Krošnjarji z revščino

Če smo leta 2015 zabeležili, da je dolgoletni trend revščine stagniral za 0,2 odstotni točki, to lahko pomeni zgolj, da je metodologija za ugotavljanje dejanskega stanja napačna oziroma neustrezna. Revščina je namreč proces, ki jo poglabljajo krizni cikli, ki dolgoročno kažejo, da z vsakim takim ciklom prebivalstvu ostaja v posesti vedno manj premoženja in ima na voljo vedno manj denarja, da bi si ga lahko ustvaril. Nekoliko zlobno bi lahko pripomnili, da z revščino poteka kontinuirani proces osvobajanja večine življa od premoženja. 

Govoriti o revščini in hkrati ne imeti pred očmi vedno večje zadolženosti prebivalstva, ki se sooča z vedno slabše plačanim in negotovim delom, pomeni, da problema ne razumemo oziroma ga, mogoče namerno, nočemo videt  v njegovi pravi dimenziji.  

Dvajset milijonov ljudi bodo v dvanajstih letih rešili iz revščine. Le koliko jih bodo z obstoječo politiko zadolževanja potisnili vanjo ?

Revščine in tveganj povezanih z njo, ne moremo ocenjevati kratkoročno in presojati na osnovi izboljšanja parih desetink odstotkov. Revščina je namreč proces, ki je še kako odvisen od ostalih, gospodarskih in političnih procesov, ki se odvijajo v posamezni družbi. Tisti trenutek, ko konjuktura naleti na zagozdo, poskočijo tudi riziki in bankirji praviloma zaženejo alarm, najemniki posojil pa v trenutku preskočijo v rizično kategorijo, od katere bi bilo najbolje kar takoj pobrati dolgovani denar. Revščina je ciklični proces, podobno kot kriza, njeno poglabljanje se praviloma sproži z njo, vmesne konjukture pa so prekratke, da bi se stvari resnje zasukale v smeri blagostanja. Ekonomski teoretika zato ne govorijo, kar tako na slepo, o začaranem krogu oziroma padajoči špirali, ko opisujejo trende družbenega propadanja.

Z vsakim kriznim udarom se zasebni življenjski fondi skrčijo, premožanje vedno pogosteje zastavljamo za jamstva in vedno pogosteje ostanemo tudi brez njega. Toda, dokler imamo še nekaj dediščine na zalogi, niti ne vidimo, kako prepreda micelij vitalnost družbe in jo obsoja na gobovost. Kdo od številnih najemnikov dolgoročnih posojil za nakup stanovanja ali gradnjo hiše bo tudi dejansko postal končni lastnik? Sila redki! V dvajsetih do tridestih letih bo najmanj vsak drugi enkrat pristal na cesti s socialno podporo v žepu. Torej, finančno nezmožen, da bo poravnaval obveznost do bank. In za slednje je znano, da ti zaprejo dežnik ravno takrat, ko najbolj dežuje. 

Soočanje z revščino in družbeno izključenostjo. Bodite pazljivi na evropsko povprečje (28) in tako imenovane razvite države

Ja, najemanje dolgoročnih posojil za rešitev stanovanjskega vprašanja je sila tvegano početje. Največkrat imajo od tega koristi banka in špekulanti, ki bodo za majhen denar kupili na dražbi vaše stanovanje, z njim pa največkrat tudi sanje! 

S tem primerom smo želeli samo pokazati, da je revščina v bistvu kontinuiran proces postopnega razlaščanja in da je kot take, s sedanjimi gospodarskimi pristopi in predpisi tudi slučajno ni mogoče zavreti, kaj šele izkoreniniti. Število dolžnikov se namreč vztrajno povečuje in preseneča, da so ljudje pripravljeni bolj skrbeti za blagostanje bank in špekulantov, kot pa lastno življenje. In zanimivo, vse te stranke, ki v državnem zboru druga drugo vlečejo za jajca, ki jih resnici na ljubo sploh nimajo (gre namreč zgolj za dajanje nekega lažnega vtisa, blefiranje), državljane vztrajno porivajo v prepad vedno večje bede. 

Revščina in socialno obrobje se krepita med celotnim prebivalstvom. Izjema so zaenkrat samo upokojeni, vendar to ne velja za Slovenijo

Kaj pa je recimo drugega to, da se kar 14,3% državljanov v Sloveniji spogleduje z revščino, s tem, da ne vedo kaj bodo po napornem dnevu vrgli v lonec in v kaj bodo oblekli in obuli otroke, ko bo resno zahladilo ? Kako spodbuden ob takšnem številu revnih (287.000) je sploh lahko podatek o nekih 0,2 odstotkih, ki so se pridružili tistim, ki so sposobni sami plačevati položnice, presodite sami. 

Eurostatova statistika je značilnosti revščine leta 2014, ki para evropski prostor opisala v kratkih konturah nekako takole (1):

• Domala vsaka četrta oseba se spogleduje z revščino oziroma so porinjeni na družbeni rob (ružbena izključenost);
• Več kot 30 odstotkov mladih med 18 in 24 letom in kar 27,8% otrok si deli življenje z revščino;
• Med revnimi, je 66% tistih, ki so zaposleni in pridno delajo, da so iz dneva v dan bolj ubogi (primerjave z delovnimi taborišči v nekdanji nacistični Nemčiji in Stalinovi Rusiji so res zlonamerne, a se jim kar ne moremo izogniti);
• Med revnimi je kar 50 odstotkov staršev samohranilcev;
• 35% odraslih brez ali z nizko poklicno izobrazbo in domala 64% njihovih potomcev se sooča z revščino in družbeno izključenostjo;
• Med revnimi v Evropi je dobrih 40% odraslih, ki so se priselili na stari kontinent in 28% migrantov in evropskih držav, medtem ko je v celotni strukturi nacionalno prebivalstvo zastopano z 22,5 odstotki;
• Revšščina med prebivalci na ruralnih območjih je nekoliko višja od tiste v urbanih središčih (24,3% v primerjavi z 27,2%);
• Leta 2014 je bila revna slaba desetina (9,5%) delovno aktivne evropske populacije.

No, lahko bi povzeli tudi domačo statistiko, pa bi večina kazalcev odstopala za par desetink navzgor ali navzdol. Če je Slovenija v čem postala evropeizirana, potem je vsekakor v pogledu revščine ! Poglejte še enkrat zgornje alineje in verjetno vas bo tokrat spreletel srh, ko boste spoznali, kakšen človeški potencial nam praktično propada pred očmi. Številni dušebrižniki, med njimi tudi zblodeli demografi pa nas še kar naprej nagovarjajo, da imamo premalo rojstev, materiala za gnetenje. Ne, slednjega imamo očitno dovolj, je pa res, da bistveno premalo, da bi lahko dolgoročno vzdrževali sistem bede, iz katerega se motivirata neoliberalizem in konzervativni liberalizem. Blagostanje namreč neugodno vpliva na pridobitniške apetite, ljudje pa so bistveno manj pohlevni in podvrženi izkoriščanju, kot bi si to želeli gospodarji delodajalci.

Revščina narašča med vsemi skupinami prebivalstva in to ne glede na stopnjo izobraženosti. Seveda je med bolj izobraženimi manj revnih.

Ljudi imamo očitno dovolj, toda šepa nam organizacija in mogoče je prisotnega nekaj preveč samoljublja v naših odnosih. Drugače pa nam, bojda, še kar gre, čeprav smo iz vidika procesne učinkovitosti nekakšna zajebana država nesposobnih in narcističnih voditeljev, ki niti obstoječega potenciala niso sposobni usmeriti v življenje. Domet naše bistoumnosti in naših sposobnosti več kot nazorno predstavljata Slovenski državni holding in Simonetijeva slaba banka. Dokler bo v dvomilijonski državi en sam revež, toliko časa ne moremo priznati legitimnosti nobeni oblasti, ki nas zastopa. Le ta mora delovati v prid sodobnih civilizacijskih norm, človekovih pravic. Ne pa, da  deluje v nasprotju z domačim ustavnim redom. Revščina namreč neposredno vodi v družbeno izključenost. Slednja pa je, to priznamo ali ne, najbolj očitno znamenje segregacije oziroma posledice diskriminacije, pri kateri človeka ločujemo od njegovega bistva, sočloveka in družbe!  

Boj proti revščini je boj proti diskriminaciji, je boj za človeka in vrednote, s katerimi se udejanja! 

(1) Europe 2020 indicators - poverty and social exclusion. Eurostat Statistics Explained. http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Europe_2020_indicators_-_poverty_and_social_exclusion ; povzeto: 18. oktobra 2016