Ko pieteta pomeni le še preštevanje kosti
Kot je nedavno poročala Slovenska tiskovna agencija, je poslanska skupina SDS v parlamentarno proceduro vložila novelo zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Želijo zagotoviti, da bodo v postopkih izkopavanja posmrtnih ostankov oziroma potrjevanja morišč, obvezno in aktivno sodelovali organi pregona ter sodstvo. To, navidez anahronistično in hkrati tudi anakronistično dejanje, je v bistvu čisti marketinški prijem in prvovrstna manipulacija z volivci, precej daleč od kakršnegakoli spravnega smotra.
Resnici na ljubo, mar niso domala vsi, ki bi se morali spraviti, že mrtvi? Za kakšne namene torej Boris Pahor izkorišča predsedniško funkcijo in protokol in koga sploh še mislijo preganjati v času obtičali poslanci SDS? Je trenutno pobiranje po rovih in poljih razsutih kosti in njihovo prenašanje v kostnice, kakorkoli podobno izkazovanju pietete ali pa gre za sprevrženo vključevanje posmrtnih ostankov obvojnih žrtev v dobro premišljeno predstavo nekakšnega sodobnega tanatičnega (1) festivala, ki jih drugače množično uprizarjajo v Srednji in Latinski Ameriki? Preveč vprašanj za spodoben komentar in premalo za pluralno akademsko razpravo!
 |
| Antianksiozna terapija. Vir.: eBay |
Nehajmo slepiti drug drugega in se pretvarjati, kako so mrtvi dejansko pomembni za idejni in vrednostni preporod Slovenije in njenega življa. Zgodovina naj le piše pretekle zgodbe in jih vrednoti z različnih zornih kotov, ni pa prav nobene potrebe, da bi nas mediji posiljevali z gledišči predvsem ene politične strani, stranke. Za mene se je vsa ta neokusnost končala tisti trenutek, ko sem spoznal, da vojna pravzaprav ni nikakršna romantična epizoda, v kateri se rojevajo zgolj junaki. Da se ljudje, vpleteni vanjo nikdar ne otresejo bolečih travm in da globoko v podzavesti maščevanje pesti značaj.
V naravi ljudi, v smotru preživetja bitij, so vgrajeni psihološki mehanizmi pozabe, potlačenja, omilitve ali celo mišljenske spreobrnitve, da duhomornost ne pokoplje duše in človek lahko še naprej diha in deluje. Številni, ki so preživeli holokavst, o gnusni diskriminaciji najraje niso govorili, ampak so preteklost potlačili globoko v sebi. Zamislite si, koliko dni, če ne samo ur, bi dejansko obstajal Izrael, če bi se leta 1948 (2) številni židovski priseljenci v Palestini obremenjevali z duhomorno preteklostjo, namesto da so se sredi kipečega arabskega morja vztrajno posvečali izgradnji sodobne, enotne in obrambno čvrste države. Samo za primerjavo navedimo podatek, da je neto rast izraelskeh naložb znašala 58,6 odstotkov v zadnjih desetih letih, Slovenci pa smo vknjižili negativnih 14,4 odstotke v istem obdobju. Določen davek na račun razvoja prav gotovo plačujemo tudi zato, ker že vse od osamosvojitve vneto štejemo kosti, ki so jih zagrebli izven "žegnane zemlje" med vojno in neposredno po njej na naših tleh. Trdovratno dokazujemo sebi in svetu, da je neka oddaljena osvobodilna in državljanska vojna, iz polovice prejšnjega stoletja, pomembnejša od prihodnosti, ki naj bi jo nasledili naši otroci.
 |
| Monopol nad smrtjo. Zapoznela sprava ali zabava? Vir.: STA |
Res bi bili nori oziroma, kar pomilovanja vredni, če bi nekritično nasedali nekakšnim ljubiteljskim, oportunističnim zgodovinarjem in po maščevanju hrepenečim angelom, ki vztrajajo, da so kosti najdragocenejši dar, kar ga premore zemljica domača. Mogoče tudi so? Za nekoga, ki je sobotroval družbeni katastrofi, plenjenju po državljanskem premoženju in obubožanju petine prebivalstva, je preusmeritev pozornosti na misteriozne, šokantne zgodbice, ovite v dih "demonske" preteklosti, edina možnost, da se izogne odgovornosti in politični obsodbi. Tu in nikjer drugje, tiči vzrok, da mrtvi ne pokopljejo svojih mrtvih, da se nekateri še vedno vztrajno upirajo tej svetopisemski zapovedi, čeprav se hkrati razglašajo za kristjane in vdane služabnike krščanskega etosa. Kljub temu, še vedno obstoji nekaj upanja, da Nova zaveza in njen odrešujoči nauk vseobsežne, prežemajoče ljubezni, nista samo običajni prevari, v funkciji oblastnega boja in udejanjenja perverznih mokrih sanj tistih, ki služijo zgolj lastnemu samoljubju in pohlepu
Ko gre za oblast, so tudi mrtvi lahko izjemno koristen substrat, politično in idejno gnetilo, so dokazali na Coventry University. "Razmišljanje o smrti, spreminja naše misli," so povzeli zaključne trditve raziskovalci z omenjene univerze. Za proučevanje so, poleg lastne raziskave, imeli na voljo zbirko gradiv, ki je nastajala tri desetletja in v kateri so pretežno zabeleženi izsledki anket, intervjujev in raziskav o našem odnosu do življenjske minljivosti, do smrti, še posebej o tesnobi in strahu, ki ga zaznavamo, ko razpravljamo o tovrstnih vsebinah. In če je po eni strani prevladalo prepričanje, da se je treba o smrti, kot dokončnem dejanju posamičnega življenjskega cikla, pogovarjati, ne pa bežati, so po drugi prihajala na plano odkritja o vplivu tovrstnih pogovorov in razmišljanj na spoznavno zaznavni, kognitivni proces in z njim povezane vedenjske pojave.
 |
| Antični bog, zaradi katerega ljudje krepijo predsodke in opuščajo libertarna stališča. |
Napredni in inovativni so izsledke izkoristili za odpiranje terapevtskih kavarn, v katerih bo modrovanje o minljivosti zamenjalo prigrizek ob kavi, čaju ali čem močnejšem. Izvedenci za politični marketing pa so se oprijeli predvsem dokazanih predpostavk, po katerih se z razglabljanjem o smrti in življenjskem smotru, v človeku začnejo krepiti nazadnjaška stališča in tradicionalne vrednote. Obsmrtni obredni marketing, nad katerim ima krščansko svečeništvo monopol že dobri dve tisočletji v Evropi, postaja zanimiv tudi za politične stranke, še posebej tiste na desnici.
Sama smrt in osveščanje o umiranju, že pogovor, ki nas zapelje na razmišljanje o pojavu, sproži premike v kognitivni strukturi, ti pa posledično delujejo na naša stališča in vedenje, na primer:
- sodniki postanejo bolj strogi, odmerjajo višje kazni in globe, v povprečju tudi do osemkrat višje;
- okrepijo se nacionalistični predsodki in pristransko obnašanje do drugačnih, še posebej do različnih ras, religij, idejnih stališč, starostnih skupin;
- bohotijo se tudi ostali predsodki in stereotipi in postanejo ključni pri sprejemanju demagoških prepričanj in stališč;
- krepijo se naši interesi in pričakovanja v povezavi s političnimi in religioznimi stališči; minljivost spodbudi želje po časti, slavi in otrocih, po simboličnih pomnikih, ki naj bi nas preživeli;
V primerih, ko se človek počuti negotovega, ogroženega, prestrašenega, vznemirjenega, postanejo tradicionalne skupnosti in njihove inštitucije, recimo cerkev, skupine in socialni aktivisti za pomoč in duhovno oskrbo, vzgojno izobraževalna središča in interesna združenja, društva, pomembna zatočišča. Prizadete osebe so tudi drugače bolj ranljive in zato tudi toliko bolj dovzetne za paternalistčno pokroviteljstvo in skrb. Negotovost jih odvrača od tveganj in poskusov, da se postavijo na lastne noge. Prestrašeni ljudje preprosto so ali postajajo zreli za emocionalno manipulacijo in odvisni od skrbnikov; to pa so lahko starši, verske skupnosti, interesne skupine ali politične stranke, čisti pridobitniški dušebrižniki, ki potrebo po varnosti sistematično in največkrat prikrito tržijo.
Številne teorije zarot se množijo prav zaradi omenjenega vzroka. Napovedi globalne okoljske katastrofe, finančne krize, vojne, razne stabilizacijske trojke, prikazovanje katastrofalnega ekonomskega in socialnega položaja, priseganje na tradicionalne vrednote, pa tudi vedno pogostejše molitve za domovino in boljšo prihodnost, nedvomno sodijo v politični arzenal in manipulativna orodja nazadnjakov. Jasno sporočilo slednjega je smrt in to v svoji najbolj odtujeni in strašni različici, ki ljudi dobesedno zganja v njihovo "varno" zavetje.
 |
| Morbidno, Posmrtni pluralizem. Vir.: Gorenjski muzej |
"Kdor prej umre, bo dlje mrtev," je napisal Marcel Štefančič v naslovu ene izmed njegovih zadnjih knjig. In pri obsmrtnem obrednem marketingu za to tudi gre. Vsekakor bomo umrli, a če prav razumemo protagoniste na desnici, bomo pod njihovim okriljem mrtvi krajši čas. Samo še prepričati je treba čim več ljudi v to pragmatično "pogruntavščino".
In nobena stvar ni bolj nazorna od kupov kosti in strašljivih zgodb, kako so nastali. Nazadnjaška politika preprosto potrebuje številne pokopne slovesnosti, gradnjo kostnic, posmrtnih pomnikov, da bo strla čim več značajev in podvrgla negotove osebnosti strahospoštljivemu ritualu, ki mu pravimo opredelitev. Namreč, z vsakim novim grobiščem, s katerimi je "podalpski raj" dobesedno posejan, z vsakim spravnim dejanjem, pri katerem tehtamo nacionalnost kosti, na splošno, z vsakim dejanjem, ki življenjsko vitalnost obremeni s strahom, zaskrbljenostjo in tesnobo, se krepi politična podpora strankam in njihovim protagonistom na desnici. Nazadnjaštvo in smrt sta življenjsko povezana, bi lahko ironično parafrizirali sam pojav.
 |
| Sodobno pokopališče, DNK. Vir: Cray Seattle |
In kaj pri vsej tej selitvi kosti, sploh še ostane žalujočim na levi? Terapevtske kavarnice, podobne tistim, ki se množijo po britanskem otočju, vsekakor! Pravico nad uporabo nazornih obsmrtnih ritualov, so si v imenu posvečene duhovnosti že zdavnaj prilastili drugi. To pa seveda še zdaleč ne pomeni, da bodo šampanjci pokali zgolj v taboru desnice na naslednjih volitvah. Prej bi namreč morali iznajti način, kako povprečnemu slovenskemu volivcu dopovedati, v čem se pravzaprav razlikujejo nazadnjaki na desni od tistih na levi. Oboji namreč preštevajo kosti!
(2) Država je praktično v nenehnem konfliktu, če ne kar v vojni z arabskimi sosedi, že vse od trenutka, ko je Organizacija združeni narodov podprla ločitveni načrt (novembra1947), ki je bil podlaga za kasnejšo ustanovitev neodvisnega Izraela (maja 1948).
Komentarji
Objavite komentar