Demokracija praznih hladilnikov

Helgin nakupovalni voziček je polprazen zapuščal trgovino. Večino polic, pred katerimi se je včasih ustavil, da je Helga razmislila o možnem nakupu, je tokrat zgolj prevozil. Nekaj zavitkov kave in dve lončka sladke smetane iz hladilnika so bili edini priboljški, ki so poleg štruce kruha, desetih dek posebne salame, koščka sira, par paketov špagetov in vrečke jabolk, napolnili mrežasto dno. V duše mnogih, ki so sledili Helginemu nakupovalnemu vozičku, se je tega dne naselila skrb. "Ker bodo manj obremenjeni, se bo njihova življenjska doba nedvomno podaljšala. Kaj pa naša?" Je, na drugi strani razsežnega parkirišča zmajeval Jure. Oba sta se tokrat odpeljala mimo črpalke in nemirno pogledovala na gorivni kazalec. Vztrajno je izrisoval diagram "pričakovanj" ; seveda navzdol.

Le katere tablete blažijo draginjski glavobol?

Sl.vir: Freepik

    Ja, življenju res ne pomeni nič višji BDP, malenkostni dvigi plač, okrepljena demokracija, poražena desnica, kovidna preštevanka, vojna v Ukrajini in gradnja domov za starudije. Njegova kakovost se meri po obloženi mizi in pivskih vrčkih, ki jih zvrneš s prijatelji ob neplodnih oziroma razplodnih debatah. "Kislo zelje in krompir to pri nas je vsak večer …, smo včasih okajeno peli na gasilskih veselicah. To je bilo še v socialističnih časih, ko nas je ideologija stiskala za vrat, a smo se kljub temu vsake toliko časa radostili ob rujnem in zbrali skupaj za novo brizgalno. Danes, v kapitalističnem ednu, sta krompir in zelje naenkrat postala cenjeni živili. Poleg osnovne vrednosti so pribili še njun vpliv na zdravje in hranilnost. Ob vojni, ki je prizadela evropsko žitnico, pa kljub temu trepetamo, da bi nas kakšna rastlinska bolezen ne pahnila v irsko gladovno obdobje med leti 1845 do 1852, ko je zaradi lakote shiralo milijon Ircev, dva milijona pa sta se rešila z begom čez Atlantik. Še dobro, da je gliva Phytophthora infestans, povzročiteljica gladomorne krompirjeve plesni, iztrebila tudi sebe. Tako so vsaj prepričani fitopatologi iz laboratorija v Norwichu v Združenem kraljestvu. 

    Toda bolj kot rastlinske bolezni, le te imamo kolikor toliko pod nadzorom, naše kašče nažirata divjad in zverjad. Dobesedno, in to v obdobju antropocena, zadnje, uradno priznane geološke dobe, ko naj bi človek vedno bolj obvladoval naravo in njene procese. Praviloma bi morale zvari pleniti in skrbeti za stalež poskočne divjadi, a se dogaja, da le to ob obči vzreji drobnice puščajo ob strani. Hrane imajo namreč v izobilju na ponovno vzcvetelih pašnikih, medtem ko se srnjad in jelenjad domala neprizadeto paseta na njivah že znotraj naselij. 

Ruska spomladanska setev, smrtonosna žetev!

Sl.vir: OSCE

    Kovid je namreč tudi na področju samooskrbne pridelave hrane vtisnil svoj pečat. Domala dve leti so restavracije, v katerih se streže divjačina, samevale. Odstrela praktično ni bilo, lovska mentaliteta, po kateri člani znotraj družin preganjajo drug drugega, da bi preprečevali sivi odstrel, je le še dodatno prispevala, da se je divjad prekomerno namnožila in začela pustošiti po obdelanih njivah, kamor si še pred desetletjem ni drznila. V kovidnih letih sta se vzgojili najmanj dve generaciji, ki brezskrbno zapuščata lovišče in kot kakšni nočni duhovi plenita in uničujejta posevke, drevesne brstiče in pridelke. In medtem ko kmetje in vrtičkarji kažejo na lovce, lovci na državo, država pa iz rokava stresa nebuloze o varovanju pridelkov z visokimi ograjami in električnimi pastirji, dobršen del pridelka konča v trebuhih razvajene divjadi, ki se je v slabem desteletju iz plena preobrazila v plenilca. Vsekakor so uspehi na področju samooskrbe vidni, če upoštevamo bogatejšo in obilnejšo ponudbo na travniški mizi za divjad. Drugače pa so rezultati v pogledu reproduktivnega kmetijstva precej borni, in to kljub ministrstvu, ki se posebej ukvarja s pridelavo in predelavo hrane ter kmetijski zbornici, ki se na veliko širokoustita, kako skrbita za inovativno kmečko dvorišče. 

    Je v tej upravno pravno posrani zmedi kaj čudnega, če je vedno več ljudi prepričanih, da izvorni problem pri vzdrževanju primernega staleža divjadi ne tiči pri lovcih, ki imajo skrb za vzdrževanje naravnega ravnotežja opisano samo še v lovskih pravilih in priročnikih, ampak da je za porazno stanje odgovorno preveč dosledno in nevoščljivo zatiranje krivolova. Za začetek bi se lahko že veliko spremenilo, če bi obdelovalcem samooskrbnih ohišnic in se razume tudi proizvajalcem hrane za trg, dovolili, da lahko na obdelovalnem območju odstrelijo nadležno živad in jo postrežejo na domači mizi. To bi bil dejansko tudi najboljši način, da se divjad znova nauči živeti v gozdu in na gozdnih pašnikih, kamor sodi in kjer bi za njihov stalež ponovno skrbele lovske družine, mogoče tudi nekoliko polenjena zverjad. 

Slovenija postaja zaščitni park za divjad ter potepuške
pse in mačke.                                                 Sl.vir:Twenty20

    No, v mestih podeželskih težav ne poznajo. Ne razumejo, da je tamkajšnjim otrokom podobno neprijetno deliti igrišče z zverjadjo, kot je odraščanje mestnih fakinov med narkomanskimi špricami. Pomeščanjeni proletariat ne ve, koliko truda je potrebno, da se hrana znajde v založenih marketih. Zanj največjo težavo predstavljajo prometna gneča, potepuški psi, mačke in bolni golobi. No, vsaj dolgo časa je bilo tako, dokler, dokler … niso začeli kruliti želodci zaradi draginje in so se mnogi čez noč zavedli neplodnosti lastnega dela. Ja, začeli bodo graditi stanovanja z neprofitnimi najemninami. Za večino bodo prav tako nedosegljiva, saj skromne prihodke zapravljajo za preživetje, boljših služb, ki bi jim omogočile kaj več, pa podalpska domačija ne premore kaj dosti. In začarani krog nevoščljivosti je tako sklenjen. Hinavščina se je preoblekla v človekoljubje. Kljub gladu in brezupu se po mestnih okoliših potika vedno več potepuških psov in mačk, na poljih po podeželju pa se prenajeda divjad. Ljudje pa nemnimo nad tem civilizacijskim razkošjem.

Smoter je očitno preživeti, ne biti, ne živeti. Verjetno zato tudi vztrajamo na minimalističnih, standardih obstoja in jih zagovarjamo z moralnimi argumenti. Slednji lahko še edini opravičijo nesmiselno tratenje časa za nekaj, kar je zgolj na videz podobno življenju in se zanaša na loterijo. A kaj, ko so srečne kombinacije tako redkim položene v zibko, medtem ko se roka domala vsakega od nas občasno oklene vrvi in razmišlja, kako bi ga potegnila na drugo stran Aherona brez drage Heronove voznine. 

Vzgajajo nas v opeke, s katerimi gradijo suženjska
gospostva.                              Sl.vir: Ticonet-dreamweaver.com

    Vsekakor nam je smrt bližja kot življenje. Traja večnost, medtem ko živimo ali bolje rečeno životarimo, le kakšen trenutek. In še ta trenutek večina preživi s sklonjeno glavo, ponižno, hlapčevsko, suženjsko, predano ciljem drugih. Oziroma, kot je napisal Charles Bukowski:

"Kako hudiča naj bo človek srečen, če mora ob pol sedmih zjutraj, potem ko ga prebudi budilka, skočiti iz postelje v obleko, se prisilno nafutrati, usrati, uscati, si umiti zobe in se počesati, ter vstopiti v bitko s prometom, da bi prišel tja, kjer v bistvu ustvarja dobiček za nekoga drugega, ob tem pa se od njega pričakuje še hvaležnost, da to lahko počne?"

    Brez dvoma smo ljudje absurdna bitja; celo paradoksne kreature, ki vzgajamo lastne otroke v poslušnosti, ponižnosti in ubogljivosti ter jih pripravljamo na služenje posameznikom, ki so se odlepili od pokorjenega dna in se nam vsiliti za gospodarje. Celo prepričani smo, da ravnamo razumsko, skrbno in odgovorno, ko sledimo preživetveni logiki staršev in usposabljamo potomstvo za preživetje, neperspektivno životarjenje. 

    Demokracija praznih hladilnikov je potemtakem zgolj posledica vzgojnega nasledstva. Kaj drugega tudi ne more biti. Le pomislimo, kako ob političnih soočanjih navijaško vdano podpiramo eno stran, svoja pričakovanja poistovetimo s tujimi obljubami, razmišljanji. Obnašamo se, kot bi bili v transu, zapeljani in vodeni, namesto da bi razbili magično kristalno kroglo in v odsevni steklovini ozrli lasten obraz.