Voli(tve) nesmislov

Domače volitve so precej dober kazalec, kako nesmiselna je dejansko lahko demokracija. Če prepoznaven županski prvak, Zoran Janković, izjavi, da bo naredil vse, da prepreči zmago določenemu kandidatu, Janezu Janši, in če ta isti trdi, da če ni slovenskega naroda, tudi slovenske države ni, vse kaže, da bo znova šlo za spopad preživelih konceptov, nedoraslih očitkov in triumfiranje demagogije. Levica, ki to ni, se bo znova udarila z desnico, ki naj bi bojda to bila. V bistvu pa gre za klasično natezanje samoljubnih aparatčikov, ki so globoko v sebi prepričani, da človeško življenje lahko urejajo z obrazci, dekreti in zakon o upravnem postopku. V državi, v kateri je edini pravi dosežek aktualne "oblasti" sto kilometrov položene rezilne žice na meji, res ne moremo verjeti prav vsega, kar nam trosijo. Ne nazadnje gre zgolj za dobro, dobro plačano službico za določen čas!

"Ugrabljena" država in pamet ujeta za rezilno žico; 21. stoletje brez senzorjev.

Vir: Mladina

Dejansko lahko nasuješ ljudem obljub, kolikor hočeš in za njihovo neizpolnitev ne boš odgovarjal. Naši možgani namreč delujejo na dokaj čuden selektivni način. Nikdar si ne zapomnijo najhujših udarcev, ampak vedno le milejših učinkov, predvsem pa so dovzetni za prijetne stvari. Najbolj silijo v ospredje spomini, ki so se zgodili najkasneje. To so recimo dokazali pri kolonoskopskih pregledih, kjer so primerjali stopnjo bolečine, v trenutku njenega nastanka, s poročanji pacientov o občutkih neposredno po pregledu. Spomin na bolečino je bil znosen v primerjavi z njeno zaznavo med samim pregledom. Um je torej podvržen izbornosti omejenega, precej nedoslednega spomina. Je potem kaj čudnega, da se ljudje odločamo glede na zadnje izrečene obljube, ki sprožajo v nas prijetne občutke in varnost, pozabljamo pa na vso nesposobnost, zaplete in mečkanja, s katerimi so nas leporečni homo politikusi jezili in odvračali od bistva obenem, ko so oblastne vajeti držali v rokah.

Zavezništvo predsodkov!

Sl. vir: delo.si

Zato, da bi tik pred zdajci spodbudile zanimanje pri volivcih, stranke vlagajo v državni zbor všečne zakone, cestarji končujejo nedokončane odseke, župani oživljajo projekte v oblakih. Glede na izrečene obljube ima Slovenija očitno najzajetnejši proračun v EU. A kaj, ko se niti revščine, kaj šele zdravstva, ne da reševati zgolj z denarjem. Revščina je namreč predvsem psihosocialni fenomen in ne gospodarski, kot nam to želijo dopovedati. Nižja je v državah z višjo povprečno vrednostjo samozaupanja ter odločnejšimi posamezniki. Družbena organizacija in gospodarstvo sta v bistvu odsev državljanjske samopodobe in samobitnosti.

"Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan," je pred leti izjavil Milan Kučan v slovesnostnem govoru ob razglasitvi samostojnosti. In od takrat se nam dogaja natančno to, ob vsakih volitvah. Podobno, kot da bi bili ujeti v časovno zanko, se vedno vračamo na isto. Verjamemo, upamo, preklinjamo in znova verjamemo, upamo, preklinjamo!

Capo Grande, vsakokratna predvolilna iluzija namesto volilnega golaža.

Sl. vir: Delo

Hkrati za tolažbo in olajšanje zrcalimo lastne nedoslednosti, pomanjkljivosti ter frustracije in z njimi skrite želje, na "pohotnega" Harveya Weinstena, "zastrupljevalce" iz Kremlja in "lažnivega" Donalda Trumpa. Prvi je bojda nasadil polovico filmskih div; med njimi tudi takšne z zvezdo na hollywodski aleji slavnih. Drugi trosijo smrtonosni živčni strup novičok po britanskih ulicah. Tretji se je v svojem mandatu zlagal več kot 3000, povprečno 6,5 krat na dan, so dognali pri Washington Postu in časnik vpisali med rumeni tisk. 

Mogoče bo nečimrni Donald užaljen, če rečemo, da je njegovo laganje popolnoma nekaj običajnega. Številni znanstveniki širom sveta potrjujejo, da je laž pogostejša razvada, kot si to upamo priznati. Povprečen človek naj bi se zlagal vsaj enkrat v deset minutnem pogovoru, so bojda dognali pri ameriškem psihološkem združenju In ker Donald veliko govori, glede na omenjene izsledke sodi med bolj poštene. Koliko notoričnih lažnivk je med trenutnimi obtoževalkami spolnih zlorab, na katere se lepijo Me Too zafrustriranke in podobna prezrta femino gibanja, ne bomo nikdar izvedeli. Tudi zato ne, ker je nekaterim, še posebej če so v letih, težko obujati spomine na nekdanjo jebaško slavo. Podobno, verjetno nikoli ne bomo dognali, koliko resnice je dejansko v skrivnostnih zastrupitvah, ki naj bi se dogajale na Otoku. 

Domača volilna znamka je ukleta zanka verižnih obljub.

Sl. vir: Geek and Sundry

Laž je očitno postala politično etični katalizator; preprosto rečeno spodbujevalka zadenjskih premikov, ritenskih preobrazb. Vsi trdimo, da bi radi naredili korak naprej, ga celo obljubljamo, a na kraju se znajdemo na nagi riti; žrtve lastnih obetov. V podobni luči moramo razumeti tudi domače predvolilne marketinge. Samovšečni kandidati bodo reševali zdravstvo, znanost, vojsko, delovna mesta, mlade iskalce zaposlitve, gradili proge, ceste, letališča, a vsi povrsti tajijo, da jih zanima zgolj izdatna državna štipendija. Toda, ste slišali koga reči, da se bo z mečem in ognjem spravil nad uradništvo in izžgal kugo sodobne družbe iz njenega trebuha? V zbirokratizirani državi in odnosih namreč tiči srž vseh težav in za začetek bi lahko glomazni aparat najmanj prepolovili! Kaj potrebujemo vsa ta ministrstva, agencije, urade, državne ustanove? Ne, niso nam ukradli države, kot to nekateri slikopisno trdijo. Preobrazili so jo v neučinkovito tvorbo, v kateri lahko vsak lenuh in nesposobnež vedrita po mili volji in državljane zajebavata s predpisi in brezštevilnimi obrazci. 

Vzor zbirokratizirane družbe

Sl. vir: Delo

Kot primer očitnega pretiravanja in birokratiziranja vzemimo Slovenski državni holding SDH. Ukvarja se z upravljanjem kapitalskih naložb v 98 družbah, vrednih dobrih 10 milijard evrov. To je znesek, ki ga obračajo že nekoliko bolj nadarjeni brokerji na Wall Streetu, medtem ko je na SDH zaposlenih kar 73 ljudi. Vendar kljub temu najemajo še zunanje svetovalce in storitve. Cyril Northcote Parkinson je nekoč zapisal, da se delovni obseg poveča premo sorazmerno s časom, ki je na voljo za njegovo opravilo. Definicija je kmalu postala pogosto citirana in poznana kot obči Parkinsonov zakon in množenje uradnikov znotraj SDH mu še kako zvesto sledi. Namreč, če smo odkriti, bi bili trije ljudje popolnoma dovolj, za opravljanje vseh odgovornih nalog in še v petek bi si lahko privoščili celo podaljšan vikend. Toda, ker v birokraciji ni nič tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled, je prav, da za boljše razumevanje, na Parkinsona navežemo še Petrovo načelo upravljanja: "Vsak posameznik v uradniški hierarhiji se nagiba k temu, da bi se povzpel do ravni lastne nesposobnosti." Torej, prej ali slej vodstvena mesta zasedejo ljudje, ki tudi slučajno niso sposobni opravljati nalog, ki mu pritičejo. Takrat gola bitka za pridobitev in vzdrževanje položaja v hierarhiji postane ključni smoter v organizaciji, pot do ekstremnega birokratiziranja in množenje služb pa dokončno odprta. V takšnem sistemu delo opravljajo le tisti, ki še niso dosegli ravni lastne nesposobnosti. Takšna organizacija prej ali slej zanemari opravljanje ključnih nalog oziroma dela, zaradi katerega je bila ustanovljena, saj se posveča izključno še notranjim težavam. 

Louis V. Gerstner: prišel leta 1993, videl in odpustil polovico IBM.

Sl. vir: Getty Images

Ko je aprila 1993 vstopil v IBM šef Louis V. Gerstner, je bilo podjetje na robu prepada. V slabem letu je njegova delnica podirala vse rekorde pri drsenju navzdol. Forbes je objavil, da so lastniki izgubili več denarja kot katerokoli podjetje v vsej dotedanji ameriški zgodovini. Gerstner je ukrepal silovito in hitro. Prek 60.000 ljudi je čez noč pristalo na cesti z odpravninami. V naslednjih par letih je iz IBM odšlo še 140.000 zaposlenih, in sicer po dogovoru o partnerskem sodelovanju. Množica je vstopila predvsem na trg osebnih računalnikov, ga praktično pognala ter razvila, medtem ko se je IBM usmeril na sistemske računalnike in podporo celovitih procesov (mainframe). Slabih dvajset let po velikem protibirokratskem rezu, so se zajedavski uslužbenci znova namnožila in leta 2015 so ponovno odpuščali. Tokrat so ukinili 112.000 služb, a kljub temu niso uspeli zatreti dejavnikov, ki generirajo birokratsko rast. Zgodovina se bo tako očitno ponovila, tolikokrat, dokler se ne bo sesul Big Blue. To ni predvidevanje. To je usoda!

Služenje neučinkovitosti: opazovanje, prepisovanje, nadzorovanje!
Sl. vir: The FeedBack

Najbolj slikovito bi lahko birokracijo primerjali z invazivno rastlino; bambusom, octovcem, gojijem, japonskim dresnikom … Korenine spravi v vse hranljive zemeljske pore in iz njih množično odganjajo novi poganjki, dokler ne zadušijo vsega drugega, kar raste v njihovi bližini. Birokracija ne predstavlja največje grožnje učinkovitosti le zaradi svojega nezadržnega razraščanja, temveč zaradi številnih omejitev, ki jih vgrajuje v državo in družbo, da bi opravičila lasten obstoj. Ne ne gre zgolj za stroške delovanja, plače, dajatve, prostore, opremo, varnostne storitve … Veliko večjo škodo povzročajo sistemom in ljudem z vsiljevanjem neživljenjskih predpisov, postopkovnega reda, obrazcev in seveda opravljanjem nadzora nad izvajanjem odločitev. Kako takšni ukrepi služijo predvsem upravičevanju njenega grozljivega obstoja in bohotenja ter ničemer drugemu, dokazuje že protitobačni boj, od nesmiselne nagnusne propagande, ki izpostavlja ljudi nepotrebnemu in povečanemu sugeriranemu zdravstvenemu tveganju, do evfemističnega leporečja, s katerim davkarija nagovarja, tudi prisiljuje ljudi v sramotno denunciacijo, ovajanje soljudi za obljubo nagrade. Temu preprosto lahko rečemo spodbujanje podlosti in podobnih negativnih lastnosti pri človeku. Kako sploh lahko pričakujemo, da bo psihoz manj, družba pa bolj zdrava, ko zavestno vanjo vgrajujejo predsodke in spodbujamo neetično delovanje posameznikov ter njihov osebnostni razkroj? 

Ščuke pa ni in ni, že par desetletij.

Sl. vir: footage.framepool.com

Toda omenili smo le slikovita primera, čeprav je slovenska družba dobesedno prežeta z birokratskim delovanjem in vzdušjem. Namreč, namen številnih podzakonskih predpisov, uredb, pravilnikov, navodil za izvajanje pravilnikov in obrazcev ni izboljšanje delovanja družbe, ampak izključno ustvarjanje dodatnega, nepotrebnega dela, ki daje birokratu varen masleni kruhek. Kako bogato bo obložen z dodatki, je odvisno izključno od števila in trajanja pridobivanja potrdil po uradnem postopku. Kakšen je njihov dejanski učinek oziroma smoter pa lahko vsako pomlad in jesen ugotavljamo pri na tisoče poplavljenih objektih in sproženih plazovih, ki jih neposredno ogrožajo, da ne omenjamo križevega pota mnogih domačih investitorjev, ki se desetletje in več spopadajo z mlini na veter in kar je najhujše, plačujejo nesmiselne, dolgotrajne postopke. 

V demokracijo mi verujemo! Uročeni, zavedeni, vedno nasajeni na k ...

Sl. vir: kozjansko info

Kako izmeriti škodo birokracije in jo odpraviti, bi morala biti ključna naloga vseh, ki se potegujejo za politično zaupanje pri ljudeh. Tako pa je večina volilnih programov slabo plagiatorstvo tretjerazrednih obljub. Reševanje zdravstva, obrambe, revščine, znanosti, kulture …, tralala, je vsekakor na mestu, vendar brez odprave birokratskih opravil, s katerimi so prežeta omenjena področja, se njihova učinkovitost ne bo povečala niti za mušji drekec, in to ne glede na to, koliko denarja bomo še zmetali v slabo dejavne, preobremenjene sisteme. Da, da, mešalci megle se dejansko potegujejo le za mandat, ki jim bo dopustil, da bodo nekaj let preganjali krape po kalnih vodah. Ne da bi jih polovili in zmetali na suho. S tem tudi izvoljeni postajajo del neutečenega birokratskega aparata, zaviralci napredka, nočna mora, Dejan Židan, Karl Erjavec, Miro Cerar, Janez Janša, Matej Tonin, Violeta Tomič, Julijana Bizjak Mlakar, Irena Majcen, Milojka Kolar, Vinko Gorenak, Anže Logar …, preprosto preveč je imen, da bi jih naštel. Čeprav bi bilo vse skupaj videti še kako birokratsko dosledno in zgledno, bi ne imelo prav nobenega koristnega učinka. Čemu potemtakem sploh neke samovšečne volitve? Čemu pompozna soočanja in degradacija ljudi na skupni mnenjski imenovalec? Celotne volitve še najbolj spominjajo na navado, ko določeni ljudje ure presedijo s časopisom na sekretu in se knajpajo v lastnem smradu.