Res to prekleto staranje?

Staranje je nedvomno težava sodobnosti, če jo tako dojemamo. Smo res sposobni le slediti nekim naravnim organizacijskim procesom, ki smo jih odeli v skrivnostno religiozno tančico? Drugače je staranje predvsem priložnost. Priložnost za stare in starajočo družbo. Priložnost za mlade, da se bodo naučili obvladati minljivost ter priložnost za znanost in gospodarstvo, da dokončno utemeljita družbo na spoznavnih fizikalnih, kemičnih, bioloških in psihosocialnih procesih, ne pa v osmišljanju zgodovinsko neplodnega tavanja od boga do boga. 

Dva obraza boga Janusa. V katerega verjamemo?

Sl.vir: gadget.fsetyt.com

Staranje je torej tista prava življenjska priložnost, ki jo človek-žival mora preseči na poti dokončnega učlovečenja. Z njim bo izginila tudi družbena neenakost. Razlike med spoli(1), rasami, narodi, izobraženostjo, statusnim položajem, zdravstvenim stanjem, med lepim in grdim, med težkim in lahkim, če že hočete. Zavest je dragoceno evolucijsko darilo. Z njo se nismo obdarovali, da bi sledili biološkemu utripanju Zemlje do trenutka, ko jo bo požrlo Sonce, temveč, da bi jo preobrazili v eksistenčnem pogledu za vrsto, ki šele prihaja, za človeka-človeka. Torej je kakršnokoli razmišljanje o demografskih številčnih vzorcih, na katerih bi vzpostavili razvojne paradigme, nesmiselno in nepotrebno, da ne rečem celo odvečno. Človek-žival bo namreč starost premagal tako kot natalnost, otroštvo in odraščanje. Bolje rečeno, jo bo presegel, se transcedentiral v kozmično bitje, kozmosapiensa. Vse to je namreč zapisano v njegovi zavesti in z učenjem ter znanstvenim delovanjem postopno spoznava smisel kodiranih zapisov, preko katerih se razkrivata vesolje in človekova vloga znotraj njega. 

V bistvu sploh ne gre za zgodbo o sadu spoznanja s prepovedanega drevesa in iskanje izgubljenega edenskega vrta. Eno in drugo v človeku-živali obstoji od pamtiveka, zapisano v obliki eksistenčne kode. Edenski vrt je spomin iz prihodnosti, ne doživetje preteklosti. Edenski vrt je tisto, kar nas čaka na koncu epohalnih odkritij, ko bomo večino sadov spoznanja že snedli. Ja, tako je to z zavestjo. Trenutno vemo o njej le to, da je neskončen podatkovni in informacijski vir, da je vse absolutno in relativno vedenje o vsem in da preko učenja prihajamo do kognitivnih stanj in znanj, s katerimi počasi, a zanesljivo prodiramo proti bistvu vsega obstoječega in zamišljenega. 

Človek-žival v nas nenehno govori o našem prilagajanju
naravi, toda razvojni trendi gredo v smeri prilagajanja narave
človeku.                                            Sl.vir: 5thingsilearnedtoday.com

Staranje zavestnega bitja je torej čustveni, miselni in biološki eksces, izgred, zato v nobenem pogledu ne more biti absolutna resnica oziroma spoznanje, ki se mu mora človek preprosto podrediti. Drugače, narediti mora vse, da ga prepreči. Da ga ozdravi usodne bolezni, kot pravi regenerativni znanstvenik Aubrey de Grey. Verjamemo v obstoj vzporednih vesolj, v njihovo enobitnost, singularnost, v neskončnost decimalk števila pi, v obstoj razumnih bitij na drugih planetih, v naključja, ne dvomimo niti o vplivu položaja zvezd na svoja življenja, a dvomimo, da bi lahko vzpostavili pri staranju povratni proces. No ja, če smo dosledni, se šele učimo, kako zavestno in z mislijo preusmeriti biokemične procese v nas. Čeprav gre trenutno še vedno za področje, na katerem plodno vedrijo predvsem številni iznajdljivi prevarantje, kvazi mojstri energetskih tokov, izravnalci kozmičnih nihanj, meditatorji in falirani ezoteriki, zamisel sama po sebi še zdaleč ni za na smetišče. 

Placebo učinek deluje, so dokazale številne študije. Joe Dispenza je izjavil celo, da smo placebo mi sami. Knjigo(2) s podobnim naslovom lahko kupimo tudi v slovenščini. Torej um in vera, ne religija, lahko spremenita potek nekaterih stanj v organizmu. Če nekaterih, zakaj ne kar vseh, je vprašanje na mestu. In če z umom dejansko lahko spreminjamo naravno resničnost, kdo pravi, da tudi dejansko ne obstojijo pravi posvečenci, ezoteriki, ki takšno znanje tudi posedujejo? Se že danes znotraj nas gibajo ljudje, nesmrtniki, ki so bili sposobni prestopiti, se transcedentirati na višjo stopnjo učlovečenja? Nikoli ne reci nikoli!(3)      

Nismo zgolj del vesolja. Vesolje živi znotraj nas in mi znotraj sebe vtkani
v blago, ki ga vezejo večni stroji.

Sl.vir: AZoNano

No ja, s tem smo želeli zgolj namigniti, čeprav nekoliko razmišljujoče, da ko govorimo o staranju in njegovih družbenih posledicah, ne moremo preprosto zadeve razglasiti za breme, nepovraten strošek ali celo za civilizacijski kolaps. Že na tej stopnji je namreč jasno, da staranje in skrb za starostnike vzdržujeta številne ustanove in službe, ki bi bile drugače bistveno bolj skromne. Tudi bolnišnic in zdravstvenega osebja bi bilo precej manj. Da ne govorimo o denarnih ustanovah in uradnikih, ki bogato živijo na račun starajočega prebivalstva in dokazovanja, kako bo starost pahnila družbene sisteme na preživetveni rob. Kje je potem še vsa tista posebej prilagojena ponudba, ki bi jo brez stark in starcev ter njihovih posebnih potreb, ne bilo? 

Starost torej ni breme, ampak priložnost na poti v prožnejšo, bolj domiselno in tehnološko dovršenejšo bodočnost. Le lotiti se moramo vprašanja, kot si zasluži in ne smemo se postaviti apriori na stališče, da so življenjski procesi nekaj dokončnega, od naše volje neodvisni ali celo v izključni pristojnosti nekakšnega stvarnika. Skupen družbeni izziv bi morala postati ustvarjalna starost, ne pa neka pavšalna razmišljanja o pomlajevanju demografske slike, o večjem številu rojstev, otrok, ki bodo prevzeli bremena družbe in garali za svoje ostarele starše, tete, strice, znance in vrag si ga vedi, katero človeško kreaturo še. 

Staranje je le čustveni, miselni in biokemični proces in ga bomo
 prej ko slej preprečili!

Sl.vir: elveflow

Sistem, ko mladi vedno težje skrbijo za življenjski standard starejših, že imamo, torej še več mladih delavcev in iskalcev zaposlitve pomeni le še manj razpoložljivega denarja za obetavne programe. Tudi mladi morajo nekako in od nečesa živeti ali vsaj preživeti do kritičnega obdobja, ko preidejo pod režim socialnih programov ali nadzor zdravstvenih ustanov zaradi delovne nezmožnosti, povišanega pritiska, krvnega sladkorja, holesterola, te ali one kronične bolezni, odpovedi organov in zapletov, povezanimi z njimi. Vsebinsko višja povprečna življenjska doba ne pove nič, statistično ogromno, saj je eden izmed (nesmiselnih) kazalcev razvitosti. In, če mladost pripravljamo zgolj za nesamostojno starost in socialno odvisnost, mislim da nismo naredili nič, ampak samo zapravili ogromno denarja, časa in ambicij. 

Vprašajmo se raje drugače: Kaj lahko naredimo, da z manj prebivalci ustvarimo trikrat oziroma štirikrat toliko kot do zdaj? Kako lahko podvojimo, potrojimo ali celo podeseterimo bogastvo in to z razpoložljivimi ljudmi, ne s prokreacijo in umetnimi oploditvami vedno manj reproduktivno sposobnega prebivalstva? Ja, vprašajmo se, kaj lahko naredimo, da poleg sebe obogatimo še državo in skupnost, ne le nekih pokojninskih in zdravstvenih skladov. Kolaps v zdravstvu se je začel, ko so v sistem vstopile zasebne zavarovalnice, čeprav so vsi trdili, da bodo prispevale k vzdržnemu delovanju in poslovanju. In nekaj podobnega se dogaja tudi na področju pokojnin; poleg drugega stebra bi vpeljali še tretjega, še več negotovosti za dobro polovico bodočih upokojencev, ki že ob trenutnih plačah preštevajo, koliko dni ima mesec. Če se bodo stvari nadaljevale kot se, potem bomo tudi pred pokojninskimi uradi in zasebnimi blagajnami kmalu stali v vrsti, da bomo imeli za pasulj, parcelo na britofu in krsto. Kaj več si pri 67 letih, ko se bomo končno lahko nekoliko oddahnili od utrujajočega delovnega ritma in duševnega buzariranja z novimi in novimi cilji, niti ne bomo utegnili privoščiti.   

Martin Rees: "Umetna inteligenca bo v kratkem prekašala človeško."

Sl.vir: ted.com

76 letni britanski astronom, profesor na Cambridgeu, družbeni privilegiranec lord Martin Rees, je za Spiegel izjavil: "Morda se bo nekoč na Zemlji končala celo evolucija, potem bi lahko v vesolju še naprej razvijali postbiološko strojno inteligenco. Brez dvoma si lahko predstavljam, da bo umetna inteligenca že v kratkem izraziteje prekašala človeško, kot mi prekašamo inteligenco plesni."(4)

Če nekaj takšnega izjavi član kraljevih astronomov za vodilno nemško politično revijo, verjetno ne gre za neko senilno nakladanje starca, ki je že pokopal večino življenjskih ambicij skupaj s sodobniki. Vsekakor njegovo razmišljanje niti najmanj ni primerljivo z razumevanjem slovenske učiteljice Ljudmile Novak, ki rešitev neugodnih demografskih razmerij vidi v ženskah, ki naj bi znova prevzele vlogo rojevalnega stroja. Omenjena gospa očitno še ni dojela, da je svet krenil v neko drugo smer.

Le koliko mladih v samodejnih pogonih še gara za današnje upokojence?

sl.vir: ckgsbknowledge

Da neverjetno hitro vstopamo v obdobje, ko bodo roboti, računalniki, samodejno krmiljene naprave in umetna inteligenca potisnili s trga najmanj polovico človeštva. Ljudje smo namreč že dosegli razvojno stopnjo, ko tehnološki napredek ne odpira novih delovnih mest, ampak obstoječa nadomešča z nekajkrat bolj učinkovitimi stroji. Torej, nas v prehodnem obdobju čaka predvsem, kako osmisliti in omiliti življenje obstoječim prebivalcem, ne pa, kako proti njim uperiti armado še nerojenih Zemljanov.

Omenjenega ne more in ne sme spregledati nobena razvojna strategija. Časi, ko smo blagostanje snovali in ustvarjali z uravnavanjem demografskih trendov, so za vedno za nami. Ne le tehnološki dosežki, tudi energetska bilanca in okoljska neskladja govorijo podobno.

Spogledovanje s stroji. Si lahko čez dve stoletji še zamislimo človeka,
 ki ne bo kiborg?                                                        Sl.vir: imagenesmy.com

Preveč nas je! In samo vprašanje časa je še, kdaj bodo razvite države začele načrtno zniževati rodnost, po drugi strani pa izdatneje skrbele za dolgoživost populacije in vzdrževanje njene procesne učinkovitosti, še posebej starejših. Podatki namreč kažejo, da mlade populacije tvorijo najbolj revne, koruptne in nestabilne družbe. Spočetje in rojevanje zato verjetno kmalu ne bosta več pravica, ampak privilegij premožnih tudi na porajajočih trgih. Vsekakor je skrajno neetično, da spočetje prikazujemo kot blaženost, božjo voljo, ko pa je treba nasititi vse te rojene otroke po božji milosti in njihovim materam omogočiti varen dom, nočemo videti, da je bog izjemno slab kombinatorik, da se je pač krepko uštel, in hkrati, mogoče tudi namenoma, spregledal potrebo žensk po užitku in starih po mladosti. 

Navedki:

(1) Ni napaka, ampak sem upošteval tudi transseksualnost, mogoče jutri celo obojespolnost, nedoločen spol, ki ga bo treba šele poimenovati. Kam in kako bomo uvrstili kiborško kombinacijo med človekom in strojem, ki zagotovo ne bo imela spolnih, reproduktivnih funkcij, bo pa nedvomno pripadala človeštvu kot njegova napredna vrsta. 

(2) Dispenza, Joe. Placebo ste vi. Založba Primus. Brežice 2017

(3) Never Say Never Again. Vohunsko-domišljijski film o James Bondu iz leta 1983, v katerem je poleg izjemnega Seana Conneryja zaigrala tudi tankočutna Kim Basinger. 

(4) Rees, Martin. Umetna inteligenca bo v kratkem prekašala človeško. Mladina, št. 10/ 08.03.2019. Mladina, Ljubljana. str.45.