Srebrne niti ali srebrne riti?

Nemočna ga je prosila, jadikovala, se izvijala in ga poskušala pregovoriti. Odgovoril je le še bolj besno, togotno in nesramno. "Podpiši, jebenti, podpiši že enkrat," je rjovel nad zvitim telesom, sključenim od starosti, strahu, neprepoznavnih bolezni. Podpiši! Ali pa te pustim, da crkneš od gladi in zajedavcev, usmrajeno, kot je bilo tvoje celotno življenje. "Podpiši, kurba stara!" Potem je začelo padati. Najprej nadzorovano, po hrbtu, ramenih, potlej je bes odmerjal smer, kamor je pač naneslo. Trpinčeno telo se je sprva hotelo izviti, pobegniti. Prosilo ni več. Naenkrat je obmirovalo in udarci so padali po neodzivni vreči. "Podpiši, podpiši, podpiši! Za vraga, podpiši," je rohnel, dokler na pragu ni opazil otroških oči. Trepetajoče, nemočno so zrle, jokale, ko je padalo po stari materi. Takrat je obstal. Še enkrat zaklel. Padel na kolena in nemočna stara vreča z njim. "Mama, mama," je proseče stresal negibno telo. Bes in togota sta izzvenela v presenečenje, potlej v začudenje, na koncu je zagospodoval nad njim strah. Podoben tistemu, ki ga je še maloprej iztisnil iz telesa preminule matere. Končno je dobil vse, brez podpisa, po nasledstveni pravici. Udejanjil jo je z umorom.

Ključno vprašanje ni, kako zaščititi starke in starce pred nasiljem, temveč, kako ubežati
staranju,da se bodo lahko varovali sami!                                                 Sl.vir: GriswoldHomeCare

    Koliko hinavščine sploh premore naša družba, bi se morali vprašati ob Maljevčevem posvetu o preprečevanju nasilja nad starejšimi? Da, pripravili bodo strategijo in akcijski načrt! Ja, kaj za hudiča smo potemtakem počenjali vsa ta leta, da nas je iztirila neka nedozorela mladenka, obremenjena s predsodki in lastno mizernostjo. Smo generacije vzgajali v nestrpnosti, do starejših, mlajših, nemočnih, pomoči potrebnih? Gre za družbeno paradigmo, vzorec ali zgolj za mentalni patološki odziv posameznice, posameznika? 

    Videti je, da je skrb za pomoči potrebne, nemočne, res uboga. Vsaj tako kaže odziv moralno obremenjene skupnosti. Podoben je "nesebičnemu" volonterstvu, prostovoljskih brigadah, ki so prve dni jurišale na razdejana, poplavljena območja. Podobno bo tudi tokrat. V nekaj dneh bo našo pozornost premotila kakšna druga afera in Maljevčevi bodo rožice s posveta lepo posadili v lonce, kjer se bodo posušile, in prizadeti se bodo še naprej ozirali, podobno, kot se tisti na Koroškem za poplavnimi vodami, ki so odtekle z medijskih naslovnic. Vedno je tako, kadar in kjer moralni čut kroji usodo prizadetih. Morala namreč ni motivacija, pa tudi obveza ne, ampak vsiljen čut, kako naj bi dojemali kar najbolj povezano in enotno sebe znotraj sveta, ki nas obkroža. Skupnostno moralo vedno izdajo lastne potrebe, prioritete, hrepenenja in hlepenja, nevoščljivost, pohlep, potrošniška mentaliteta, iluzija družinskega gnezda. Okuženi z mizerijo lastnega obstoja se preprosto ne zavedamo, da je porok posamične sreče skupno zadovoljstvo, ne pa uživanje oziroma pridobivanje na račun drugih. Cerkve in religije, ki so nekoč skrbele za občo in posamično terapijo porušene, oskrunjene nravnosti, so se same znašle v krizi. Bog sam naenkrat ne ponuja nič. Zgolj vse vidi, vse sliši. Obsoja!

Filozofi so svet različno razlagali. Gre zato, da ga
spremenimo                                         (K.Marx) Sl.vir: N1

    Histeriziramo, kot da bi že danes ne imeli na voljo zakonov, ki bi jo izučili, ji pristrigli peruti. Obnašamo se, kot da smo nasilje nad starejšimi šele odkrili, kot da to nasilje ni del občega družbenega vedenja, neke obče vzgoje, ki se že tisočletja plazi iz generacije v generacijo. Živimo in vzgojeni smo v nasilju. Občasno takšni očitni dogodki res vzdramijo naš hinavski čut, ki pa preko obsojanja, kolektivne sodbe, največkrat ne seže. Ni tako? Ozrimo se le kakšnih tisoč kilometrov proti Vzhodju, kjer dnevno ubijejo že blizu tisoč mladih ljudi, pa nam bo hitro jasno, kako miroljubna, altruistična in usmiljena je človeška žival. 

    Objestna mladenka verjetno ni samovzgojni dosežek. Starši, ožja okolica in širše okolje oblikujejo njeno dojemanje in odnos, vrednote, stališča, če že hočete. Objestna mladenka je zgolj čustveni eksces, ki nam je drznil vreči v obraz naš potuhnjeni zrcalni odsev. In nad tem bi se morali zamisliti. Ne nad samim dejanjem, ki pravzaprav pooseblja naš deklarirani odnos do pojava, ki mu pravimo staranje, senescenca. Objestna mladenka je zgolj ena izmed neštetih primerov odkritega, največkrat prikritega nasilja, ki so mu dnevno izpostavljeni nemočni. Nazoren prikaz naše nasilniške kulture oziroma znašanje nad nemočnimi so šole; ne le naše, po celem svetu. In ker je nasilje očitno najboljši pristop za hitro in učinkovito prepričevanje, ga praktično uporabljamo na vsakem koraku. Nenehno tehtamo šibke točke nasprotnikov, partnerjev, sopotnikov in pritiskamo nanje. Čemu le bi bili vzorci našega obnašanja drugačni, ko gre šibke starke, starce? Čemu le tako redko spregovorimo o klofutah, ki padajo za zidovi naših domov; o osamljenih, pregnanih dušah na drugo stran "obljudenega Edna", ker se niso uklonile takšni ali drugačni volji. 

Singapursko plačilo za objestno vedenje.

Sl.vir: Quora

    Maljevčevi posveti so reklama, propaganda, podobno tudi zaveze, kako bodo poskrbeli, da do česa podobnega več ne pride. Ker negativnih pojavov največkrat ne morejo, moremo preprečiti, ker so del naše obče temne kulture je pomembno, da pozornost volilne raje preusmerijo od sivih con zlorab, o katerih kot družba tako neradi govorimo. S takšnimi in podobnimi nastopi nas ljudski izbranci prepričujejo o lastni politični korektnosti in zagretosti, da jim je dejansko do tega, da nekaj naredijo, rešijo. Gre predvsem za ustvarjanje dobrega vtisa, medtem ko so slika samega udejanjanja izrečenega s časom zbledi. Povprečna človeška pamet lahko sledi posamičnim korakom, medtem ko kompleksne slike procesov največkrat ni sposobna videti, kaj šele dojeti. Zato tudi to večno plavanje v entropični juhi povprečja!

    No, srebrna nitka Darinka Klemenc ima vsekakor pravico do lastnega mišljenja in tudi do tega, da odloča, kako ji bodo rekli. Toda če bi poslušali vse takšne in podobne nitke, ki jih tkejo v številnih lobističnih skupinah pri nas, potem bi domači slovar imel le še par tisoč besed. Iz njega bi namreč pometli vso tisto sočnost, ki nas sploh dela ljudi in posameznike ločuje od posameznikov. Pometli bi z raznovrstnostjo, subjektivnostjo, s sebstvom in Jazom. 

    Osebno mi namreč niti na misel ne pride, da bi bil oziroma bi me uvrščali med nekakšne starejše osebe. Kot starudija se počutim čisto dobro, suvereno in dovolj močno, da jo kakšnemu stisnem tudi okrog ušes, če bi se nespodobno spotikal obme. Starudije, starci, starke, starejši, tudi starejše osebe, bi namreč morali težiti k temu, da ohranimo samostojnost, neodvisnost v vseh pogledih, dokler smo živi. Ne pa da se vdajamo malodušju in upamo, da bo nekdo že poskrbel za nas na stara leta. Je pa res, da se nam življenje največkrat obrne po dolgoletnih pričakovanjih, da ne rečem prepričanjih. Torej bomo morali pozitivneje razmišljati tako o sedanjosti kot o sami prihodnosti, se osamosvojiti od skupnostnih vzorcev, nekoliko tudi osamiti, se naučiti, da bomo na življenje gledali kot na neodvisno izražanje lastne volje, ne pa družbeno sponzorirano trpljenje. Starosti nikakor ne sme zaznamovati trepetanje v varovanih stanovanjih in ponižno sprejemanje pomoči drugih!

Nasilno obnašanje je družbeno sprejemljivo in
celo nagrajevano!                              Sl.vir: LeMonde

    Po drugi strani pozabljamo, verjetno namerno, da je obnašanje do starostnikov v družbi pogojeno z vzgojo in odnosom, ki so ga danes prav "trpeče starejše osebe" imele do mlajših generacij še v aktivnejšem življenjskem obdobju. Odnosi so namreč sistemske narave ter jih ni mogoče časovno, politično in moralno razmejevati. Vlaganja se največkrat obrestujejo šele z leti, ko se podzavestno okrepijo prizadeti emocionalni mehanizmi. Nekateri posledice pripisujejo slabi karmi, čeprav gre za tako imenovani kolektivni spomin, arhetipe, ki oživljajo v kasnejših generacijah in se izražajo predvsem skozi posamično obnašanje. Ja, včasih bi bilo dobro prebrati, kakšno delo Carla Junga, zdravnika, mistika, da bi spoznali, kako se manifestira naš medgeneracijski duh. 

    Če poenostavim. Gorjača in avtoriteta strahu, ki sta številne mlade privajala na družbeno življenje, se prej ali slej preobrazita v povratno vedenjsko zanko, ki jo svojim telesno in umsko oslabelim roditeljem-mučiteljem največkrat nataknejo okrog vratu prav trpinčeni.

    In Maljevčevi bodo zdaj duha usmrajene preteklosti, ki nenehno uhaja iz steklenice, strpali nazaj, ga zapečatili. Vsaj tako se zdi, ko so se skupaj z ostalo licemersko domačo srenjo tako hudo vznemirili ob nekem obrobnem, trivialnem dogodku. Mesece, če ne kar leta bodo vlekli hudiča za brado, ne da bi mu izpulili eno samo kocino. Ja, vztrajno bodo tolkli po oslovi senci kot starodavni Višnjani, da nas prepričajo o svoji odločnosti in odločenosti.

    V Singapurju bi jih objestni gospodični javno naložili nekaj po riti, da bi jo otekle ritnice spominjale na nedopustni greh ter se neprizadeto še naprej posvečali ključnim vprašanjem blagostanja za vse generacije. No, mi nismo Singapur in nasedamo politiki leporečja, uravnoteženemu informiranju, dialogu zapeljevanja, izganjanju sovražnega govora, nični toleranci …, tralala, hopsasa, na poskok. Okrog dejanskega primera so se zdramili, kot bi šlo za enkraten, izjemen eksces, ne pa neki standardni vedenjski vzorec. 

Srebrne niti vodijo do pravice maziljenja riti.

Sl.vir: Independent.ie

    Kakorkoli že, naj gre za posamični, redek, nesprejemljiv primer ali običajno prakso, prisotno v našem okolju, neki posvet, na katerem zbirajo smernice za strategijo in prihodnje delovanje, ne bo odpravil problema. Nasprotno, omogočil bo, da se razbohoti v razkošni klimi leporečja in priseganja na obledelo ničelno toleranco. Starce in starke pa bodo še naprej vlekli za nos in jih pustili ležati v lastnih iztrebkih, da se vsaj pred neizogibnim koncem mogoče zavedo posledic svoje krute vzgoje. Običajno učenci prekašajo učitelje in verjetno bodo prijemi tankočutnejši, manj neposredni ter težje dokazljivi.

    Starudije dejansko ne potrebujemo prognoz, ki nas uvrščajo med pomoči potrebne in vizij, po katerih je naša edina bodočnost ujetost za domskimi zidovi, odvzem opravilne sposobnosti in spokorno čakanje na Matildo. No ja, mogoče organizacijam, kot je Srebrna nit, ustreza takšna agenda preobražanja človeka v odsluženo rit, ker preprosto ne vidijo drugih možnosti, ki se nam ponujajo, odpirajo na globalni ravni. Starudije bolj kot domove in varovana stanovanja potrebujemo inštitut oziroma nekoga, ki se bo znanstvenoraziskovalno posvečal ohranjanju in izboljšanju procesne učinkovitosti, telesnih in kognitivnih sposobnosti starajočega organizma. Bistvo staranja ne more biti presedanje iz čakalnice v čakalnico, ampak vzdrževanje motivacije in vitalnosti za delo ter neodvisno delovanje. Če je zdravstveni totalitarizem usmerjal pretežen del našega življenja, potem je starost pravi čas, da se njegovi vseprisotnosti odrečemo in zaživimo brez pritajenega strahu, ki nam ga je zdravništvo sistematično privzgajalo. Smrt, dokazano, ni najtežje dejanje tuzemeljskega bivanja in umetno podaljševanje agonije je daleč od vsakega zadovoljstva. Samomorilski nagibi so večkrat odrešujoči kot zastrašujoči, čeprav naši religiozno in politično zasvojeni umi tega ne vidijo oziroma ne morejo razumeti. 

Raziskave o dolgoživosti in ohranjanju vitalnosti se iz
laboratorijskih podgan selijo na ljudi. Končno!

Sl.vir: CharlesRiverLaboratories

    Po svetu deluje že nekaj deset znanstvenoraziskovalnih, kompetentnih ustanov in podjetij, ki se preseganju preživetvenih okvirjev hudimano resno posvečajo. Boleznim in starostnemu malodušju mislijo stopiti na rep s pomlajevanjem ter uravnavanjem genskih procesov. To je seveda zgolj začetek ustvarjanja povratne zanke naše prihodnje zavesti, zaznav in spoznanj, da življenjsko trajanje lahko uravnavamo po mili volji preko lastnega zavedanja. Prepričanje o končevanju našega življenja pod nadzorom zdravnikov v starčevskih jaslih je torej zgolj eno, ki mu nasproti stoji veliko drugih izbir. Čemu le jih torej nočemo videti in minljivost sprejeti le kot nekaj začasnega, primernega zavedanju na nekoliko višji, a še zmeraj živalski ravni.