Samoprogramiranje JAZA

Nadzor nad ljudmi očitno postaja predrag ali pa ni dovolj učinkovit, zato se vedno več psihologov, etologov, antropologov, tudi sociologov in organizatorjev delovnih procesov ukvarja z vprašanjem, kako samoprogramirati JAZ, da bo uspešno nadziral samega sebe in lastno delo ter hkrati povečal osebno procesno in delovno učinkovitost, produktivnost. Vsekakor ne gre samo zato, da človek postane učinkovitejši pri delu, nadzor nad opravljanjem nalog pa manj potraten. Gre zato, da produktivnost delovnih procesov izboljšamo, ljudi pa poboljšamo!  

Sodobna družba še najbolj spominja na nekakšno poboljševalnico, ki bo z nadaljnjim tehničnim razvojem postala ena izmed vrhunskih tehnoloških pridobitev prihodnosti. S tem se dejansko napoveduje ukinitev suženjskih metod. Palica in različna okovja bodo dokončno pristala na muzejskih policah, za poduk prihajajočim generacijam, kako primitivna je lahko resnica o naravnem božjem redu na Zemlji. Spoznanje, da je možgane, zadnje območje relativne svobode, mogoče programirati, ni novo. Z njim se na veliko ukvarjajo znanstveniki različnih področij, politiki, pisatelji pa tudi ljudje, ki v vsem vidijo teorijo zarote. Čeprav zadeva ni tako preprosta, in v glavo ne moremo vsem in vsakomur vcepiti ravno, kar bi si želeli, je pri ljudeh vseeno zaznati določen dvom, pri nekaterih celo strah oziroma občutek neposredne ogroženosti, da se kaj takega že dogaja. 

Nevrolingvistični sanatorij, poboljševalnica
Vir: rtvslo.si

Res je, dogaja se, in to na več področjih, toda za zdaj še nobenemu ni uspelo zlomiti možganske kode, ki bi jamčila trajno zvestobo fenotipnemu reprogramu. Prej ali slej se nekaj zalomi in človek se, popolnoma spontano upre nasilju, ki ga poskušajo izvesti nad njegovim umom. Da je lahko vse veliko bolj učinkovito in hkrati tudi donosno, ugotavljajo številni terapevti, nevrolingvistični strokovnjaki in njihovi kvazi papagaji, ljudje, ki organizirajo in vodijo številne delavnice za nevrolingvistično programiranje (avtogeni trening, meditacija, samozagovarjanje, joga, vaje iz transcendence, različni antistresni programi, delavnice za krepitev samopodobe in slično). Končni cilj je človek s privzgojeno samocenzuro in programirano vestjo (ne zavestjo), da lahko dela še več, bolje in kar je najbolj pomembno, da je usposobljen za tekmovanje s samim seboj.

Absurd porečete, in tudi je! Odgovorom, ki se ukvarjajo s ključnim vprašanjem, kako dobrovoljno nategniti samega sebe in si pri tem še čestitati, kako dobri smo, tudi mediji posvečajo vedno več prostora. Dobesedno tekmujejo, kdo bo izčrpnejši ali inovativnejši v tem pogledu. A dejansko se nihče izmed odgovornih urednikov, ki uvrščajo na seznam vsebine iz nevrolingvističnega samoprogramiranja, niti ne zaveda, da v bistvu zgolj sledijo peklenskemu načrtu novodobnih družb in ga je poet urbane tesnobe in svetovno priznani alkoholik Charels Bukowski predstavil z naslednjimi besedami:

Stroj in telo, programirana za tuje uživanje
Vir: Agencija Poti

"Kako naj bo človek srečen, če mora ob pol sedmih zjutraj, potem ko ga prebudi budilka, skočiti iz postelje v obleko, se prisilno nafutrati, usrati, uscati, si umiti zobe in se počesati ter vstopiti v bitko s prometom (a avtom na kredit - op. a.), da bi prišel tja, kjer v bistvu ustvarja dobiček za nekoga drugega, ob tem pa se od njega pričakuje še hvaležnost, da to lahko počne?"

In pri nevrolingvističnem samoprogramiranju ter pri vseh tistih visoko ambicioznih tečajih in predavanjih gre prav za to; za iskanje načina, kako človeka spremeniti v univerzalnega sadomazohista. V hlapca in biriča v istem pregrešnem telesu, ki bo prej ali slej podleglo nenehnemu samoizpraševanju, ker razum, mišice, kosti in ostali organi ne bodo vzdržali pritiska lastne tekmovalne torture: "Še bolje, višje in hitreje!" baje, da za lastno zadovoljstvo? Noro in še enkrat nepojmljivo noro!

Toda, kot smo že omenili, vse le ne gre tako lahkotno, kot bi si nekdo mogoče predstavljal na osnovi zapisanega in pretežno ljudje ne skačejo v suhe bazene. 

Učenje ali posiljevanje volje, to je vprašanje!
Vir: vizita.si

"Možgani za superiorno delovanje ne zahtevajo eksplicitnega programiranja. To je doseženo preko postopkov učenja," so zapisali avtorji v članku Dendritic Excitability and Synaptic Plasticity(1) in vrstico naprej nadaljevali: "Le-te (študije - op. a.) ena za drugo nakazujejo, da so pravila, ki narekujejo spremembe v sinapsah in nevronskih mrežah, bolj zapletena, kot je sprva kazalo. Dokler ne poznamo in ne razumemo pravil plastičnosti, tudi nevromorfna strojna oprema ne bo mogla priti blizu sposobnosti možganov, da se učijo in prilagajajo okolju."

Miha Pelko, ki dela na Institute for Adaptive and Neural Computation, v okviru edinburške univerze, pa je dvom pojasnil z naslednjimi besedami:

"Kar se tiče uporabe nevromorfne opreme(2) je kljub svoji izjemni energetski in računski učinkovitosti omejena z našim razumevanjem in sposobnostjo za “programiranje” takšne opreme. Tradicionalna digitalna arhitektura je zgrajena na principih logike, ki smo jo razvili skozi stoletja in jo zato znamo dobro uporabljati. Nevronskih mrež se ne da programirati na klasičen način. Njihova uporaba bi zahtevala tudi veliko spremembo na področju razvoja programske opreme."

Videti je, da nam ne bo težko narediti skrajno ubogljivega in uvidevnega robota, ki bo namesto nas pospravljal, vozil avtomobile in letala, se z nami drgnil v postelji, nam ob večerih bral, mogoče bo celo hodil na fakulteto in pripravljal ter urejal zapiske in nam bo tako ali drugače brezhibno pokoren v vseh pogledih. To nam bo uspelo mnogo prej kot pa spreobrniti človeka v poslušno kreaturo, ki ne bo ob vsakem namigu "višje kaste" vzgibnil z ušesi. Mogoče res obstojijo evolucijske enačbe, ki človeka prej ali slej spremenijo v pokorno bitje, vendar do danes še nihče ni izračunal meje, ko mu vse presede, in takrat letijo glave tlačiteljev, gospodarjev in njihovih hlapcev.

Dost mam! Nevrolingvistično programiranje ni uspelo
Vir: hr.wikipedijs.org

Seveda, kasneje, ko sile "svete alianse" znova vzpostavijo red, se je pripravljen ponovno spokojno pokoriti za "grehe" in nedovoljeni izstop iz matrice. Očitno nas jebe potreba po nekakšni katarzi, odrešujočem očiščenju in to, da nas že od malega ne učijo, da se moralni sistem praviloma vzpostavlja na enem načelu, in to je: "Kje mi védenje, da lahko sodim drugega!?" Dejansko počenjamo prav to in zato smo sovražni drug do drugega. Sprti smo z lastno vrsto!

In do pomembne sprave za človeški razvoj med rodom in posameznikom ne bo prišlo vse do tedaj, dokler bomo prepričani, da lahko prekosimo sami sebe, in ne bomo izstopili iz te nore osebnostne dirke. Pri tem nam seveda vsakršne metode osebne rasti: vizualizacija, uklinjanje, samoprepričevanje, meditacija in druge iz pestrega nabora nategovanja možganov, prav gotovo ne bodo v pretirano pomoč. Se razume, da to velja zgolj pogojno, in sicer dokler jih resnično ne bomo uporabljali za lastno korist in boljše počutje.

JAZ in JAZA, dva obraza  Vir:pozarreport.si

Biti enkraten in čudovit v avtu na kredit, da lahko služiš drugim, res nima nekega smisla. In možgani to dobro vedo. Evolucijski tok jih je večkrat preplavil z intuitivnim občutkom, da hlapčevati za vsako ceno v nedogled res ne gre. Zato občasno tudi poskočijo brez pravega, razumnega vzroka. Razum še nekako dojema, da drugi iz njega delajo šibove metle in z njimi opletajo po tleh, nagon, ki bolj hlepi po samem življenju, pa se zaveda, kakšno grožnjo predstavlja to za obstoj samega bitja. Slednji je tudi tisti, ki sproža kratke stike.

In če bomo že vizualizirali, si zamišljali našo prihodnost ter na druge načine poskušali zbuditi in spodbuditi naše možgane, tega ne bomo delali, da bomo bolj domiselno, hitrejše, natančneje in pravočasno končevali tuje projekte, ampak da bomo lahko čim več iztržili za lastno življenje. Seveda je blagostanje drugih pomembno, vendar nikoli bolj kot naše lastno! In samoprogramiranje JAZA je lahko uspešno, in se razume tudi smiselno, zgolj v omenjeni smeri. 

ferdo.falir@gmail.com

Opombi:

(1) P. Jesper Sjöström et al., “Dendritic Excitability and Synaptic Plasticity,” Physiological Reviews 88, no. 2 (April 1, 2008): 769 -840.

(2) Nevromorfna oprema je v bistvu izdelek nevromorfnega inženiringa, ki se pri razvijanju strojne računalniške opreme zgleduje po delovanju človeškega živčnega sistema. Drugače od standardnih računalnikov, ki delujejo na bazi binarnega sistema (0,1), nevromorfni inženiring uporablja analogni sistem, kontinuirane spremembe v električni napetosti in tako v večji ali manjši meri oponaša delovanje realnega živčnega sistema do nivoja posameznih ionskih kanalov. Pelko, Miha. 2011. Možgani, računalniki, nekaj vmes. eSinapsa, letnik 2011, št. 3. Sinapsa. Ljubljana