Čistunstvo, razprodaja značaja

Tisti trenutek, ko čistunstvo prevlada znotraj morale, je le še vprašanje časa, kdaj se sesuje v prah sistem, prežet z njim. Trenutna vladna koalicija je in bo dober dokaz omenjene trditve. Toda glede na to, kako so se njegove glivične spore zažrle v ljudsko tkivo, tudi s prihodnjimi političnimi kvazi-oligarhijami ne bomo doživeli prepotrebnega družbenogospodarskega preporoda. Slovenci ostajamo Slovinceljni in Slovenija Slovinija, dežela, po kateri se plazijo horde zafrustriranih novinarjev, ki združno skrbijo za poveličevanje škandalov ter inkriminiranje samozavesti. 

Seveda je skrajno nepošteno uperiti prst v določen poklicni stan in ga razglasiti za krivega medijske kloake, po kateri brodimo ali bolje rečeno blodimo, zaradi poplave škodoželjnih in privoščljivih novic. Čeprav novičarske družbe kar tekmujejo, katera bo bolj sočno pljuvala po javnih grešnikih, moramo vedeti, da gre poleg komercialnih interesov predvsem za izražanje širšega mentalnega stanja oziroma duševnega zdravja ljudstva in služenju njenim pritlehnim smotrom. V tem času biti politik, vrhunski športnik, prepoznavna oseba, res ni prijetno, če seveda tudi sam ne pripadaš izrojeni vzgoji, pri kateri je naslajanje nad tujo nesrečo oziroma neuspehi del psihične terapije, s katero lajšaš lastno nesposobnost, lenost in capljanje za ponotranjenimi ideali. 

Čistunska komedija v petih dejanjih.

Sl.vir: Siol

Le pomislimo, koliko časa namenjamo branju, poslušanju, razpravljanju, razmišljanju o neki maketi drugega tira, za katero smo bolj ali manj prepričani, da gre za prvorazredno afero, čeprav ni nič drugega kot le skromen dokaz o operativni in nadzorniški nesposobnosti ključnih kadrov, ki naj bi bedeli nad naložbo. Ja, tega najbolj očitnega dejstva, ki bo zagotovo botrovalo podvojitvi stroškov železniške investicije ne vidimo, ker se ukvarjamo z vprašanji, za katera so poklicani policijski preiskovalci in tožilstvo. Namesto da bi gladko odrezali podporo lobiju, ki v štirih letih ni bil sposoben niti finančnega načrta spraviti pod streho; in madame Bratušek v vseh pogledih sodi zraven; se naslajamo nad novičarskimi nebulozami, na čigavem dvorišču je pristala sporna stvaritev. Medijski poročevalci so očitno dobro podučeni o dopaminergičnih nevronih, ki nas izpostavljajo pričakovanim nasladam. Seveda prej ali slej ugotovimo, da so učinki tovrstnih užitkov sila kratkotrajni, a kljub temu brskamo po spletu za novimi dopaminskim sprožilci, aferami, obtožbami, odkloni, zgražanji. Zasvojenost namreč ni nekaj, kar bi streglo nam, ampak stanje, ki mu moraš brezpogojno, vede ali nevede, služiti. 

Da, na neki način vsi čakamo na tisto odrešilno vest, da nahrani našo privoščljivost in škodoželjnost. Čakamo na sporočilo, da je dobra novica končno postala slaba, spodbuda prevara, obetavni projekt pa kup ruševin in stroškov, za katere se niti prav ne zavedamo, da bodo šli v naše breme. Dopamin hrani naša čustva, tudi sprevržena, ne pa želodcev! Nagrajuje našo privoščljivost in škodoželjnost in spodbuja nastajanje nevralgičnih struktur zasvojenosti. Na neki način je to celo nujno, saj gre za nevrotično naslado, ki je ni mogoče zdraviti. Izhaja iz zavestne in podzavestne potrebe po blaženju ali celo potlačenju prepričanja o lastni manjvrednosti in nekoristnosti. Če smo natančni, gre za duševno motnjo, ki izvira iz podobnih občutkov kot ljubosumje, negotovost povezana s tveganji, zavist, pa tudi nedejavnost in užaljenost. 

Moralno čistunstvo še ne počisti odpadkov.

Sl.vir: history.com

Govorimo o sklopu občutij, ki otopijo naše dojemanje za resničnost in objektivno presojo drugih ljudi. Predsodki ustvarjajo miselni okvir, razne droge pa, vsaj začasno, do neke mere blažijo notranje demonizme in nas prežemajo z ravnodušnostjo, lahko pa tudi, odvisno od čustvene in duševne prizadetosti, sprožijo eskalacijo sovraštva, besa in trpečih blodenj. Vendar privoščljivost in škodoželjnost toleriramo, podobno tudi ljubosumje, zavist in užaljenost, ker je človeštvo kot tako žrtev mentalno-vzgojne epidemije. 

Toda če dopamin poživljajoče vpliva na naše razpoloženje, dejavnost, ustvarjalnost, srce, krvni obtok in presnovo, lahko sproža tudi negativne telesne učinke, in to predvsem takrat, ko naslado hranimo z negativno motivacijo, frustracijami ali mislimi, ki nastajajo pod vplivom zavisti, privoščljivosti in škodoželjnosti. No ja, preveč naslade nas v vsakem primeru prej ali slej ubije. Če ne drugače nas požene v silno razočaranje, depresijo, alkoholizem, težje odvisnosti, celo v samomor.  Tudi smrt je nekakšna naslada in sicer nad življenjem in trpljenjem. Zato pazljivo! Užitka brez posledic namreč ni, še posebej, če njegovemu nastanku botrujejo čustva. In pri tem je popolnoma vseeno ali čustva vzburijo užitek ali slednji spodbudi čustva. 

Zavist, privoščljivost, škodoželjnost, ko razum tone v brezno prividov
in um ne najde več počitka.

Sl.vir: PakistanTribe

Za kakšno dinamično in celo družbeno usodno razmerje gre pri zavisti, privoščljivosti in škodoželjnosti, so do danes izpričale vse vojne, revolucije, državljanski in mednarodni spopadi. Ko človek dobi priložnost, da postane nenadzorovana in nekaznovana zver, se sproži v njem verižna reakcija pogoltnosti in maščevanja; maščevanja za tesnobo, frustracije in duševno trpljenje, ki ga je občutil, ko je opazoval lagodje, blagostanje ter moč drugih. In ko je krvavi obroč enkrat sklenjen, ta samo še požira. Nazornih primerov je v zgodovinskih berilih ogromno. Še posebej zgovoren je jakobinski primer oziroma teror v letih 1793 in 1794, ko je v slabih štirinajstih mesecih giljotina odrobila sedemnajst tisoč glav. Med njimi tudi najbolj poznanemu in uglednemu jakobincu Maximilienu Robespierru(1), človeku, ki je praktično zagnal morilski stroj revolucionarnega prečiščevanja. Torej, človeštvo drži uničujočo zver na povodcu; trenutno! To ni preobremenjenost okolja ali družbena neenakost, bolezenske epidemije ali asteroid iz vesolja, ampak emocionalna mentalna prizadetost zaradi fovšije, socializirana, privzgojena nevoščljivost lovca, nabiralca, človeške opice, živali, ki so se ji cedijo sline ob pogledu na gostijo drugih. 

Nazoren prikaz, ki je spodbudil številne razprave.

Sl.vir: Dnevnik

In če je bilo nekoč popolnoma samoumevno, da se močnejši s silo dokoplje do plena oziroma, da agresivni, odpornejši in plemenitejši geni nadaljujejo uspešno antropogenezo, učlovečenje, sta nastanek družbe in socializacija, vzgoja posameznikov, radikalno spremenila evolucijski, razvojni model. Naenkrat nasledstvo ni bilo več utemeljeno na izborni kakovosti, temveč na privilegijih. Razum ni več sledil silam naravnega ustroja in razvoja, ampak izključno lastnim sebičnim interesom. Seveda je tudi v tem primeru šlo za učinkovitost, le da je bila ta odvisna predvsem od socialnih mrež in spletkarjenja. Zveze in manipulacije so postale ključne za družbeni uspeh, vladavina povprečnežev, mediokriteta, lahko tudi demokriteta, pa raven, preko katere ni dovoljeno seči. In najbolj učinkovito orodje za vzdrževanje oligarhičnične oblasti nizkega dosega je moralno čistunstvo. Vse revolucionarne in novodobne politične elite so mu zavezane brez izjeme. 

Razumljivo, da pri moralnem čistunstvu sploh ne gre za vprašanje pokončnosti in krepostne drže, ampak izključno za sila priročno sredstvo za obračunavanje z nasprotniki. Z njim so recimo počistili iz vlade Bandellija, Prešička in Lebna. Zgolj slednji je tudi dejansko izpričal pokončno držo, ki bi morala odlikovati osebnost na ministrskem položaju. Ostala dva sta cvilila kot dva prašička; pojasnjevala, se opravičevala, bila sta kreature brez hrbtenice in tudi po tej plati neprimerna za funkcijo. Vprašanje seveda je, kdo v trenutni koaliciji, ki lastno poslanstvo utemeljuje na moralnem čistunstvu, sploh je? Če bi bila sedanja vlada kolikor toliko načelna in krepostna, kot se kaže navzven, bi bili že zdavnaj na novih volitvah. Tako pa so predsedniki strank v koaliciji pokleknili pred igralcem oponaševalcem, ki še kako dobro ve, kako je treba s statisti. 

Državljan Maximilien de Robespierre, ko je obglavil zaveznike,
je prišel na vrsto tudi sam.

Sl.vir: AncientPages

Iluzionistični privid seveda ne bo padel, ker bi se prebudila načela pri sodelujočih v tej farsi, temveč zaradi primitivnih človeških strasti, kot so užaljenost, zavist, pohlep, ljubosumje. Strategija, ki jo je ubral predsednik vlade, je na neki način podobna Robespierrovi krvavi žehti, seveda brez brezglavih trupel. Ali pač? Prej ali slej bo postal politično osamljen in potem je samo še vprašanje časa, kdaj bodo tudi on on in njegovi pristaši padli pod obtožbami moralnega čistunstva. "In tako gre ples naprej s svojimi ponovitvami in variacijami, po naslednjem vzorcu: odpor, mobiliziranje množic, obrat na levo, cepitev zmernih in obrat na desno - dokler celotni srednji razred ne preide v tabor konservativcev ali pa ga premaga revolucija,"(2) je Hobsbawm slikovito pojasnil sosledje razvojne stagnacije v družbi, ki seveda poteka po železnem vzorcu mediokritete. 

Bog ne daj, da bi zgled prevzeli čudaki, ki kakorkoli odstopajo od zakoreninjenih vedenjskih vzorcev! Ljubše so nam očitno zgodbe, ki so oziroma bodo šle samo še navzdol(3): Filip Flisar, Peter Prevc, Primož Peterka, Zoran Janković, Anna Korsun - Maruv, Carles Puidgemond, Raul Romeva, Lance Armstrong, Kryzstof Charamasa, Nadia Murad, Rosa Luksemburg, Pussy Riot, Daphne Caruane Muscata, Michael Jackson, Robert Sylvester Kelly, Kevin Spacey, Migranti, ki prihajajo preko Magreba, volk iz Rdeče kapice, profesor Moriarty iz Doylevih knjig o Sherlock Holmesu … 

Navedki:

(1) Do aprila 1794 so desni in levi odšli na giljotino in privrženci Robespierra so bili politično osamljeni. Edino kritični položaj na frontah jih je še držal na oblasti. Ko so nove armade republike junija dokazale svojo moč s tem, da so odločilno potolkle Avstrijce pri Fleurusu in zasedle Belgijo, se je približal konec: 9. termidorja po revolucionarnem koledarju (27.julija 1794) je konvent vrgel Robespierra. Naslednji dan so ga usmrtili s Saint-Justom in Couthonom in nekaj dni kasneje jim je sledilo sedeminosemdeset članov revolucionarne pariške komune. Hobsbawm, Eric. Čas revolucije, Evropa 1789 - 1848. Založba Sophia, 2010, Ljubljana. Str. 83-84. 

(2) Prav tam. Str. 73

(3) Urbančič, Vojko. Zgodbe, ki bodo šle samo še navzdol. Sobotna tema, Delo, 09.marca 2019. Str. 08.