Upravljanje z umom

Menelajevo kopje je poletelo, švistnilo iz dlani, ki se ga je trenutek pred tem močno oklepala. Dolga strelica je z nihaji vzvalovila zrak, ta je zapel prekleto pesem smrti. Konica je gladko predrla bronasti ščit in prebila trojni oklep, zdrsela mimo boka in prerezala leopardje ogrinjalo. Paris je zmedeno pogledal nasprotnika. Ta je izvlekel meč in se kot lačen lev na antilopo pognal nad ugrabitelja njegove žene. Udaril je po odsevajočem šlemu in trdo rezilo se je razletelo na srebrne koščke. Togotno, srdito se ga je lotil z rokami, ga pograbil za šlem, močno potegnil glavo proti falangam, kjer so Ahajci v pričakovanju obnemeli. Verjetno bi mu zlomil vrat, če bi v že dobljeni boj ne posegla Afrodita, lepotica med boginjami in Parisova ljubimka, zavetnica. Pretrgala je jermen, da je Parisova glava zdrknila iz utesnjenega objema, poraženca ovila v meglo in ga odnesla z bojišča. 

Stari Grki so lastne slabosti in čustveno občutljivost pripisovali božji muhavosti.

Sl. vir: NewSek

    No, vsekakor ne gre za enega mojih umotvorov. Le nekoliko po svoje sem zabrenkal izid spopada med Parisom in Menelajem, ki se je odvil pred obzidjem Troje. Grki so prišli pred Ilion(1), da povrnejo špartanskemu kralju lastnino, lepo Heleno(2), sebi ugled in oplenijo zaklade Troje. Pred mestom v vzhodnem Sredozemlju so se tako znašli predvsem, da obranijo diko moške prizadetosti in zaradi pohlepa, medtem ko je Helena sama bolj ali manj zgodba za naivno, hrepeneče, nostalgično bralstvo. Podrobne je to igro izigrane časti, junakov ter neposrednega božjega vpletanja opisal Homer(3). Vsaj pripisujejo mu zasluge za eno najbolj dolgočasnih beril na planetu, izpeto v 15.693 heksametrih. 

    Ne glede na vse nam Schwabove Najlepše antične pripovedke in Homerjeva Iliada precej podrobno pojasnita duhovno podobo grškega antičnega sveta. Nič, prav nič se ni zgodilo brez volje bogov. Človek je bil predvsem prazna vreča, ki jo je šele duša postavila pokonci in s slednjo so prosto manipulirali bogovi, predvsem sebi v zabavo in nekoliko tudi za človekovo korist. Usoda ljudi v Ptolemejevem vesolju, kjer je bila Zemlja njegovo statično, mirujoče središče, je bila pravzaprav božja dekla. Zato ni prav nič čudno, da sta pod vplivom takšnega religioznega odnosa že dobrih 2.000 let pred ustvarjalnim zenitom Rene Descartesa alias Renatusa Cartesiusa, že Sokrat in Platon ločila človeka na uživaško telo in božansko dušo. Le tako so se namreč lahko v strogo omejenem vesoljskem prostoru bogovi polastili človeka in mu narekovali lasten namen. In čeprav danes, verjetno iz spoštovanja do antičnega izvora znanosti in miselnih avtoritet tistega časa, nekritično presojamo omejenost filozofije zaradi religioznega sprejemanja in dojemanja takratnega sveta, še vedno ostaja odprto eno ključnih vprašanj: Je človek res pojav sui generis(4), samostojen, miselno neodvisen subjekt ali pa je zgolj mišljenjska prevara oziroma utvara?

2000 let pred Descartesom sta ločilo dušo od telesa,
seveda zgolj filozofsko. Človek je nosilec tuje zavesti
in um preživi umrljivo telo. 

    Če nekoliko izzovemo sivo možganovino in sinapse, s tem, da pri sebi potrdimo, da smo mišljenjsko neodvisni in pretežno samozavestni, smo hkrati v svojih glavah pometli z vso religiozno, nacionalno, moralno in drugo idejno navlako, pa tudi z merili, ki sta jih glede celovitih, zrelih oseb postavila Freud in Jung. Zlasti slednji nam je postregel z zaporedjem nezavednih arhetipov, ki bojda določajo kolektivno zavest in delujejo na večino posameznikov. Ja, mogoče se sliši nekoliko zapleteno, a na razum svobodnega, avtonomnega človeka, subjekta, ne bi smeli vplivati mišljenjski vzorci, ki smo jim ljudje izpostavljeni vse življenje; vzgoja, mediji, mišljenjski voditelji, socializacija nasploh. A se nam dogaja prav to!

    Kaj hitro lahko ugotovimo, da mišljenjsko nekontamniranega človeka dejansko ni. Tudi psihične motnje, in te še posebej, potrjujejo izrečeno, niso pot k umskemu osamosvajanju. Torej, človek je sugestibilno bitje. Njegovo življenje se začne in poteka z vsrkavanjem, z vplivanjem, s socializacijsko dresuro. Osvobajanje od mišljenjske podrejenosti nastopi mnogo kasneje. Pa še to le pri redkih posameznikih in tudi pri njih lahko govorimo zgolj o težnji, umskem procesu, ki se nagiba k neodvisnosti. Dejansko popolne osvoboditve od spon in plank v naših glavah nikoli ne dosežemo in svojeglavost je lahko le trma, nikakor samostojen, prečiščen, resnično subjektivni duh. Ne povezuje nas le kolektivno nezavedno, ampak predvsem zavedno, ki se s časom izmakne avtorstvu in postane naše privzeto, avtentično mišljenje. Občutek ali bolje rečeno privid izvornosti je tisti, ki nas prepričuje, da mislimo z lastno glavo, da se ne pustimo vplivati in ne sledimo črednemu nagonu. 

Kakorkoli že, Freud in Jung sta med najbolj zaslužnimi,
da smo začeli razmišljati o nezavednem in ga iskati
v nas.                                                  Sl.vir: TheUntoldStory

    Lahko smo za, lahko smo proti ali pa se na posamezno vprašanje odzovemo z nezanimanjem. Toda, v nobenem pogledu se ne moremo izključiti iz kolektivnega miselnega procesa. Ta preprosto deluje na nas, si nas podreja, nas oblikuje, osmišlja; tako ali drugače. Tudi, če se fizično izoliramo, se odločimo za pravo puščavništvo, samoto brez informacij, ostajajo v nas pogledi, stališča, odnos do pojavov, ljudi in stvari, ki smo jih dobili z življenjem v skupnosti. Ni pomembno, ali blejemo ali meketamo ali pa smo tiho, socialno okolje, pa tudi naravno nas zaznamujeta in pogojujeta. 

    Saj vem, nismo ravno prepričani, a kako sugestibilni oziroma dovzetni za druga mnenja in vplive smo, dokazuje že naš zgodovinski pogled na domače osončje. Najprej smo kimali Sokratu, potem Platonu, pa Aristotelu in Ptolomeju, dokler se nismo ujeli v Kopernikovo teorijo. In zdaj nas razni Hawkingi, Sagani, Greeni prepričujejo, da bojda živimo v inflacijskem, deflacijskem, entropičnem in vrag si ga vedi, kakšnem vesolju še, da smo v črni luknje ter naše življenje usmerjajo bitja na njenem robu. Smo zgolj hologram, nekakšna dvodimenzionalna slika, ki daje vtis trodimenzionalnosti? Lahko bi rekli, da smo zaradi tolikšnih teorij zmedeni in zmedenost je prvi neposredni dokaz posamične zavesti. Pa smo res? Še zdaleč ne! Mirno nasedamo zgodbicam o prapoku, o singularnosti, ki je zapolnila praznino in udejanjila čas.

In kdo se sprehaja po naših glavah, nezavedno?

Sl.vir: Time

    Kimamo, izbiramo med za in proti, navijamo za vaše in naše. In kje je tu še kaj prostora za lastno mišljenje, na katerega tako radi prisegamo, ko pa gre vedno in zgolj za opredelitve? Mogoče je bilo pred domačimi volitvami prav zato tako vznemirljivo spremljati Twitter, kjer so si nasprotna mišljenja tako vneto očitala, kdo bleje in dokazovala, kdo misli z lastno glavo. Praktično je šlo za dva tabora, ki sta poskušala, vsak zase zavedenost in podložnost kvaziideologijam dokazati kot argumentirano bitko neodvisnih mišljenj. Nedoraslost in otročjost sta se potegovali za všečke in sledilce in pri tem pametovala, da se je kar iskrilo, in nekaj časa sem bil tudi sam med njimi, dokler nisem spoznal lastne ujetosti v narcistične blodnje ter se poslovil od tega cirkusa zavedenih misli. 

Navedki:

(1) Trojo so v starogrščini in latinščini imenovali tudi Ilion. Bila je mestna državica, polis v Mali Aziji, današnji turški Anatoliji. Homerjeva pesnitev Iliada je pesem o Ilionu, natančneje, o 51-dnevnem izseku vojne, ki se je že devet let bila med Grki in Trojanci.

(2) Bila je hči Zevsa in Lede ter sestra Kastorja in Polidevka. Odrasla je pri očimu Tindareju, špartanskem kralju, ki jo je tudi omožil z Atrejevim sinom, Agamemnonovim bratom, argajskim knezom Menelajem in mu prepustil kraljevino Šparto. Gustav Schwab. Najlepše antične pripovedke. Mladinska knjiga, založba, 2005. Str.: 326.

(3) Homer. Iliada. Mladinska knjiga, 2018

(4) Sui generis - enkraten, drugačen od drugih, svoje vrste, poseben …