Nestabilna zavest

Niti ni bilo vroče. Prej prijetno sveže. Meglice so se podile po globeli, jo ovijale v skrivnostno tančico, tako da življenja tam doli ni bilo čutiti. Le zvonovi so peli preko bele koprene, zamolklo so se dramili pod megleno ponjavo. Berta je ravno izplavala iz hladnega morja, se hitro vzpela nekaj metrov nad njim in iz osoje zavila proti jasnini, ki jo je grelo sonce. Po trebuhu se ji je pretočilo nelagodje. Ustavila se je in z levo nogo sestopila s pedala. "Predahnila bom za trenutek," se je odločila, ko je život preplavila toplota in je v prsih zažarelo. Še preden si je opomogla od neznanega občutka, ukleščene bolečine, strahu, so usta zahlastala po zraku. Zgrabila se je za prsi, da bi strgala majico z njih in jih osvobodila pritiska. Stopnjevali so ga ponoreli zvonovi. Preglasili so srčni ritem, za trenutek se je odprla široka kaldera in vrvreča lava je bolečino skrčila v sebi. Voznik azurnega citroena, ki je pripeljal za njo, je zrl v razprte, usihajoče oči. Nervozno je tapkal po tipkovnici in upal, da ga kdo čimprej odreši bližnjega srečanja s smrtjo.

S tem ko nas vztrajno seznanjajo z življenjskimi tveganji, nam dopovedujejo,
kaj nas bo pokoipalo.                                                                     Sl.vir: Shutterstock

    Naključno je takrat iz nasprotne strani pripeljalo reševalno vozilo. Ustavilo se je ob skrajnem robu sivega asfalta. Moški in ženska v odsevnih oblačilih in s kovinskim kovčkom v rokah sta pokleknila ob negibnem telesu. "Spet zaznavam rahel utrip," je po nekaj minutah ženska pogledala sodelavca. Precej za tem so se vrata rumenega kombija zaprla in vozilo se je pognalo na nujno vožnjo. Ženska v njem je lovila življenje.

    Ko se je Berta kasneje po stopinjah dotikala dogodka, se je spomnila, da je velikokrat pred njim, in to več let, mislila na očeta, ki ga je srce iznenada izdalo. V tem času se je precej razpravljalo o genih in lastnostih, ki jih prenašajo na potomstvo. Zaradi neznanja in nepoznavanja njihove dejanske funkcije je pri vsakdanjikih prevladal laični fatalizem. Usodni prednamci so krojili življenja prihodnjih rodov. In tudi Berta se ni spraševala, ali se bo kaj podobnega kot njenemu očetu zgodilo tudi njej, ampak kdaj! 

Nas brusijo v diamant ali spreminjajo v krhke,
razpadajoče kamnine? 

    Danes, ko vemo, kako sugestibilni, dovzetni za hipnotične vplive drugih smo ljudje, tako da si celo zastavljamo vprašanje, kdo živi naša življenja: "Moje, tvoje, njegovo? " vpliv misli, ki jih prenašamo na nezavedno v sebi, znova postaja pomemben. 

    Ja, lahko rečemo: "Larifari," toda nezavedno je dejansko že dolgo dokazano in cele zbirke dobrih, predvsem pa slabih del, se posvečajo temu, kako iz naših nepomembnih kreatur ustvariti kolikor toliko spodobno in uspešno osebnost. Saj veste: "Vsak dan, v vsakem pogledu, vse bolj napredujem! Razmišljaj pozitivno! Ujemi svoj košček sreče! Postani zaželen in ljubljen, Bodi sebi šef …!" in mnoštvo podobne literature, ki kriči na nas iz izložbenih vetrin, časopisnih oglasov, vabil na bolj ali manj draga predavanja. Nezavedno v nas je vsekakor dokazano in največje zasluge pri tem imajo prav terapevtski psihologi, kakor tudi številni javni, odrski nastopi hipnotizerjev. Prvi iz nas preko sugestivne regresije vlečejo že zdavnaj zbledele, če ne kar pozabljene ali zavržene spomine, drugi nam kažejo, kako je mogoče lastno voljo povoziti s prevlado zavesti od zunaj. Nezavedno v nas torej brez dvoma obstoji, a je tudi izjemno nestabilno. Zato pazimo, kako preprosta navodila in priporočila za delovanje spreminjamo v sugestije. Od njih, če pomislimo na malo prej omenjeno Berto, je namreč odvisen naš obstoj. 

    Pred kratkim sem v Delu, pod rubriko Sobotna tema, prebral zanimiv članek Moško zdravje v 21. stoletju(1). V njem akademsko izobraženi zdravnik, Miha Pukl, pravi, da ker slovenski moški nima svojega presejalnega programa in pogosto tudi ne svojega urologa, je prepuščen proaktivnosti izbranega zdravnika. Domala povsod nam dopovedujejo, da je osnovni smoter takšnih presajalnih programov odkrivanje rakavih obolenj čim bolj zgodaj, ko se razvijajo še brez očitnih znakov ali simptomov. Toda, tudi drugače nas sodobna medicina nenehno, preventivno, preverja, da nas ni v kremplje stisnila ta ali ona bolezen. Živimo in vzgajani smo s slabim občutkom, da smo ljudje predvsem bolehna bitja, ki jih je treba nenehno preiskovati, zdraviti, jim svetovati. Staramo se, preprečani, da je rak nekaj, kar je usojeno vsakemu, no domala polovici človeštva, ter da z leti tveganja zanj strmo naraščajo. In vprašam se: "Je lahko sploh drugače, ko nam že od osveščanja naprej dopovedujejo, da smo rojeni zato, da nas enkrat pobere bolezen?" Ne pozabimo, da smo ljudje izjemno sugestibilna bitja in nam takšna vztrajna preventiva krepko seže do srca ter nas verjetno ugonablja celo prej in bolj učinkovito kot številni priboljški, s katerimi živilska industrija spodbuja tvorjenje hormonov zadovoljstva; serotonina, dopamina. "Zdravstvo nas z vsakim preventivnim posegom programira za takšen ali drugačen končni izid," sem vedno bolj prepričan. 

Z invazivno diagnostiko bolečega stiskanja prsi
vsekakor sprožijo neprijeten spomin, ki nam
nenehno vsiljujemisel na bolezen.

Sl.vir: Planmed

    Ja, zdravstvena preventiva je bolj ali manj programiranje naše podzavesti za bolezensko stanje, saj v ljudeh ne iščemo zdravja, ampak bolezen. In ta vsekakor tiči v nas ali pa se bo prej ali slej pojavila. Pomembno je le, da jo pravočasno odkrijemo, da lahko človeka podvržemo raziskovalnemu medicinskemu tretmaju in se potem bahajo z vedno daljšim preživetjem bolnikov. 

    No ja, to statistično preživetje ima svojo zgodbo. Včasih so rakave bolnike odkrili, diagnosticirali, precej pozno. Običajno, ko je bila bolezen že razsejana ali celo v terminalni fazi. Glede na to, da se preživetje bolnikov pri metastaznem raku ne podaljšuje, je bila doba preživetja kratka. Z današnjo diagnostiko smo sposobni bolezen odkrivati že zelo zgodaj. Pri raku na debelem črevesu, na koži celo v predrakavem stanju, trdijo. Je potem sploh kaj čudnega, da se čas preživetja podaljšuje? Pred časom sem prebral, da se neagresivni rak na dojkah razvija običajno med osem do šestnajst let, preden postane usoden. No ja, gre za statistično povprečje, ki pa glede na ostala statistična povprečja nazorno pokaže, da smo na področju raka predvsem statistično izjemno uspešni, nekoliko manj pa, kar se dejansko tiče samega zdravljenja oziroma preprečevanja bolezni. 

S postopnim in vztrajnim prepričanjem se poglablja
sugestivna moč gesel.                                   Sl.vir: BBC

    O posledicah preventivnih programov na spodbujanje rakavih obolenj kot tudi o vplivu prevencijske medicine na razvoj bolezni same, bi lahko še veliko razpredali. Trenutno to možnost predpostavljam zgolj kot hipotezo, možnost, ki jo bo vsekakor treba podrobneje raziskati in seveda temu primerno tudi popraviti programe, ki nas nagovarjajo k bolezni; ne k zdravju, kar nam tako radi prodajajo. Vsekakor se bomo morali otresti sugestivnega bremena, pristopov, vztrajnega vzgajanja v vzorne in finančno donosne paciente. Čez čas nam na žalost prav pojavnost rakavih obolenj najbolj nazorno pokaže, da se pri sodobni medicini nekaj hudo zatika oziroma da vsa ta povečana skrb za naše zdravje in napredna invazivna diagnostika ne delujeta v smeri krepitve zdravja, ampak njegovega poslabšanja(2).

Navedka!

(1) Miha Pukl, dr. Medicine, specialist urologije. Moško zdravje v 21. stoletju. Sobotna tema, Delo, 21. Maja 2022. 

(2) Leta 1965 je živelo v Sloveniji 1.647.674 prebivalvcev in so diagnosticirali 3.438 rakavih primerov. 2018 je živelo v Sloveniji 2.070.000 prebivalcev, diagnosticirali pa so že 15.905 primerov. Medtem, ko se je prebivalstvo povečalo za dobro četrtino, se je število diagnosticiranih rakavih obolenj zvišalo kar 4,6 krat.