Prazniki, čaščenje spomina

Prazniki so, podobno kot drugi obredi, namenjeni utrjevanju vezi s skupnostjo. Pri njih gre za očitno izražanje pripadnosti, lahko tudi nasprotovanja državi, narodu, nacionalni skupnosti, religiji, ideološkemu prepričanju ali stanu. Vsekakor so relikti in sem sodijo tudi vrednote, ki se ob praznikih manifestirajo. Potrošniki bodo postopno zamenjali narode, večnacionalne skupnosti države, zavest multinacionalnih družb si bo podvrgla vero in ideologijo. Izvor temeljne delitve med ljudmi bo družbena neenakost oziroma razmerja med bogatimi in revnimi. In slednjih bo vedno več. Ljudje postajamo vedno bolj podobni atomizirani množici, posamičnim borcem za lastni standard, solidarnost pa nima več nobene druge vrednosti, kot ceneno kupovanje odpustkov za lajšanje vesti. Kasni srednji vek, ko so farji vlekli duše iz vic za plačilo, se tako vrača. In nihče več pravzaprav ne ve, čemu plapolajo zastave in čigave so!

Iskanje izgubljenega raja: Roka ponazarja moč, stisnjena pest jezo, zobniki razum, ki ga poganja neoliberalni um iz ozadja.

Sl.vir: Nova24TV

Stotera nasprotja in sovraštva se bodo skrčila zgolj na interese bogatih in revnih. Prvi maj, dan žena, obhajanje spomina boja proti okupatorju, sveti Krištof Padovanski, velika noč, božič, že dolgo niso več prazniki. So zgolj spomini na praznike, ki so jih nekoč ljudje čutili in slavili. Tudi družinski in osebni prazniki, rojstni dnevi, različne obletnice tonejo v pozabo. Družine namreč razpadajo hitreje, kot nastajajo.

Protistresna terapija: množično golaževanje začasno utopi tesnobne občutke,
Skupaj smo močni! Vsaj dokler smo siti.

Sl.vir: Dnevnik

Na Švedskem že polovico prebivalstva živi samega. Enostarševske družine so postale prej pravilo kot izjema. Podobno je tudi v Veliki Britaniji, kjer statistiki poročajo, da uradi in sodišča razvežejo vsako drugo poroko. Otroci, ki odraščajo v takšnih skupnostih, hitro izgubljajo občutek družinske povezanosti oziroma ga nikoli niso prav razvili. In v Sloveniji smo kljub temu optimisti. Mislimo, da lahko občutke, čustva in vrednote ponovno ponastavimo. V cerkve vrnemo zablodele duše, posameznike vprežemo v prokreativne skupnosti za narodov razplod. 

Smo sadeži istega debla, čeprav oplojeni cvetovi rodijo
različne okuse, bogate sladkobne, revne, kisle in trpke,
črvive.                                                    Sl. vir: wikipedia.org

Preproste solidarnostne in družinske navade so vezale ljudi nase toliko časa, dokler je bilo od njih odvisno preživetje posameznikov. Številne družbene pomoči, mreža vzgojnih in izobraževalnih ustanov, krepitev stanovanjskih fondov, obče prekomerno zadolževanje ter vdor globalnega vzdušja; izboljšanje možnosti za zaslužek in bivanje; prepriča vedno več ljudi, da se odločijo za samostojno, s partnerstvi neobremenjeno življenje. Skupnost je postala nadosebna tvorba. In ljudje smo postali njeni posamični členi, zagovorniki lastnega interesa, nič kaj dosti odvisni od religijskih ter ideoloških opredelitev. Če sta bila nekdaj župnik ali partijski sekretar merilo etičnega ravnanja, je danes to internet ali nekoliko bolj osebni odnos znotraj terapevtskih skupnosti oziroma neposredno s terapevtom samim. Mentalni svetovalci se množijo kot gobe po dežju, a tudi število samomorov narašča. Ne vem, ali v tem premosorazmernem razmerju obstoji kakšna povezanost, čeprav so netoliko dni nazaj znanstveniki potrdili teoretične predpostavke, da je povezanost, prepletenost, "entaglement" dejansko prisotna že na ravni atomov, in to celo, kadar so prostorsko ločeni. O obči povezljivosti in pripadanju skupni usodi tako ne moremo več dvomiti, smo pa tudi nekoliko bližje odgovoru, v kolikšni meri let tokijskega metulja vpliva na vihar v New Yorku. Vzročnost med pojavi vsekakor obstoji, in kot vse kaže, se ne prenaša po nekih linearnih, zaporednih vzorcih, ampak v smislu koherentnih, povezljivih mikrostruktur, ki se istočasno odzivajo druga na drugo, neodvisno od tega, kako daleč so vsaksebi.  

Družina: puritanski privilegij, katerega se odreka vedno več ljudi.

Sl. vir: amstrdamcitytours.com

Toda, prepustimo visoke teorije in njihovo dokazovanje znanstvenikom. Tisto, kar nas pravzaprav zanima, je, ali med pojavi na mikro, subatomski ravni ter tistimi v vsakdanjem okolju, ki ga zaznavamo, lahko vlečemo kakšne vzporednice. Dobesedno, ali človek stisko sočloveka na enem kontinentu občuti kot del sebe na drugem ter ali je mogoče kakorkoli povezati praznik delavcev v Evropi s praznovanji ob cvetenju češenj na Japonskem. No, konkretno o tem sodobno družboslovje ne govori. Distanciralo se je namreč od naravoslovnih znanosti. Zato tudi ni več sposobno proučevati fenomenov v njihovi celoviti pojavnosti in prepletenosti. Zato tudi ne more prepoznati soodvisnosti vplivov odtujenosti med ljudmi na Japonskem, emancipiranimi ženskami v Severni Ameriki, večnega preganjanja nevernikov na Levantu in razpadajočimi tradicionalnimi patriarhalnimi družbami v Evropi. Videti je, da se življenje na globalni ravni odvija v isti smeri, to je, v iskanju osebne svobode. Slednjo pa tako tradicionalne kot sodobne družbe zatirajo oziroma poskušajo njeno udejanjanje čim dlje razvleči v prihodnost. In bolj pripravnega orodja za vzdrževanje trenutnega stanja ni, kot so obredi in prazniki. 

Bistvo pohlepa, srž problema: blazen apetit, ki ga ni mogoče nasititi!

Sl. vir: PNG Attitude - Typepad

Preganjanja, zatiranje, lakota, odkrito nagovarjajo k uporu in maščevanju. Mar resnično še kdo lahko verjame, da bo mjanmarski pogrom nad Rohingami in kristjani ostal nemaščevan, da Islamska država, Talibi, Alkaida, Al Nusra, ne pomenijo konca internacionalizacije islama, da prekariat Zahodja ne zapušča cerkvenih ladij. Če bi se za verske praznike obilo ne jedlo, ne pilo ter se ne družilo, koliko bi jih sploh še vedelo za posvojenega sina nazarenskega tesarja in številne svetnike, ki so utrjevali vero v končno odrešenje? Na vatikanskem Trgu svetega Petra je vedno več prostih mest. Seveda njeni privilegirani prebivalci tega ne priznajo, toda to kažejo za človeške marnje neobčutljivi digitalni zapisi. 

Kakorkoli že, polni želodci napram praznih, pa četudi le na vsake kvatre enkrat, prinašajo med ljudi spravo in upanje. Potrošništvo postaja naša univerzalna religija, s tem pa se tudi bog vse bolj preobraža iz duhovnega v materialno bitje.

Potrošništvo, novodobna vera. Supermarketi so postali katedrale, Oltarji
police s posvečenimi izdelki.

Sl. vir: Next Nature Network

Kot vse kaže, bodo na koncu koncev le slavili materialisti. Najkasneje, ko bo virtualna resničnost tehnološko toliko napredovala, da bo v človeški glavi ustvarjala nebesa po poljubnem prepričanju. Pri sanjah se namreč vse skupaj pravzaprav začne in nikoli ne konča. Hotenja so neskončna zanka, v katero smo domala ujeti vsi. In čemu bodo še služila skupna praznovanja, ko pa si bo lahko vsak ustvaril ljube dogodke in spomine po potrebi. Zastave, pentagrami, križi, grbi, polmeseci, in številni drugi simboli, ljudi združujejo, a jih hkrati tudi usodno ločujejo. In tako bo vse dotlej, dokler si človek ne bo sam pripravil lastnega praznovanja v glavi ter nanj povabil le njemu najdražje holograme. Da, to bo čas, ko bo resničnost dejansko obstajala na več načinov in bo užitek priznan kot univerzalna globalna vrednota, h kateri težijo domala vsi na tretjem kamnu od sonca in ga bo mogoče poljubno prilagajati posameznikovim potrebam in željam.