Od svobode sem zadet

Tisti trenutek, ko je del samopoimenovanega "demokratičnega sveta" napadel Donalda Trumpa, je postalo več kot očitno, da je pluralna demokracija zgolj farsa, pod pajčolanom katere se praktično bije sprevržen, neetičen boj za prisvojitev insignij takšne ali drugačne avtoritarne oblasti. Kdor trdi drugače, naj preprosto pove, kako lahko združimo oblast in demokracijo; funkcije nasilnih vzvodov pokoritve in vladavine s pisano množico interesov, ki naj bi jih zastopali enakopravni ljudje.

Z njegovo izvolitvijo je prišla do izraza
 avtokratska narava demokratov (Vir: nbcnews.com)

Z omenjenim vprašanjem je bistrost družboslovcev postavljena na preizkus. Namreč, že tisočletja poskušajo utemeljiti demokracijo, od antičnih Grkov in Rimljanov naprej, pa jim nikakor ne uspe. Bolj ali manj soustvarjajo in utemeljujejo matrične sisteme, znotraj katerih je človek podoben ujeti živali v kletki. Zadnje čase si trume številnih kvazi raziskovalcev, ki poskušajo odkriti temeljne zakonitosti družbenosti in gibanj znotraj nje, podeljujejo celo nekakšne doktorate in se vzhičeno nazivajo z akademskimi nazivi. Edini prispevek, vsekakor ne k znanosti in družbi, pa so trume prepisanih in citiranih gradiv brez vrednosti, s katerimi zaljšajo svoja znanstveno neizvirna dela. Preprosto povedano, v družboslovni akademski sferi bomo izjemno težko našli človeka, ki misli z lastno glavo; pa še ta je moral iti in priti skozi sistem neizprosne papagajske torture, ki so ga narekovali dolgočasni, nedomiselni mentorji. Kot da mislece, genije, tvorce, lahko vzgajamo podobno kot paradižnike in drugo sočno sočivje v nekakšnih toplih gredah? 

Sodobno družboslovje, množično, brezplačno plagiatorsvo; Avtorske pravice so jima potekle, zato jih mnogi prepisujejo in navajajo brez posledic (Vir: channel4.com)

Sistemi, ki jih danes poganjajo hitroparilni "akademiki", so zgolj matrice, usmerjene v poenotenje uma, vedenja in občutij. Kot da bi se hlepenje po svobodi ali vonj svobodnjaštva dala uokviriti znotraj omejene pameti! Zato tudi smo, kjer smo. Razvoj in pot k zvezdami, prasnovi, iz katere smo, pa je obtičala v zagamanem zakotju človeške omejenosti. In če iz tega lahko potegnemo kakršenkoli spodoben zaključek, je nedvoumno ta, da znanosti in razvoja ne morejo trasirati od citatov in ponavljanja obsedeni znanstveniki. Namreč, slednji tudi slučajno ne prispevajo ničesar k razvoju. Prej obratno. So del mlinskega kolesa, preko katerega se pretaka ogromno vode iz naravnega krogotoka, a se še vedno zgolj vrti na istem mestu. Dinamika da, toda dialektike ni nobene. In prav v tem je bistvo iluzije, privid sodobnega družboslovja. "Eppur si muove (in vendar se giblje), čeprav preko istega kolesa. 

Predstavniki sodobne družboslovne šole (Vir:prolog.rs)

Mogoče prav zato tudi občudujem oziroma sem občudoval Franceta Bučarja, prvega predsednika skupščine v neodvisni slovenski državi in avtorja številnih, z gotovostjo lahko rečem izvirnih del. V njih ni citatov, navedkov in opomb, na katere bi se skliceval. Bil je avtoriteta in resnično prvorazredni mislec. Za besedami je stal, jih dokazoval. Mogoče so podobno mislili tudi drugi, vendar si s tem ni belil glave in izgubljal časa. Bučar je bil nedvomno svobodnjak z veliko začetnico. Bil je nekdo in drugim ni dovolil, da bi se polastili njegovih misli oziroma da bi zvenele, kot da so potegnjene iz vzgojne matrice "tretjerazrednih akademskih osebkov". Želite resnično izvedeti, kako se je krojila in v kaj se je preoblikovala Slovenija? Preberite knjige iz seznama in stanje, v katerem smo obtičali, bo pristalo na dlani. Od tu dejansko lahko nadaljujemo znanstveno kariero, neobremenjeno z neplodnimi, papagajskimi citati: kaj so že rekli o tem fantomski Sokrat, Aristotel, Seneca, Hegel, Kant, Comte, Akvinski, Marx, Adorno, Weber, Habermas, Bauman in podobni ptiči. In če kaj, je Marx presneto imel prav, da so filozofi svet samo različno tolmačili (in očitno ga še), čeprav gre za to, da ga spremenimo. Brez svobodnjaškega duha, ki se bo odtrgal od citirajoče usode v neštetih različicah, pa to nikakor ne bo mogoče. 

Narava spreminja podobo 365 dni v letu in nobeno leto ni ponovljiva. Pa se čudimo tej različnosti, ki beži iz matrice, namesto da bi se zgledovali po njej! 

ferdo.falir@gmail.com