Matrica, šablona povprečja

Poletje! Temperature presegajo 35 stopinj. Presušeno podrastje kar kliče po ognju, primanjkuje pitne vode, razgreta pločevina postaja vedno bolj nestrpna. Kolone, vrste, zbitost in pobitost. Eno samo hlastanje za zrakom in prostorom v preobljudenih in s človeškim mesom nasičenih "turističnih" središčih. Poletne počitnice so nekakšen iracionalen, nerazumski pojav; preizkus posameznikove vzdržljivosti in odpornosti, ko se znajde sredi številnih tveganj: zdravstvenih, okoljskih, prometnih, pa tudi psihosocialnih. Predstavljajo stres brez primere in so očiten dokaz matričnega, vzorčnega obnašanja ljudi. Kljub temu da nas informacije silijo v temeljit logični premislek, sledimo popotni reki. Vedemo se, kot da smo podvrženi nagonom in strastem, ne pa racionalnemu razumu.

Nestrpna pločevina je neizogiben del počitniške kulture. Vir: N1 TV

Ljudje v matrici, in kot kažejo dogodki okrog poletnega počitnikovanja jih je ogromno, nekritično sledijo vzorcem oziroma se ravnajo po njih. Ne želijo tvegati, zato se prilagajajo vzdušju večine, pripeti so na nekakšno kolektivno zavest. Z njo so usodno povezani in preko nje dokazujejo lastno istovetnost, obstoj nasploh. Ljudje v matrici so pripadni vzorcem in so hkrati njihovi verniki. Zanje obstojijo poletne in zimske počitnice, vmes so lahko le podaljšani vikendi, mostovi jim pravijo. Ljudje v matrici vzorno obiskujejo zdravnike; ker so prestrašeni, jim tako ukaže delodajalec, jih k temu prisilijo zavarovalnice ali neugodne diagnoze znancev, za katere zvedo; od tu potem nevzdržne vrste, v katerih poslušno stojijo in čakajo, da bodo opaženi in uslišani. Prisegajo na pravico, a hkrati bentijo nad skorumpiranim sodstvom in organi pregona.

Vstavljeni v matrico, zdravstveno potrpežljivi. Vir: Delo

Naključne sopotnike in mimoidoče presojajo z zavistjo, če ne kar s prezirom. Skrbno negujejo lastno prizadetost, zavist, privoščljivost in pohlepno renčijo na vsakega, ki si odreže bolj sočen kos mesa. Ljudje v matrici prisegajo na dvomljiv ponos, se prepirajo in tožarijo, da bi dokazali svoj prav. Njihovo prihodnost so utemeljili starši in nostalgija ter melanholija sta njihov zaveznik. Do preteklosti gojijo fetišistično razmerje, obredi so motor, ki poganja njihova življenja do končnega izdiha.

Ljudje iz matrice oziroma "matrični"večino časa porabijo za vzpenjanje znotraj hierarhij, praviloma 95 % in ohranjanje položaja v njih.

Opice v povprecju porabijo 95% casa za zagotavljanje mesta v hierarhiji.
Človek približno toliko! Vir;Najdi.si novice

Če ni vzorca, po katerem bi se ravnali, postanejo zmedeni, negotovi in neodločni. Matrični se združujejo v skupine, v katerih združno varujejo lastne privilegije, nastopajo anonimno, zahrbtno, predvsem pa skrajno sebično. Matrični dejansko niso nič drugega kot povprečneži. In ti že tisočletja vladajo svetu in skrbno pazijo, da bi posamična genialnost ne prišla prekmalu do izraza oziroma, da se prej sama utopi v povprečju. 

"Zemlja je ploščata in Sonce s celotno galaksijo potuje okoli nje!" Znanosti, ki je ovrgla Ptolomejevski svet, ni uspelo izkoreniniti tisočletnih običajev matričnih. Prav ti so matrične kode, jezik nadzora in pokorščine, pretvorili v silo in moč obvladovanja procesov v skupnosti. Sestavni ali celo najpomembnejši del oblastne moči so ustanove in obredi, začenši z rojstvom, življenjskimi prelomnicami, rojstnimi dnevi, poročnimi in ločitvenimi slavji; tudi sedenje za skupno mizo ob nedeljskem kosilu, vožnja v službo, jutranja kava, posedanje v kavarni, obiskovanje predstav, čaščenje zastave, obnemelo vzdušje ob igranju himne, polaganje vencev, pogrebi, obiskovanje cerkvenih ustanov, so nekakšna obredna dejanja, preko katerih se podrejamo skupnosti, družbi. 

Identiteta matričnih je nedvoumna, kot tudi njihovo hlepenje po priznanjih, mogoče zaslužnostih višjega reda, s katerimi ustanove nagrajujejo najbolj zveste. Vsak prejme neko priznanje, vsaj značko ali uro ob odhodu v pokoj. Namreč, tudi vstop v proces intenzivne pozabe in odvečnosti mora imeti svoj obred. Časovna zaporedja so bistveni del vzorca, po katerem deluje povprečje: rojstvo, odraščanje, snovanje potomstva in skrb zanj, menjava plenic v kakšnem starčevskem domu in neizogiben pristanek v luknji, dva metra pod zemljo. In za matrične ni pomembno, kdo so, temveč, kakšni so! Kako se uvrščajo znotraj matričnih vrednosti, kako se vedejo, da ne izstopajo iz ploskosti povprečja. Matrični pripadajo skupnosti in skupnost pripada njim, in so ljudje brez neke lastne subjektivne volje in mišljenja. Agenda njihove življenjske poti je začrtana že z rojstvom in to v večini primerov. 

V čem je pravzaprav življenjski smoter matričnih? Je to dosledno ponavljanje vzorčnih ritmov, ki se prenašajo iz roda v rod? Tradicija in skrb za njeno ohranjanje? So to mogoče kratki izleti v zasvojenost in nagrajevanje nucleus accumbensa? Hlepenja po dopaminu, ki ga sprošča in občutek zadovoljstva, ki se ob tem poraja? Je to mogoče upanje, da nam bodo bogovi končno naklonili boljšo sedanjost in obetavnejšo prihodnost ali pa je vse skupaj le predpriprava na transcendenco, postopna koncentracija kvantitete, nekakšno odraščanje človeštva, da končno vzame stvari v svoje roke, kot to že ves čas počenjajo njegovi najbolj nadarjeni primerki, in uniči matrico in z njo časnost zapisano v njej? Namreč, nesmrtnost je prihodnja vrednota človeštva in matrični se morajo šele naučiti, kako obvladati veščine življenjske spirale.  

Človekova vedenjska matrica  Vir: RTV Slo

Odgovori niti približno ne prihajajo sami od sebe in bolj, ko spoznavamo svet, bolj nam je jasno, kako malo vemo o njegovih različnih pojavnih oblikah, o drugačnosti, ki nas obkroža vsepovsod, o pluralni biti narave, zaradi katere se nam zdi tako enkratna. Tudi znameniti Sokratov izrek (baje ga je izrekel Aristotel sam):"Vem, da nič ne vem!" je dokaz, da vedenje obstoji samo po sebi, kot nekakšen kvantni absolut, ki se udejanja skozi kaos. Kljub temu da imamo na voljo premalo informacij in znanja, smo vedenje že vnesli med osebne in družbene sistemske vrednote. Torej, smo le ugledali svetlobo na koncu tunela in bodo tudi matrični dobili priložnost za individualno udejanjenje in poosebljanje družbenega, skupinskega. In če damo pojavu na voljo dovolj časa, se bo zgodilo vse, kar bi se lahko. Vseh nekaj sto milijard kombinacij, ki izdelujejo same sebe in se procesirajo v neskončnost, bo preseglo svetlobno hitrost in preskočilo orbite atomskih jeder za +1.

Videti je, da v porajajoča naključja nihče več ne verjame. V ospredje prihajajo matrice in pomembne so prav vse kombinacije, ki jih je možno izpeljati iz njih. Matrična mehanika, ki jo je utemeljil že nemški fizik Werner Heinseberg (1901 - 1976), tako postaja vedno bolj pomembna tudi pri opazovanju in merjenju življenja in njegovih možnih transformacij. 

Klasična matrična shema Vir:WordPress

In kaj je pravzaprav matrica? Je skupek števil, kod, ki so razporejene v kolone in vrstice in vstopajo v medsebojne interakcije in kombinacije. Na primer, če ima matrica znotraj sebe štiri števila, kode, je možnih 24 različnih kombinacij in prav toliko vrednosti, povedano najpreprostejše. Drugače pa je tudi vsaka matrica zgolj začasna. Je namreč proces, ki poganja in izdeluje sam sebe. Perpetum mobile! Kombinacije se povezujejo v nove kombinacije in te imajo spremenjene vrednosti in tako naprej. V neskončnost? Ne! Samo do transcendenčne transformacije, do preobrazbe na višji ravni, ki pa se v celotni zgodovini človeštva še ni zgodil; čeprav se dogaja že tisočletja. 

Kvantna mehanika koristi matrice, ki so izražene v binarnih številih (0,1). Torej, nam je zdaj nekoliko bolj jasno, čemu smo tako presneto prepričani v podobnost med nami. Je logična toda ne tudi resnična. Različne kombinacije enic in ničel imajo različne vrednosti in te različne vrednosti sestavljajo popolnoma različne ljudi, kljub temu, da smo jih prisilili, da delujejo v poenostavljenih vedenjskih vzorcih. Prav zaradi omenjenega je konflikt sestavni del našega življenja, entropija pa tipičen vzorec njegovega obnašanja. Različnost, drugačnost, je namreč podzavestno, če ne kar zavestno občutljiva na nespoštovanje posebnosti v njej. V obče priznanih vedenjskih vzorcih pa je preprosto povedano ujeta in trpi kot mlada dekleta v hijabih pod žgočim soncem, v s testosteronom prežetih okoljih mladih moških.

Ladjo, na kateri sta ta mornarčka, premetavajo različni vetrovi: Vir: Siol

Na vsak način se trudimo, da bi zatrli razlike v nas in bi si bili podobni. Vse bolezni bi radi pozdravili na isti način, z istim zdravilom in istim pristopom. Tako, napačno, razumemo tudi kolektivno zavest. Prepričani smo, da se bomo preko nje poenotili, zbližali potrebe in cilje. Seveda je smoter kolektivne zavesti dejansko zbližanje in učinkovito, nekonfliktno delovanje, vendar ne popolnoma identičnih subjektov, ki celo dišijo enako, ampak tvorna povezovanja in sodelovanja različnih fenotipov. Ne nazadnje ne vzdihujemo po enakih partnerjih in se ne prenažiramo z istimi jedmi. 

Teorija: Gnani iz drugega vesolja
Vir: Kolosej

Vedenje je namreč na moč nalezljivo in tega tudi maske drugačnosti ne morejo skriti. Posesivnost, zavist, privoščljivost in pohlep so glavne štiri vrednosti temeljne matrice. Do njihovega izničenja lahko pride že, če križamo podobne vrednosti neke druge osebe ali celo matrice. Torej, niti najmanj ne moremo trditi, da je nekdo dejansko posesiven, privoščljiv, zavisten ali pohlepen, saj je njegovo vedenje vedno izpostavljeno vplivom drugih vedenj, ki delujejo po matričnem vzorcu. Identične lastnosti se preprosto ne seštevajo, kot se ne nevtralizirajo. Zavisten : zavistnemu = vedno neki kompromis, neka nova vrednost, ki potem vstopa v nova razmerja z novimi ali starimi vrednostmi. V dejanskem primeru matematična pravila plusov in minusov ne delujejo in v medčloveških odnosih smo bližje kvantnim zakonitostim subatomskega sveta Planckovih dimenzij kot algebri in geometriji, s katerima opisujemo vidne pojave. 

Obstoji, kar nekaj priznanih fizikov, znanstvenikov, ki dvomijo v izvirnosti našega vesolja in subjektiviteti človekovih odločitev. Hudičevo resno razpravljajo o teoriji, da našo bivanjsko resničnost poganjajo na računalnikih v nekem drugem vesolju. Drugi kvantači (kvantni mehaniki) se ukvarjajo z osemdimenzijskimi kristali, vibracijo strun, z zavestjo kot kvantnim stanjem in izpisujejo zapletene formule. Da, stvarjenj in obstojev, ki ju ne razumemo, ni mogoče preprosto zapisati v dveh stavkih. To bi bilo vsekakor preveč trivialno, ceneno. 

Iracionalnost ponazarja vzorce zgolj navidezno točnih razmerij;
tendenca k idealnosti   Vir: gvs.arnes.si

Nekateri so celo Fibonaccijevo zaporedje razmerij, zlati rez, (2:1, 3:2, 5:3, 8:5, 13:8, 21:13, …) prevedli v logiko stvarstva, božje razmerje, čeprav imajo količniki dobljeni iz njih vse lastnosti iracionalnosti. Približki vsekakor so, vendar nikoli ne oblikujejo idealnega vzorca, čeprav se mu močno približajo, ki bi se na premici neskončnosti enkrat samkrat ponovil. V iracionalnem svetu naključja ne delujejo, ampak zgolj gola dejstva, ki jih ne ogrožajo druga gola dejstva. Nesmrtnost torej obstoji, tako kot večnost in neskončnost, vendar nikdar znotraj nekakšnih matričnih shem, zaporedij, kombinacij in vedno v obsegu iracionalnega, področja, na katerega naši možgani še zdaleč niso pripravljeni oziroma ga niti približno ne dojemajo. V sferi iracionalnega je tudi matematika zgolj špekulacija in prav nič več!

ferdo.falir@gmail.com