Med moralo in meditacijo

Smisel našega osvobajanja ne tiči v emancipaciji duha, ampak predvsem v telesni sprostitvi in počutju. Smo namreč čuteča bitja, morda tudi čuječa, prepredena z nervnim sistemom in na milijone čutnicami, zato trditve o našem prevladujočem duhovnem obstoju niso najbolj prepričljive, če ne celo nekorektne. Seveda ni nobenega dvoma, da z umom, ki je osnovno orodje za obvladovanje telesa in razpoznavanje zavesti (razuma), lahko precej dobro obvladujemo sebe in se odzivamo na naravno in družbeno okolje. Vendar znotraj nas ni nikakršnih vrat, preko katerih bi prehajali v stik z višjim smotrom. Preprosto zato ne, ker smo že sami po sebi del in neposreden izraz ezoterične nadčutnosti; tako kot živali, rastline, voda, kamnine, zemljine, zvezde. Naše telo in duševne procese namreč tvorijo popolnoma enaki gradniki kot preostalo vesolje.

Sestavljeni smo iz istih gradnikov kot vesolje, galaksije, ozvezdja, zvezde, planeti, kometi, črne luknje, meglice, zvezdni prah ... Zato potrebe po nečem bolj božanskem ni.                                                   Sl. vir: Johnny Goodtimes

Telo je naše neposredno simptomatično okolje. Občuti vsako komunikacijo in njen pomen ter se tudi odzove; bodisi z ugodjem, tesnobo, strahom, užitkom, ljubeznijo, sovraštvom, pa tudi krepostjo ali boleznijo. V vsakem pogledu je komunikacija fluid, po katerem se prenašajo negativne in pozitivne informacije. Njihov predznak je odvisen predvsem od našega sprejemanja in dojemanja. Gre za precej dinamičen, da ne rečem celo dialektični proces. Nikoli ni ponovljiv in je izjemno povezan z našimi občutki, čutenjem, razpoloženjem in stališči. Omenjeni vplivajo na naše spoznanje, a so hkrati tudi podvrženi lastnim spremembam zaradi zunanjih vplivov. Da bomo bolje doumeli povedano, se pomudimo za trenutek pri sebi in primerjajmo svoj pretekli in sedanji odnos do partnerjev z vidika strasti. Je vznesen, ravnodušen ali celo sovražen? Vprašajmo se, kako občutimo nova in kako ponošena oblačila? Mar ne doživljamo ljudi in stvari, ki nas obkrožajo, kot smo igrače v dobi odraščanja? Prej ali slej se nakopičijo v kakšnem odmaknjenem kotu, da si ravno jih ne zavržemo. 

Ljubezen in sovraštvo sta največkrat istega čustvenega porekla.
Zato pazljivo!                                                            Sl.vir: Joey faccio

Pozitivno in negativno sta konca iste palice, podobno kot sta privlačno in odbojno, ljubezen in sovraštvo. Naši občutki se udejanjajo v nasprotnih polih. Bolj nam je nekaj všeč, večja je možnost, da bomo predmet, mogoče odnos, s časom zavrgli, uničili. Intenzivnost dojemanja se nikoli ne nanaša zgolj na eno stran nasprotja. Tako močno, kot ljubimo, lahko tudi sovražimo! To zakonitost praktično poznamo vsi. Seveda, ne gre le za posamični princip, ampak tudi za kolektivni značaj. Le spomnimo se, kako hitro smo zavrgli praznike, s katerimi smo poveličevali socialistične zmage delovnega ljudstva in "ljubega" Tita. S podobnim navdušenjem, kot smo slavili takrat, danes udrihamo po našem dojemanju preteklih dogodkov. Celo več, zavzeto se delimo na ostanke ideološke zgodovine in spopadamo znotraj družbe, kot da ima preteklost nad nami usodno premoč. Čeprav še zdaleč ne gre samo za to. Ampak za generacijsko sproščanje, razelektritev nakopičene energije, ki se je enosmerno krepila v smislu idejne pripadnosti. Vendar takrat še nihče ni razmišljal o preprosti zakonitosti hkratnih nasprotnih procesov: da krepitev na eni strani z isto vnemo podžiga drugi pol. In do sprave tudi slučajno ne bo prišlo prej, dokler se pola ne uravnotežita oziroma energijsko izpraznita. Seveda, takrat to ne bo več v ničemer spominjalo na kakšno spravno dejanje, ampak na običajen, povezovalni družbeni proces. Le ti pa se gibljejo v cikličnih ritmih oziroma med rastjo in padanjem. Vse to, kar Slovenija, v kateri živimo, ni, še bo. To je preprost razvojni aksiom. Energija vzpona se namreč vedno kopiči v razsulu nasprotnega kontrasta in obratno. Smelejši je odriv naprej, več zemlje ostaja zadaj. 

Močnejši je odriv, več pretekle nesnage ostaja za nami.

Sl.vir: Fotolia.com

Resnica v bitki kontrastov nikdar ne zmaga. Tudi ne more. Preprosto zato, ker je ni. Je zgolj sluzasta iluzija, zanesenjaški privid. Torej so vsi napori, usmerjeni v njeno dokazovanje, jalovi. Vedno in izključno gre le za moralno vrednotenje in nikdar za objektivno, absolutno spoznanje. Zato se tudi lahko dogajajo takšna absurdna nasprotja, ki smo jim bili priča v naši polpreteklosti in smo jim danes, ko samooklicani svobodoljubi, narodovi zaščitarji, pristaši pluralizma, demokracije, zagovorniki pravic, pozivajo k utišanju nasprotne strani. Merilo naših odnosov nista neodvisna volja in svobodno izrečena beseda, temveč moralistično vrednotenje predsodkov in prikimavanje večvrednostnim občutkom, ne pravicam, nego pridobljenim ali namišljenim privilegijem. Razmislite samo, kako se vesoljna Slovenija naslaja in obtožuje neko astrologinjo, ker si je v kolumni, ki jo je spisala za Lady, drznila opozoriti, da so pravice invalidov včasih nesmotrne glede na same možnosti ter da brez pomisleka tudi sama parkira na vedno praznih rumenih conah. 

Dolfi: zapovedoval je resnico, dokler država in ljudstvo
 nista končala v uboštvu.                      Sl.vir: Daily Telegraph

Invalidnost je brezdvoma breme, vendar to samo po sebi še zdaleč ne opravičuje prizadetemu monopola nad resnico in družbenega pogroma nad nekom, ki je izrazil lastne pomisleke. To, da posameznikom ali neki skupini evfemistično lezeš v rit, praktično ne rešuje problemov oziroma ne pripomore k izboljšanju bivalnih in človeških razmerij. Nasprotno, kot kaže omenjeni primer, jih zaostruje in poslabšuje; in to na škodo vseh. A kot je nekoč opazil javnosti dobro poznani Osho(1) (Bagvan Šri Rajniš) je odnos do resnice na Zahodu drugačen od tistega na Vzhodu. Po njegovem pri resnici sploh ne gre za početje in ukrepanje, temveč za kakovost zavedanja. "Zato na Vzhodu poudarjamo meditacijo, na Zahodu pa moralo," so zapisali njegovi biografi. 

Ema Kurent, astrologinja, ki se je odločila, da parkira v omejenih
 glavah domačega populizma, kjer je prostor edino za demagogijo.

Sl.vir: Govori.se

Ja, preko neobremenjenega opazovanja in razmišljanja o pojavu, naj bi se dokopali do njegovega bistva, do resnice o samem obstoju in eksistenčnem smislu. Tako na "Vzhodu", po Oshovo. Ali smo pri nas naprednejši ali bolj nazadnjaški od vzhodnjakov, je vprašanje. So moralne definicije nadgradnja neobremenjenih misli, ki se porajajo v meditaciji in dokaz kompleksnejših družbenih razmerij ali pa so dejansko ostaline zaostalega prepričanja, da z vrednotenjem naših razmerij, moralo, dajemo človeku neki smoter, priznanje o smiselnosti njegovega obstoja? O omenjeni dilemi ne bom razsojal, saj sem prepričan, da gre za dve različni, sicer precej pogosti romanji k istemu cilju, k zavesti. Kako uspešni so sami popotniki pri tem, pa je drugo vprašanje. Nedvomno je pomemben vsak glas, ki izpričuje subjektivno dojemanje resnice, medtem ko je kakršnakoli cenzura mišljenja ali besedna prepoved, oddaljevanje od življenjskega bistva in onemogočanje razvoja človeštva. Namreč, tisti, ki so prepričani, da so besedni ekscesi udejanjili Hitlerja, italijanski fašizem, stalinizem ali bilo kateri drugi totalitarizem, so v hudi zmoti. 

Guru Bhagwan Shree Rajneesh- Osho, indijski mistik in učitelj, ki je
resnico dojemal izključno kot kakovost zavedanja. Pri 19 rolls-roycih
in z diamantnim rolexom na roki je nedvomno pojasnil pomen

razkošnih misli.                                                          Sl.vir: Naropa

Sovražni govor, kot radi rečemo nestrpnemu in diskriminatornemu besednjaštvu, je zgolj en od izrazov, demagoških simptomov. Veliko bolj nevarni so predsodki, ki sooblikujejo vedenjske odzive in so globoko zakoreninjeni v prepričanjih posameznikov in skupin, ter se krepijo po zakonu linearnih kontrastnih razmerij vsaj tako močno in hitro, kot se sproščajo tolerantni odnosi na drugi strani. Da pa je nasilni ekstremizem vedno učinkovitejši in bolj prepričljiv zaradi svoje nasilne narave od miroljubnih odzivov in pozivov, pa dokazujejo domala vsi totalitarni sistemi. Ko postanejo okoliščine zrele za njihov pohod na oblast in mrtvaški marš, generalov ne zaustavi ne vzhodnjaška meditacija ne zahodnjaška morala, ne samosežig velikega budističnega meniha Thich Quang Đứca (Tič Kvang Duk)(2) ne goreča bakla, v katero se je demonstrativno pretvoril češki študent Jan Palach na obletnico zasedbe Češkoslovaške s strani sil varšavskega pakta 16. januarja 1969. Žrtve totalitarizem le še okrepijo, in več jih je, mogočnejši je strah, s katerim vladajo nasilni režimi. 

Thich Quang Đứca. Niti trenil ni, ko so ga požirali plameni,
kot da bi on požiral njih.                                  Sl.vir: ingur.com

Razumljivo, če sodimo iz vidika zakona o linearnih kontrastnih razmerjih, nosi vsako nasilje v sebi kali osvoboditve in obratno prav tako. Te so toliko močnejše, kolikor bolj surov je pritisk na posameznike, skupino. Omenjeni zakon pravzaprav predpostavlja ritem binarnih zaporedij, ciklov osvobajanja in podrejanja. Teror (pritisk) ne more biti večen in končni smoter, kot tudi svoboda ne. Močnejše je njuno izražanje, prej se procesa obrneta. Seveda, pa lahko, kot dokazuje obstoj zahodnih demokracij, neko nedorečeno, entropično, mlačno stanje, traja desetletja. Podobna neustvarjalna povprečja opažamo tako pri družinah kot pri posameznikih. Največkrat jih enačimo s preprosto besedo 'dolgočasje' ali 'kalno mirovanje'. In prav zaradi njega razpadajo odnosi, z njimi vezi: sistemov, podjetij, družin, psihomentalnih struktur v človeku; počasi, dokaj nezaznavno. Dokler, dokler razgradnja ne sprosti vitalne osi, na kateri poteka spopad med silami podrejanja in osvobajanja. 

Nasilna falanga IS je sama sebi odrobila glavo, s tem, ko je z nasiljem
spodbudila številne težnje po osvoboditvi.

Sl.vir: military.com

Temu osnovnemu življenjskemu gibalnemu procesu nasprotujeta tako zahodnjaška morala kot vzhodnjaška meditacija. Sta entropični sili in po njuni zaslugi mnogi vztrajajo v nedejavnih življenjskih razmerah in razmerjih, znotraj katerih poteka razkroj. Sicer izjemno počasi, a zanesljivo. Tako morala kot meditacija naj bi sicer predstavljali stanje višje, da si ravno negibne zavesti; odpovedovanje Jazu v prid nekega nedoločenega razsvetljenja in blagostanja. Sta nekakšni megleni prevari, skozi kateri človek le s težavo uzre resnični življenjski smoter. In ta se kaže kot gibanje, kot odmikanje od preživelega in približevanje nedoživetemu. Življenje namreč hira od spominov in utripa od pričakovanj! 

Navedka:

(1) Osho. Hsin Hsin Ming, Knjiga o niču (Zenovsko razumevanje uma in zavedanja). Založba Primus. Brežice 2017. Str.: 195

(2) Tič Kvang Duk, budistični menih, ki je junija 1963 pripravil protest proti vladi Južnega Vietnama, zaradi njenega nesprejemljivega odnosa do budistov. Na eni izmed sajgonskih ulic, blizu predsedniške palače, je sedel na blazino v meditativnem lotosovem položaju. Menih iz spremstva ga je polil z bencinom. Preden je kresnil vžigalico, je mirno in glasno spregovoril: "Preden zaprem oči in krenem nasproti Budini podobi, vljudno prosim predsednika Ngo Din Diema, da se s sočutjem ozre na prebivalce države in vzpostavi versko enakost, ki bo za vedno okrepila domovinsko moč." "Medtem ko je gorel, se ni premaknila ena sama mišica, iz njega ni bilo glasu. Spokojnost, ki jo je izražal, je bila v izrazitem nasprotju z obupanimi ljudmi okrog njega," je dogodek povzel novinar David Halberstam. Takratni predsednik ZDA John F. Kennedy je ob pogledu na fotografijo gorečega častitljivega meniha (Tič - ugleden budistični naziv za zaslužnega člana meniške skupnosti) dejal: Nobena novica v zgodovini ni izzvala tolikšnih čustev po svetu kot ta."