Življenje z mamico
dr. France Prešeren:
O Vrba! Srečna, draga vas domača,
O Vrba! Srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b'(f)uka žeja me iz tvojga sveta
speljala ne bila, goljfiva kača!
Se še spomnite Ikeinega oglasnega spota (1), v katerem hči in njen fant zalotita dekletove starše pri vzburljivi seksualni igrici? Zadrege, ki je sprva nastala na obeh straneh, je bilo konec tisti trenutek, ko sta napol gola oče in mati spoznala, da je končno prišek čas, ko se mora njun otrok odseliti na svoje. Spot si vsekakor zasluži ogleda; je namreč eden boljših oglasnih sporočil. Prav pa je, da se vprašamo, kaj se pravzaprav dogaja, da se precejšni delež zrele mlajše generacije (2) še vztrajno pestuje v materinem naročju?
 |
| Koliko odraslih otrok se še ziba v naročju staršev v Evropi? |
Logiki bodo na mizi precej hitro imeli pravi odgovor. Nobenega dvoma ni, da je nedavna recesija nekoliko zmanjšala pogum pri "zreli mladeži", ki tudi drugače ne skače kar na slepo v naročja potencialnih partnerjev in si vije gnezda po zatohlih podstrešjih. Toda, ali je to tudi ključni razlog, da recimo kar 78,3 odstotka Hrvatov in dobrih 61,5 odstotka stasitih Hrvatic med 18 in 34 letom starosti počiva v brezskrbnem zavetju doma? Namreč, z dobrimi 70 odstotki (3) so Hrvati na prvem mestu med zrelo, odraslo mladino v Evropski skupnosti, ki vztrajajo v zavetju rojstnega doma. Tesno jim za vrat dihajo Slovaki (69%), Italijani (67%), Maltežani (66,1%) in Grki (63,8%). Med najbolj neodvisne že tradicionalno sodijo Skandinavci in Danci (19,7%): pri starših, recimo, živi samo 20,1% Fincev, 22,2% Švedov in 22,9% Norvežanov. Vsi ostali Evropejci so se razporedili v območju med 30 in 60 odstotkov. Pri tradicionalnejših državnih skupnostih, kamor sodijo tudi nekdanje socialistične družbe, je odstotek višji, pri liberalnejših, z daljšo kapitalistično tradicijo, pa nižji. Izjema v omenjenem pravilu je zgolj Luxembourg, v katerem še vedno 50,6 odstotkov mladih prenočuje v hotelu "mama".
Povprečja nikdar niso hvaležna, saj vedno izkrivljajo pravo sliko in si jih lahko prilagodimo po navdihu oziroma potrebi. Kljub temu pa je prav, da povemo, da je v nekoliko ožjem razponu let, v kategoriji med 25 in 34 letom, slabih 20 odstotkov manj odraslih mladostnikov na starševskih jaslih v evropski osemindvajseterici. Kljub temu je takšnih še vedno 28,7 odstotkov ali precej zajetna četrtina.
V kolikor soočimo navedene podatke s tistimi izpred desetih let, bomo pogojno lahko celo pritrdili logikom. Namreč, od meritev, ki so zajele osemindvajseterico (4), so le pri sedmerici ugotovili, da je statističnega pestovanja manj, kot ga je bilo pred desetimi leti. In zanimivo, prednjačijo Estonci (-8,2%) in naša podalpska demokracija s 7,9 odstotki. Ostali iz te skupine beležijo bistveno manjši upad starševskega skrbništva, v povprečju 1,88 odstotkov (5).
Da lani Slovenija (6) in Estonija nista več čutili posledic finančne krize, ki so jo sprožili pri Lehman Brothers septembra 2008, bi težko rekli, a kljub temu je v obeh državah kar precej mladih odrinilo pod lastno streho. Je po sredi prebujena potreba po starševstvu, gre za nekoliko okrepljeno izseljevanje iz držav ali pa je delež mladih med 18 in 34 letom občutno padel. Vsekakor pravega odgovora nimamo na mizi in kot vemo, pri nas leta 2015, številni imetniki novih stanovanj le teh še niso dali na trg, pogoji za pridobitev, posojil so se zaostrili, da se obeta nekaj več zaposlitev pa se je šele šušljalo.
Torej na podlagi statističnih podatkov brez kvalitativnih anket lahko le logično sklepamo, kaj je botrovalo slovenskemu fenomenu, da se je v dobrih sedmih letih zmanjšala odvisnost precejšnjega dela zrele mlajše popupulacije od roditeljske potuhe. Po mojem so bistveni trije dejavniki:
 |
| Aktivno iskanje zaposlitve sili ljudi v spoznavanje Slovenije |
- Iskanje zaposlitve, ki sta jo spremljala notranje preseljevanje in izseljevanje, predvsem v Nemčijo in Avstrijo.
- Upad števila mladih med 18 in 34 letom in to za približno 10 odstotkov leta 2015 v primerjav z letom 2008 ter znižanje deleža v strukturi prebivalstva za 2,2 odstotka.
- Trend nastajanja novih gospodinjstev, ki se je okrepil z umikanjem krize.
 |
| Kriza v domovini v bistvu ni vplivala na povečanje izseljevanja |
Kakorkoli že, ne moremo kar preprosto soglašati z onimi, ki trdijo, da je za medgenaracijsko družinsko navezanost kriva recesija oziroma upadanje gospodarske rasti. Evropski podaniki so v dobi liberalnega kapitalizma šli skozi bistveno bolj zaostrene življenjske razmere, pa so se mladi kljub temu osamosvajali in ustanavljali lastne družine. Tu sta bili potem še dve svetovni vojni, ki sta praktično zdesetkali narodni cvet, kot so imeli navado reči takrat, a so ljudje vedno bolj bežali iz
oklepov tradicionalnih družin, verjetno s prekletstvom za vratom: "Pod to streho se pa že ne bo grešilo!"
Seveda je danes drugače in grešimo praktično lahko povsod, ne da bi zato naraščala proizvodnja plenic, bi bilo treba zidati nove jasli ali pa bi se starši kaj preveč vznemirjali zaradi početja otrok. Tudi drugače se je pojem "zvestobe do groba" moral podrediti dinamičnemu in raziskovalnemu duhu, ki fuka še zdaleč ne jemlje samo za razplodno dolžnost, ampak bolj kot neko obliko priložnostnega in cenenega užitka, morda celo športa. Erotika, pornografija in prostovoljno vdajanje, so nam praktično dostopni na vsakem koraku in res ni več nobene potrebe, da bi se moral človek za urico sprostitve, gledanja in čutenja, vezati za celo življenje. In bistveno bolj svobodnjaški pogled na stvari in odnos je eden izmed glavnih vzrokov, da si mlajši, če res ni nujno, ne nabijajo na glavo odgovornosti in obveznosti, ki jim pravimo družina. Torej, nekoč glavnega, psihološko socialnega in s hormoni preplavljenega motiva za selitev na svoje ni več. Manj skrbi, manj stroškov za bivanje in hrano ali domala nič, hitro pretehtata v prid "hotela mama" pri mlajših in tudi nekoliko starejših samicah in samcih.
Toda, nekaj nesporno drži in statistike so to nedvomno tudi potrdile. Mlada ženska populacija bistveno bolj teži k neodvisnosti in samostojnosti, kakor moška. V posamezni družbi je v povprečju med 11 in 17% manj odraslih žensk glede na moško-fantovsko populacijo, ki še živijo pri starših. Vsekakor pa statistike kažejo, da gre v vsakem primeru med spoloma, ki sledita klicu neodvisnosti, za nekakšno bolj ali manj linearno gibanje in razmerje, zaradi česar nikakor ne moremo zanemariti vpliva ekonomskih in socialnih razmer in možnosti v posamezni družbi. Nekateri, kot je ameriški ekonomist Jed Kolko, starejši član Terner Center for Housing Innovation pri University of California, Berkeley, celo poskušajo dokazati, da vzrok, da se ljudje kasneje poročajo ali imajo otroke, ni samo posledica šibkega gospodarstva, temveč tudi okrnjene ponudbe na stanovanjskem trgu.
Nobenega dvoma ni, da je v zadnjem obdobju, ko se recesija umika in je med ljudmi zaznati ponovno nekoliko več optimizma, tudi to, kar zagovarja Jed Kolko, lahko eden izmed vzrokov, a očitno z več argumenti nastopajo tisti, ki poskušajo definirati psihološko dinamiko ljudi, ki se je izoblikovala v kriznem obdobju odraščajoče populacije.
 |
| Odstotek starih med 18 in 34 leti, ki živijo s starši strmo raste. Velja za ZDA, toda v Evropi imamo podobno sliko |
"Želje so posledica dobrih izkušenj in bojazen slabih," je pogosto omenjal indijski modrec Sri Nisargadatto Maharaj (7), ko je bil še živ. In ekonomska depresija je vsekakor slaba, zelo slaba izkušnja, še posebej, če odraščaš, če se šele osebnostno oblikuješ. Priloženi diagram 'Family Ties' (Družinske tesne vezi) to več kot nazorno pojasnjuje, če ste pozorni, v katerih letih je v ZDA potekal strm vzpon, ko se je vedno več zrele mladine odločalo, da podaljšajo bivanje pri starših. Vsekakor je šlo za odziv na gospodarsko stanje, povečanje osebne zadolženosti, zniževanje zaslužkov, krčenje zaposlovanja, krepitev dejavnikov revščine, v najboljšem primeru pa za uravnavanje gospodinskih proračunov in optimiziranje porabe denarja. Ponovna krepitev zavezništva in solidarnosti med starejšo in dozorevajočo generacijo je bila razumljivo odziv na krizo in posledica zaostrenih gospodarskih razmer v družbi. Izkušnje pomanjkanja in revščine zaradi nezmožnosti vračanja dolgov (8) in soočanje s tragičnimi usodami preko medijev, so nedvomo sprožile v ljudeh, še posebej v odraščajoči generaciji, travmatična stanja. Posledica slednjih so bili čisto psihološki odzivi, ki so se na eni strani kazali, kot nepripravljenost številnih v odraščajoči generaciji, da se sooči s tveganji samostojnega, še manj družinskega življenja in nepripravljenost, ki se je izoblikovala kasneje, da človek zamenja relativno brezskrbnost in udobje, na katera se je praktično že privadil, z riziki samostojnosti.
"Ljudem po tridesetem ne kaže zaupati," je nekoč izjavil neki pisatelj. Mislim, da je bil Momo Kapor. Potrditev pa rek dobiva prav z odraščanjem zrele populacije in njeno vedno tesnejšo navezanostjo na starševski dom v zadnjih petih letih. Za samske ljudi brez otrok, pa je že daljši čas znano, da bodo živeli doma do precej kasnega.
In po svojem je imel prav tudi gospod Kolko, vendar v recipročnem pomenu postavljene hipoteze. Ne samo, da krčenje ponudbe na stanovanjskem trgu vpliva na manjše število odločitev za preselitev "na svoje", ampak tudi manjše povpraševanje po stanovanjih, zaradi podaljšanega, če ne kar trajnega bivanja pri starših, ni ravno spodbudno za investitorje. Raziskovalci v ZDA namreč opažajo, da tudi mlade ženske, drugače kot njihove vrstnice izpred let, zapuščajo dom vedno kasneje. Odstotek tistih, ki ostaja pri starših je bil leta 2014 najvišji v zadnjih petinpetdesetih letih. In ker mladi odrasli ne zapuščajo več doma v velikem številu tudi takrat, ko se njihova poklicna perspektiva izboljša, lahko pričakujemo, da se bo povpraševanje po n0vih stanovanjih še bolj upočasnilo.
Bella DePaulo v prispevku na straneh Psichology Today 'Living Single' (Samsko življenje) (9) meni, da je ključni razlog odrasle mladeži, da se odloči za podaljšano bivanje s starši, da mnogi niso poročeni. Leta 1960 je v ZDA namreč kar 62 odstotkov mladih, med 18 in 34. letom, živelo v partnerski zvezi; danes je takšnih pol manj oziroma slabih 32 odstotkov. Tudi drugače v Ameriki ševilo samskih hitro raste, nekaj podobnega pa se dogaja tudi v Evropi. Vedno več se jih popolnoma odpoveduje partnerstvu oziroma bilo kakšnemu drugemu skupnemu življenju. Tisti, ki vztrajno prisegajo na tradicionalne vrednote družine, še posebej na njen pomen za rojevanje in vzgajanje potomstva, samo zmigujejo z glavami in so vedno bolj zmedeni, ko propada in izgineva ena ključnih vrednot skupnosti.
Dogaja se namreč ravno nasprotno od tega, kar so načrtovali demografi in neoliberalni ekonomisti. Posledice nenehnih kriz, pomanjkanje delovnih mest in nižanje mezd, krčenje družbenih ugodnosti in delovnih stroškov, so namesto kanibalističnega spopada za ostanke, ki padajo iz preobloženih bogataških miz, sprožile v ljudeh procese, da so sebe počasi začeli dojemati kot individuume, ne pa le pohlevnih in pohlepnih suženjskih bitij. In to je po drugi strani okrepilo tudi družinske medgeneracijske vezi.
Prve premike v tej smeri so v Združenih državah opazili že leta 1999, kot poroča Bella DePaulo. Torej še pred pojavom celularnih telefonov. Kasnejše krize pa so medgenaricijske stike samo še okrepile. In tako nedavne raziskave kažejo, da je danes kar 90% staršev prevzelo nekakšno vlogo svetovalca svojim otrokom, 70% pa jim neposredno pomaga pri njihovih družinskih ali življenjskih opravilih. Še leta 1988, za primerjavo, je bilo odraslih otrok, ki so računali ali prejemali starševsko pomoč, precej manj od polovice. Tudi, ko so spraševali stare med 25 in 34 let, tiste, ki bivajo pri starših in one, ki jih samo pogosto obiskujejo, je dobre tri četrtine vprašanih izjavilo, da so zelo zadovoljni z odnosom, ki so ga vzpostavili s svojimi roditelji. Tesnejša čustvena razmerja in večja naklonjenost kot pred destletji, obstoji tudi med starši in generacijo milenijcev, čeprav jih večina ne živi skupaj.
"Življenje z mamico" očitno postaja nekakšen sodoben trend bolj ekonomičnega družbenega delovanja in ponovno vzpostavljanje pristnejših odnosov, krepitev medgeneracijskega sožitja pa nekakšno ponovno snovanje družinskega spomina, obredja in povezanosti pripadnikov po krvni strani. In čeprav drugače opažamo, da slabijo večje družbene entitete, interesne skupine, politične stranke oziroma se krepi odpor proti vsemu kar kakorkoli zaudarja po korporativizmu, bo mogoče prav ideja okrepljenega individualizma postopno prerasla okvirje ožje družine in se udejanila kot širše družbeno gibanje za krepitev človekovih pravic in dostojno življenje. Trenutne spremembe v zaporedju vrednot in dojemanje človeka, ne le kot razplodnega bitja, ki služi spoznavnemu procesu človeštva, kažejo, da je proces v smeri materialne in duhovne osvoboditve, končno stekel. Človek pa družbeno poslanstvo vedno bolj doživlja po poti udejanjanja lastnega individuuma.
Opombe:
(1) Spot v norveščini si lahko ogledate na naslednji povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=y_QyZF-HT7o
(2) Pod zrelo mlajšo generacijo uvrščam ljudi stare med 18 in 34 let. To seveda ni najbolj ustrezna sintagma, vendar tudi ostala strokovna literatura ne ponudi primernejše.
(3) Vir: Eurostat - http://ec.europa.eu/eurostat/web/products-datasets/-/ilc_lvps08 in Bloomberg -
(4) Velika Britanija še vedno obravnavamo kot neločljivi del pisane evropske zgodbe.
(5) V to skupino poleg Estonije in Slovenije sodijo še Bolgarija, Ciper, Latvija, Avstrija in Finska.
(6) V bistvu ima Slovenija enega izmed najvišjih deležev odrasle mladine, ki še živi pri starših; znaša 60,8% (moški 66%, ženske 55,1%)
(7) Njegovo knjigo Jaz sem to oziroma Pogovori s Sri Nisargadatto Maharajem, ki je izšla rudi v slovenskem jeziku pri založbi Prijatelj&Prijatelj 2015., priporočam. Gre za precej izviren filozofski pogled in misel na življenje in minljivost določenih njegovih odlik.
(8) Spomnimo se samo, kako so med leti 2010 in 2012 številni pristajali na ulici in gradili šotorišča po parkih v ameriških mestih.
Komentarji
Objavite komentar