Izjemnost osmišlja sebe

Robert Kranjec se je v zgodovino vpisal kot skakalec z največ poleti čez 200 metrov. Toda človekova ambiciozna narava iz rekordov prej ali slej ustvari povprečne rezultate. Rekord je torej nekaj začasnega, relativnega in zelo kratek čas tudi absolutnega. Posamezniki človeškega rodu jih naskakujejo, dokler jih ne preskočijo, in zdi se, da je to tudi njihov edini smoter. Spiralni krog, ki ga s tem ustvarja človeštvo, pa nam nedvoumno sporoča, da meje, ki bi zadržala stremljenje po uspehu, uveljavitvi, praktično ni. Človeštvo se je lahko udejanjilo na Zemlji, toda človek bo poslanstvo rekorderja nedvomno nadaljeval v vesolju. Mogoče takšnega neposrednega zapisa v genih ni, toda na potovanje h kozmičnemu izvoru ga pripravlja zavest. 

Z orli si delijo nebo.

Sl.vir: RTVSLO

Ljudje, kot je Robert prestavljajo meje človeštva. Brez njihovega stremljenja bi si verjetno še naprej delili življenjski prostor z drugimi primati na robu kakšnega pragozda. Toda, če drži, da red, strog nadzor in samonadzor sooblikujejo uspeh ali prispevajo tudi k značaju izjemnega človeka? Človeka, ki je sposoben jadrati na valovih lastnega vzgona do onemoglosti, čeprav ga številni želijo potopiti? 

V prvotnem okolju so ostale samo manj ambiciozne vrste.

Sl.vir: dailymail.co.uk

Samobitnost je očitno mnogo več kot spoštovanje pravil. Pravzaprav gre pri njej za njihovo zavračanje. Izjemni ljudje namreč ne morejo delovati po receptih, po okusu množice. To zmorejo zgolj povprečni, samovšečni uspešneži; tisti, ki ustvarjajo privid izjemnosti, a se še kako bojijo kritike, izgube javne naklonjenosti. Ljudi, kot so bili olimpionik Leon Štukelj, polihistor in umetnik Leonardo da Vinci, Aristotel, Marco Polo, Krištof Kolumb, Albert Einstein, John Forbes Nash, Janez Puh, France Prešern, Ivan Cankar, Isaac Newton, Steve Jobs; Howard Hughes, Marie Sklodowska-Curie in so danes Elon Musk, Jeff Bezos, Jure Leskovec, Andrej Detela, Uroš Ahčan, Aleksandra Korenhauser, Tatjana Avšič Zupan, Dona Strickland, Peter Higgs, Jure Robič, Boris Pahor, Noam Chomsky, Steven Pinker, Slavoj Žižek … je izjemno malo. Vsekakor bistveno manj od enega odstotka, kot navajajo, verjetno na pamet, nekateri. V Sloveniji jih je mogoče 100, v svetu 0,05 promile od celotnega prebivalstva; približno 360.000. Verjetno se prav zaradi redkosti izjemnih tako pogosto vračamo k njim, jim sledimo, beležimo njihove korake in izjave in poskušamo vstopati v prevelike stopinje. Zaman!

Izjemnost je lahko samo enkratna, neponovljiva, nedosegljiv zgled. Je osebna lastnost človeka, s katero se ni mogoče primerjati. Je resnična posebnost, ki je ne moreš privzgojiti. Talent se prepleta z odločnostjo, hrabrostjo, neverjetno motivacijo, trmo, osredotočenostjo, izurjenostjo in absolutnim prepričanjem vase. Na milijone kombinacij, a prav nobena ponovljiva. Izjemen človek namreč ne dela kompromisov. Ne trudi se postati boljši, ker je tako ali tako najboljši na svojem področju. 

Mona Lisa, skrivnosten nasmeh, spomin na
genija.                                      Sl.vir: Wikipedia 

Izjemno osebnost lahko pokoplje zgolj discipliniranje duha, uravnoteženje, kot temu radi rečemo, na raven povprečja. Spomnimo se samo leta nazaj na nekega drugega skakalca, na Primoža Peterko. Fant je resnično letel kot pravi orel, dokler mu niso pristrigli peruti in iz ujede naredili kuro. Namesto da bi on lovil plen, je plen postal. Na vsak način so hoteli ubiti divjost v njem; prehitro vožnjo z avtomobilom, popivanje, drzno jezikanje, celo k frizerju so ga nagnali. In ko je ostal brez las, se začel za lastno divjaštvo opravičevati, ko je postal zgleden državljan po okusu moralnih diktatorjev, ni več letel. Postal je prekratek za hotenja drugih in lastne ambicije. Ustregel je "kritični" javnosti, a izgubil sebe. Od takrat naprej lovi le senco, kakršno si zamišljajo drugi. 

Kranjec je bil v tem pogledu drugačen. Ni se dajal v zobe. Trmasto je sledil vzgibom v sebi in nekako shajal z javnim moralnim kodeksom 20 tekmovalnih sezon. Domala trideset let je zavzeto izpolnjeval pričakovanja drugih in lastna. Z garanjem, odpovedovanjem in izjemno predanostjo je nadomestil pomanjkanje nadarjenosti. Postal je mojster, kako premagati sebe, slabosti, šibkosti. Skakal je polomljen, poškodovan, bolan, so zapisali v Dnevniku(1). 

Robert Kranjec: "Adijo slava, adijo publika, adijo Rezika!"

Sl.vir: Večer

Človek očitno živi kaskadersko življenje in za kaskaderje je znano, da tvegajo, tudi ko to ni potrebno. Kaskaderstvo je namreč adrenalinski slog, ki se odlično poda vztrajnosti. Vsako dejanje se zaključi drugače, toda če ne poskusiš, ne veš, kako. V tem tiči strast preseganja običajnega, do potankosti načrtovanega delovanja. Če o Peterki ne govorijo kaj dosti in tudi o Petru Prevcu bomo verjetno poslušali vedno manj, pa sem prepričan, da bo Kranjec še kako viden. Fant, za katerega trdijo, da se odpravlja v športni pokoj, tega z dejanji namreč ne potrjuje. Amfiteatra pod Poncami ni zapustil v slavnostni, častitljivi veteranski drži, ampak je skakalno opremo zmetal med gledalce:

"Zelo sem vesel, da sem končal kariero. Nikoli več ne stopim na skakalno smučko. Če nisi v formi, to ni nobena uživancija, ampak mučenje," je nagradil medije s poslovilnimi besedami. Besede in dejanja, ki dobesedno vse skupaj pošilajo v tri krasne. Kot bi hotel reči: "Do tega trenutka sem bil vaša lastnina. Od tu dalje pripadam sebi, izključno sebi!" 

Urejeni državljan Primož Peterka, nekdanji enfant terrible skakalne
reprezentance                                                             Sl.vir: Zadovoljna.si

Kranjec je dolgo molčal, zdaj govori. Govori o občutkih, ki so ga spremljali verjetno ves čas poklicne športne poti. In naenkrat naj bi obsedel ter zijal v lastno preteklost kot kakšen ostareli klanovski boter. A kaj, ko ljudje njegovega značaja ne znajo obmirovati, se pririniti do toplega zapečka in tam obsedeti. Vztrajnost in trma sta premočna dinamizma in tveganje preveč sladko. In videti je, da je Robi v tem pogledu nekako podoben Nejcu Zaplotniku in Tomažu Humarju. Izjemnima alpinistoma, človekoma, ki sta dolgo vztrajala na življenjskem robu, ki nista hotela odnehati, ki sta se za življenje sporazumevala z usodo.

Primož Roglič, ko goniš sebe, a vsi mislijo, da je to bicikl.

Sl.vir: imagedep.com

Kranjec ni postal skakalni mojster, ker je 10.000 

krat skočil, kot Primož Roglič ne kolesarski virtuoz, ker je več desettisočkrat obrnil pedala. Nista izdelek socialnega inženiringa, temveč narave, ki globoko tiči v obeh. Nepopustljivost je njun skupni imenovalec in zmagovalnost rešitev enačbe. Ne zato, da se potrdita, dokažeta pred drugimi, ampak sebi. In prav to je lastnost vseh izjemnih ljudi. Stvari, ki jih počenjajo, delajo izključno zaradi sebe, ne zaradi soja žarometov, kratkotrajnega občudovanja, začasne naklonjenosti. Vztrajnost je dolgotrajna lastnost, a javnost ima precej kratkotrajen spomin. Uživa v dosežkih, a na tiho pričakuje poraz. Le preko njega se lahko poistoveti z izjemnimi, občuti slast privoščljivosti in omili bolečino lastne nepomembnosti. Biti del povprečja je sila nelagodno in z leti se neprijetnost le še stopnjuje, z njo pa tudi breme zavisti. In tako kot vsak padli orel prinese delno olajšanje, na tiho okrepi tudi zavedanje o naši obrobnosti. Mediokriteta je dediščina, izjemnost prekletstvo obdarjenih! 

Navedek:

(1) Okorn, Jože; Rušt, Matjaž. Robi Kranjec, portret. 23. marca 2019. Dnevnik Ljubljana