ga preoblikujejo v spodobnega samomorilskega vernika. 

    No, nekaj mi je popolnoma jasno. Zgolj barbarski duh v nas je dovolj klen, da se postavi po robu številnim vplivom, ki nam ne dovolijo, da se udejanjimo kot osebnosti. Toda vprašanje za mnoge je, ali ga znamo priklicati iz pozabljenih globin, da nam bo služil pri odraščanju. Znamo reči družbi, ki pretežno izkorišča naše slabosti, odločni Ne ali pa bomo še naprej hlepeli po priznanjih, ki nas tako vztrajno potiskajo v vrste plesalcev četvorke. Pri povprečnih so nagrajeni le pravi koraki, pravi gibi in pokloni. Le čemu še potrebujemo čiste vodne izvire, ko imamo ustekleničene vode na pretek?