Voščila izgubljajo emocionalna krila

Le kaj zaželeti človeku, ki ima obilo zdravja in sreče? Kaj ponuditi nekomu, ki ima vse in se mu življenje smeje ter ga hrani z veliko žlico? Vsekakor ne neko starodavno, osladno frazo iz babičine skrinje: "Srečno in zdravo po možnosti naj bo leto pravo!" 

    Če sklepam po prejetih voščilih, smo očitno vsi ustvarjalno anemični, če ne posedujemo še kakšne hujše motnje. Zdravje in sreča namreč ne rasteta na drevesu kot rožiči. Nanju ni mogoče čakati, da prideta z lepimi željami, ampak se mora človek zanju potruditi. Seveda ne v čakalnicah zdravstvenih ustanov, v razbremenjujočem okolju nakupovalnih središč, na kavču s pornografijo na ekranu pred sabo … Zdravje in sreča sta pomemben del sebstvene filozofije, človekovih pogledov in preprepričanj. Torej, ljudem niti približno ne moremo želeti nečesa, v kar sami ne verjamejo, saj se takšne želje ne udejanjajo. Nekdo, ki je globoko v sebi prepričan, da je žrtev okoliščin, bo željo po zdravju in sreči, sprejel kot provokacijo, drugi, ki verjame vase in ve, da je lastne sreče kovač, pa vas bo imel za ničvrednega frazerja. Želje, pa naj bodo še tako dobrohotno nedolžne, lahko sprožijo v nas določen čustveni pretres.

    Če sem bolj natančen, razmislimo, kaj lahko posameznemu človeku prispevamo oziroma kako mu lahko pomagamo, da se bodo udejanjile njegove sanje in ga naše površne, frazerske želje ne bodo obremenjevale. Ne pošiljajmo človeku, še posebej, če nam kaj pomeni, takšnim tudi praviloma voščimo, smeti in ne sporočajmo mu banalnosti. Kaj ni dovolj, da se srečujemo, se poveselimo skupaj in vemo, da imamo ob sebi radostnega človeka. Da imamo ob sebi nekoga, ki je zadovoljen, ker je z nami in mi smo zadovoljni, da je ob nas, da bo vedno tu in nam pomagal, kot mi njemu, uskladiti življenjske ritme, ko iztirijo. Toda to je veliko težje, terja veliko več nas, kot nekaj preprostih besed, nekaj neumnih fraz, s katerimi lahko na hitro odpravimo svojo emocionalno obvezo do drugih; vsaj mislimo tako. 

Bil je pač žival, ko se je v neobljuden svet pognal.

Sl.vir: DALL_E

    Besede, tudi tiste iz zbirke puhlih, vsakdanjih fraz, sežejo v globino nezavednega, a jih slednje zadrži globoko v sebi, da ne prizadenejo občutljivega, s predsodki obremenjenega uma. Nezavedno je v bistvu filter, ki nas varuje pred tujo in lastno hinavščino, da sploh lahko delujemo v licemerski skupnosti. Namreč vedno, kadar komu zaželimo zdravja, mu nekako samodejno odrekamo, da bi bil bolj čil in vitalnejši od nas. In vedno, ko nekomu voščimo sreče, mu ne privoščimo tako visokega loterijskega dobitka kot sebi. Srečo namreč še vedno merimo z denarjem, ne z zadovoljstvom, ki nam ga nudi, recimo, ceneni telesni užitek, orgazem. In prav tu tudi tiči odgovor, zakaj so vsi, ki zamahnejo z roko: "daj no, pejt si v rit," bolj zdravi in srečnejši od tistih, ki jim to "dobrohotno" želijo. Nezavedno v nas ve, kdaj so besede iskrene in kdaj izrečene samo zaradi lepšega, medtem ko razum ni vedno najbolj prepričan v lastne sodbe. 

    Srečni in zdravi vedo, da ni ne zdravja ne sreče, če si sami ne prizadevamo za življenjsko ugodje. Da še tako dobre, mogoče celo iskrene želje ne nadomestijo jutranje vadbe, meditacije, samohipnoze, učenja, tekočega spremljanja dogodkov in vsakodnevnega ustvarjanja. Čvrstega značaja, pozitivnega pogleda, zdravih prepričanj in zadovoljstva si ne pridobiš z nakupovanjem in modrovanjem v nakupovalnih središčih. Oblikovanje sebstva je garanje! Dolgotrajno, domala vseživljenjsko in opuščanje starih vzorcev ter okolij, v katerih jih vztrajno negujejo.