Ukleti, v ljubezni spočeti

"Ja," je rekla. "Ljubim te. Zelo, zelo te ljubim. Tako močno, da mi spodnaša tla, ko te zagledam." 

"Aha," ji je odgovoril. "Čutiš še kaj drugega?" 

"Ja, kri mi udari v glavo, ožilje pulzira, čutim pospešen utrip srca, pritisk raste, v trebuhu pa me ščemi."

"Te ni nič strah, da boš kolapsirala, se zrušila, da te bo zadela kap," ji je smeje navrgel. 

"Mogoče, mogoče, a le za trenutek. Za pičlo sekundo, dokler me ne preplavita radost in dvom hkrati. Tako čudno je, niti ne znam prav pojasniti."

"Se mi je zdelo. Temu drugače rečemo hormonski orkan. Vzdramijo ga paleolitski odzivi, skozi evolucijo preobraženi v čustva," se je nasmehnil. "Ključna vzgiba, beg ali boj, sedaj poganja kar nekaj dinamizmov. In če te vprašam, kaj natančno je res ljubezen, mi ne boš znala pojasniti. Ker ljubezni se prav zaradi njene kompleksnosti ne da določiti. Torej gre za nekakšno čarobno besedo, s katero poskušamo čim bolj uspešno manipulirati, da si prisvojimo, si podredimo, vprežemo v svoj voz še koga. Se strinjaš?" 

"Oh, le zakaj si tako ironičen? Se posmehuješ lepoti, vznesenosti, ki te prevzame ob dragi osebi?" To rekši, ko opazi, da je mimo okna smuknila ona. "Verjetno bo zavila in vstopila?" se je vprašala. Pomahal ji je, ko jo je zagledal ob šanku. Zdaj je vedela, s kom je bil minulo noč. Preplavila jo je jeza. Vzdramilo se je sovraštvo, ljubosumje, nevoščljivost, ki jih ni mogla prekriti z nerodnim nasmeškom. 

"Kako kaj sedaj napreduje najina ljubezen," jo je vprašal, nasmešek pa naklonil proti vhodu, od katerega se mu je bližala ženska objeta z dišečimi spomini preživete noči. 

Nam tisto, kar imenujemo ljubezen, daje pravico do posestvovanja sočloveka in omejitev
odnosov zgolj na dvopartnerska razmerja?                                                         Sl.vir: LoveParty

   

     Ja, ljubezen je hvaležen pojem, s katerim lahko potolažimo svoj odnos do domala različnih intimnih pojavov in stvari Poznamo materinsko ljubezen, pa ljubezen do domovine, platonsko ljubezen, ljubezen do konjičkov, zabave, tudi dela, do družine, otrok in seksualno privlačnega bitja. Besedo vedno uporabimo takrat, kadar hočemo izrazito poudariti našo naklonjenost, čeprav hkrati pozabljamo, da še zdaleč ne gre za nekaj vzajemnega, ampak izključno naše egoistično dojemanje stvari, oseb, ideologij, fenomenov. Ljubezen je "veličastna" beseda mizernih nagibov, če že hočete. Kompleksen pojem oziroma sestavljeno čustvo, ki prav tako vroče, kot se priklanja, prikimava, tudi nasprotuje, zavrača, se maščuje. 

    Zaradi silne ljubezni spočenjamo otroke, pa tudi kamenjamo ženske po Levantu. Se predajamo in obenem sovražimo, vse, kar nasprotuje našemu vznesenemu čustvenemu nemiru. Ljubezen reže moške in ženske, jih meče skozi okna v osmem nadstropju, utaplja v zaigranem neurju, zastruplja z okusno postreženo hrano; lahko pa tudi preprosto okuži z gonorejo, sifilisom, klamidijo trachomatis, nas obdari s sramnimi ušmi, picajzli, kot jim rečemo po domače. Ljubezen je vsekakor polna presenečenj in nikakor ne moremo ustreči njenim pričakovanjem, zahtevam, saj se pojavlja v kontrastih, nasprotjih in razrešuje travmatično. 

Ljubiti ali služiti: režimu, pohlepu,
psihopatom ...                    Sl.vir: DW

    Ljubezen je tudi evfemistično čustvo. V dobronamerni vzhičenosti, mogoče celo precej sočutno, izpoveduje naša najbolj nizkotna čustva, kot je na primer želja po posedovanju, posestvovanju, prisvajanju, zasužnjevanju človeka. Od drugega zahtevamo, da se nam v njenem imenu pokori, se ponižuje, odpoveduje, se nam udinja. Drugače kot v tradicionalnih družbah, kjer sta vlogi moškega in ženske strogo ločeni, se izrecno podrejata verskim ali skupnostnim predpisom, morali, v "osvobojenem" svetu ljubezen dojemamo kot diplomacijo odnosov. V njenem imenu zlorabljamo osebno svobodo. Recimo, kot svoboden državljan sem dolžen žrtvovati življenje na oltarju domovine, prostost in brezskrbnost s podrejanjem družinskim ciljem. Ljubezen je torej odnos, ki nas povezuje, da nas lahko omejuje. Le zamislimo si posesivnost, ki narekuje razmerja za zaprtimi vrati naših domov. Fuk, ki je bilo prej orodje za pridobivanje naklonjenosti, naenkrat postane orožje za zagotavljanje pokornosti. Vsak izlet med mednožja preko domačih plotov smo razglasili za varanje. Dejansko osvobajanje izpod monotonije  in potrošniške obsedenosti, pa za neodgovorno sebičnost. Čeprav takšen mehko vsiljeni svet dobesedno razpada pod našimi nogami, še zmeraj prisegamo na ideal ljubezni, abstrakcijo, ki smo jo zgradili na pradavnih gonih, namenjenih izključno razmnoževanju. In zato tudi fuk ni več fuk, ampak spolni, intimni odnos, prokreacija, koitus, penetracija … Nihče, za boga, noče več priznati živalskosti v nas, ker enostavno ruši odvisnostna razmerja, pokoravanje, v ožjem in širšem pogledu. Narava nas je osvobodila, socializacija okrivila in vklenila! 

Ljubezen, prirodna prevara za razplod vrst?

Sl.vir: YouTube

    Ja, ljubezen je nemogoče poosebiti, čeprav so njena dejanja značajsko motivirana, je v njej veliko naučenega, zapovedanega in evolucijsko determiniranega. Je namreč sklop pravil, ki jih izkrivljamo pod pritiskom hormonalnih neravnovesij in prav zato tako presneto izmuzljiva, določljiva le glede na posamični primer. Posplošena razmišljanja o njej ne povedo praktično ničesar. Koristijo samo psihoterapevtom in drugim svetovalcem na področju duševnosti, da delujejo bolj učeno, kompetentno, ko ljudi in dejanja razvrščajo po vzorcih. Ljubezen deluje v sivi coni manipulacije, pod vplivom izvornih čutov ter občutij, največkrat v neskladju z javno moralo. 

    Če bi bilo drugače, bi pristnega, antistresnega fuka ne stigmatizirali, ampak javno oglaševali kot prvovrstno krepostno nasladilo ter razvedrilo, ki se mu moramo redno vdajati zaradi svojih vitalnih telesnih in mentalnih potreb. Tako pa se na račun posamičnega in občega zdravja populacije predvsem sprašujemo, koliko dvostarševskih družin bi še obstajalo, če bi pohoto razglasili za obče dobro? Ja, bojimo se nereda, ki bi ga vsesplošno predajanje užitkom vneslo v partnerska razmerja, s tem pa v širšo družbo. Bojimo se, da bi promiskuitetni, radoživi fuk zamajal civilizacijske temelje, ker bi se ljudje preveč udinjali sebi namesto skupnostnim in državnim potrebam. Bojimo se oziroma politični psihopati se bojijo, da bi bili prizadeti njihovi patološki interesi, ki jih udejanjajo z redom, domovinsko ljubeznijo in zatiranjem svobodomiselnosti. 

Promiskuiteta. Ne ne gre le za zabavo, ampak gensko

izboljšanje populacije.                                    Sl.vir: Idependent

    Tako se mora firbec v nas, raziskovalni nagon, ki buri našo domišljijo pritajiti in izkoriščati zgolj občasne priložnosti, da nasiti potrebo po drugačnosti. Ta je namreč trajno zaznamovala človekov značaj, podobno kot pohlep, sovraštvo, sebičnost. Uživati ali ljubiti drugačno se tako spopada za pravico do proste izbire, teles in duš. Le zato, da bi se človeku zaradi enoličnosti od silovitega zehanja ne izpahnila čeljust? Kar se nam pri podganah, znanih natepalkah, tudi sesalcih, zdi popolnoma običajno, naravno, zavračamo pri človeku. Dasiravno so znanstveniki pri obeh vrstah opazili podobne vedenjske vzorce, ko gre za udejanjanje poželenja. Slednje se namreč krepi z menjavo partnerjev. Zaradi potrebe po genski raznovrstnosti, trdijo. Če povemo drugače: če želite čim bolj zdraveo potomstvo je naravno nespodobno negovati odnose seksualne zvestobe, ne glede na nravstveno všečnost. 

    Zaradi prevelike domovinske ljubezni vas ubijejo na bojnem polju, zaradi dolgočasja, ki nastopi, ker pretirano negujete "ljubeče " odnose v domačem okolju, postanete naveličani življenja in tistih, s katerimi sobivate. Zaradi prežemajoče materinske ljubezni pa v najboljšem primeru postanete kreten, v najslabšem pa zapit, zadrogiran zasvojenec, prepričan, da je žrtev skupnosti. Miselnost žrtve pa naredi človeka sebičnega, majhnega v duhu, brez vrlin, pri čemer na gnojniku, beri: na socialnem omrežju, glasno kikirika o napakah drugih, je prepričan David Cigoj(1).

Otrok se hrani z žrtvijo svoje matere, je prepričan
Umberto Galimberti.                                  Sl.vir: eBay

    "Vsak otrok se namreč hrani z žrtvijo svoje matere," pravi Umberto Galimberti(2). Seveda citat ni niti najmanj absurden, še manj nesmiseln, ko ga pojasni. "Ona," mati namreč, "žrtvuje svoj čas, svoje telo, svoj prostor, svoj spanec, svoje odnose, delo, kariero, nagnjenja in tudi ljubezni za svojo ljubezen do otroka."(3) Ni vrag, da bi se vse to odpovedovanje in razočaranje vsaj delno ne transmisiralo na otroka. Nezavedno v nas še kako dobro prepozna vsako nenaklonjenost, vsako najmanjše sovraštvo, odmik, čeprav še zdaleč ne gorijo opozorilne luči. Takšni občutki se največkrat potlačijo in se potem leta krepijo, dokler naenkrat ne izbruhnejo z vso silovitostjo. Človek postane hudoben, sovražen, nezaupljiv, tesnoben, depresiven, atomiziran …, obremenjen s predsodki, stereotipi in s krepko zmanjšanim fokusom za resničnost. Oziroma kot pravi Galimberti, se nasprotje med ljubeznijo in sovraštvom potencira in zahteva (prej ali slej) rešitev(4).

    Natanko to je ljubezen, čustvo porojeno iz protislovja med dajanjem in jemanjem, prejemanjem, med zlorabljanjem in odpuščanjem. Je strupena ost, ki hitro, največkrat pa počasi razjeda in zastruplja duševnost. Nanjo prisegajo predvsem naivni in prevaranti. Prvim predstavlja tolažbo za čustveni vihar, ki si ga ne znajo pojasniti, čemu le bi skakali nekomu v pretesen objem in se mu brezpogojno predajali, drugi si polnijo žepe na račun ponujanja nadomestila za emocionalno zavrženost. 

Ljubezen, stanje podivjanih hormonov, ker narava
tako hoče. "Množite in plodite se" Bog.

Sl.vir: Andy Warhol/Revolver Gallery

    Eden izmed bolj razgledanih Slovencev na prelomu 20. stoletja, odvetnik in pisatelj Ivan Tavčar, je bil prepričan, da je ljubezen nam vsem v pogubo. Pred sabo je imel izključno dvospolni akt med žensko in moškim. In dejansko gre pri čustvenem odnosu med spoloma ali istospolnimi največkrat za hormonalni vihar, ki nas vodi do združitve, orgazmične potešitve. Da je ozadje divjanja omenjenega neravnovesja v prvi vrsti razplod, užitek pa samo najbolj učinkovita prevara za takšno dejanje, ugotovimo že kmalu po klimaksu. Zanimanje za telo drugega, če seveda ne gre za fukaškega športnika, ki namerno zlorablja užitek, kmalu upade. Nekateri občutijo celo določeno nelagodje ali sram, Občutek, ki ga ni mogoče preprosto pojasniti z javno vzgojnim odnosom do spolnosti. Mnoge živalske samice namreč, ko so oplojene, zavračajo vsakršno nadaljnje parjenje. Torej vsaj del odgovora tiči tudi v naši živalski preteklosti. 

    Očitno si bomo še največ problemov, povezanih z ljubeznijo ali občutenjem hormonalno nabitega stanja prihranili, če si bomo ob vsakem intimnejšem odnosu vsaj malo predstavljali pogubno usodo, ki jo je deležna vsaka zaslepljenost. Niti ni pomembno, kaj je njen pravi vzrok. Gre za običajno prokreacijo(5), užitek ali umiritev čustvene nestabilnosti. Strast, predajanje ali podrejanje? V vseh pogledih gre za nenadzorovan oziroma slabo nadzorovan pohlep. In v tej igri vedno dobi bolj sebičen. Ego, ki ne obstoji le, ker misli, ampak tisti, ki je sposoben paralizirati misli drugega. 

Navedki:

(1) David Cigoj. Razvoj zavesti. Samozaložba. Lipa, Kostanjevica, 2020, 2022. Str.: 42

(2) Umberto Galimberi. Miti našega časa. Modrijan založba, Ljubljana, 2011. Str.: 19.

(3) Prav tam.

(4) Prav tam.

(5) Prokreacija - spolna združitev, katere osnovni namen je spočetje oziroma razplod.