Zrele češnje s tujega vrta

Zrele češnje s tujega vrta so najslajše. To ve vsak rabutar. Ni pomembno, ali gre za mestne fakine ali podeželsko mladino. V Sloveniji tako ali tako nimamo pravih mest. Podeželje se zajeda v vse pore urbanih sosesk in obratno, mestni poselitveni vzorci dobesedno drezajo v domove ob poljih in pašnikih. Razen nekaj betonskih, zidanih arhitekturnih in zgodovinskih spomenikov dežela bolj ali ne spominja na rabutarsko Koromandijo. A kaj, ko nas hočejo na vsak način prepričati, da si slast in strast nista v sorodu. Da so sadovi na drugi strani sosedske ograje "nedotakljiva" lastnina, namenjena občudovanju in brezčutnemu minevanju. V čem je sploh smisel slinjenja ob slastnih sadežih, če jih ne okusiš?

Na tujem vrtu lepši cvetovi medijo, ...

Sl.vir: TreeSeeds.com

Namenoma ne bom uporabil statističnih podatkov o zvestobi. Z liberalilnimi pogledi je okuženih vedno več ljudi, s tem pa raste tudi število dvomljivcev v družinsko skupnost. Lani smo prvič zabeležili več ločitev kot porok. Ne, zakon ni na preizkušnji, ampak gre očitno izumrtju nasproti. Prej ali slej se bo znašel na spisku milijona drugih vrst, ki se jim je planet odrekel. 

... bolj bujni plodovi zorijo, ...

Sl.vir: TripAdvisor

Družina ni vprašanje političnega prepričanja, kot bi nam to radi dopovedali Ljudmila in še kdo. Družina vedno bolj postaja običajna ekonomska kategorija, ponudba na trgu z dvomljivim jamstvom. Lahko je neka začasna ljubezen, dokler nanjo gledamo kot projekcijo in ne postane klasična potrošniška celica; dojemljiv avditorij, ki mu vsevprek ponujajo namišljeni očki, mamice, hčerkice in sinčki, ideal blagostanja. Ja, družina mora biti kar se da popolna družbena prevara, vrhunski propagandni eksperiment, če že hočete, in če nočemo, da banke ostanejo brez komitentov, tovarne brez delavcev, države brez vojakov, religije brez vernikov, gospodarji brez sužnjev, nebesa in pekel pa dolgočasni, zgrešeni utvari. 

Bila je zrela češnja s tujega vrta: sladka, sočna, gladka, omamna. Danes je samo še mama. Zapostavljena, pozabljena, zgrbljena ženska. Pesniški ideal, filozofski zakrament, politični konstrukt, nekdo z medicinsko poimenovanimi uvelimi dojkami, ki na pokopališču iztreblja plevel, si pripravlja prostor za lasten počitek. 

Kadar ljubezen postane prekruta, da bi se lahko gledala v oči.

Sl.vir: The Outline

Bil je rabutar. Pokončen, močan, mlad naskočnež, ki je tresel mehko, v jantarni smoli lišpano deblo; ki je mršil veje, okušal s sokom prežete sadeže in mu ni bilo mar za jesen. Vzel si jo je, ne da bi na to kaj posebej mislil, skupaj s pozno pomladjo, zgodnjim poletjem. Danes je samo še oče. Svetopisemski lik, po katerem se tradicija prenaša iz roda v rod. Če izstopa iz statističnega povprečja, potem je on tisti, ki si pripravlja prostor poleg nje ob številnih nagrobnikih. Narava že dolgo ni več njegova zaveznica, še manj zavetnica. Strast so mu dokončno obremenili s spomini na eni izmed klinik, kjer opravljajo robotske operacije prostate. 

Ko ti od silne družinske sreče ostane
 le še sprehod med spomeniki.

Sl.vir: Getty Images

Ona in on, oči in mami! Strah pred neizbežnim je začel postopno nažirati sivo možganovino. Njuno domovanje je postalo le še neke vrste avkcijska hiša. Dražba je napovedana, le dan še ni izpisan. Kupčije s Smrtjo so vedno negotove in dediščina je breme, ki te spominja nanje. 

"Smo se zato borili!?" imajo navado vzklikati razočarani ljudje. "Ne, seveda ne, čeprav je bilo že veliko bitk in vojn, v katerih so se bila bodoča človeška trupla," odgovarjajo sebi. Vsak prej ali slej dojame poanto lastnega življenja, a na žalost vedno prepozno. Nič hudega. Tako kot mi nismo dojeli bistva odnosov v združbah človeških prednikov, tudi naši kiborgski nasledniki ne bodo razumeli nas. Nikakor ne bodo dojeli, kako so lahko neka zavestna bitja toliko časa vztrajala v pokvarljivih, šibkih bioloških telesih in pri tem risala slike, ki so se vzpenjale visoko v nebo, s krili ali brez. Naši evolucijski, tehnološki nasledniki ne bodo razumeli, da smo vse upe in moči polagali v roke biokemikov, dušeslovnim in duhovnim prevarantom ter da smo bili lahko v lastno smrt bolj prepričani kot v njeno nasprotje, življenje. 

Nekaj nelogičnega, hudo nepojmljivega je v omenjenem. Ja, lahko bi rekli, da gre za življenjski paradoks, da gre za nesmisel, na katerega razum ne more odgovoriti, saj potem bi ne bil več razum, ampak demagoška spaka. Če je temeljni cilj življenja njegova smrt, čemu se je potem neki vrsti na zemeljski obli porodila zavest. Čemu se je v neki vrsti razvil um, ki je v bistvu ključ do nje, ko pa naj bi bilo vse tako prekleto določeno in odločeno. Preveč sadežev s tistega prepovedanega drevesa smo že snedli in preveč kač smo hkrati ubili, da bi verjeli nekemu sebičnežu, da drži naše življenjske niti v svojih rokah. Preveč spoznanja, mnogo preveč, smo se naužili, da bi ne dvomili o naši smrtnosti. Ne nazadnje mar niso celo največje osebnosti svetovnega religioznega duha, Siddhartha Gautama - Buda, Jezus Kristus in Mohamed, govorili o življenju kot brezčasni entiteti? Mar niso mnogi iskali napojev nesmrtnosti, oblikovali obrede, navade in arhitekturne stvaritve, preko katerih bi naj prestopili v večnost? Mar ni večnost sama največji izziv, ki je obnorel človeka, ko je ozavestil lastno bivanje? Mar zavest že sama po sebi ni dokaz, da nesmrtnost dejansko obstoji in ni zgolj nesmiselno hrepenenje?

Udejanili se bomo kot svobodna, fizično odporna bitja. Razum
 in ne strast, bo gnal naša telesa.                             Sl.vir: Behance

Toda, le kaj nam bo večnost, če bomo ohranili sebične navade oziroma evolucijsko pogojene občutke, da se lahko prenašajo le najboljši geni, da bi vrsta ne izumrla. Če nekako še razumem, da je par, bodisi heteroseksualen ali homoseksualen ("oči" in "mami"), še vedno družbeno najbolj sprejemljiva oblika sobivanja, ker je obvladljiva, ne morem razumeti lastninskih razmerij, v katera ljudje prostovoljno vstopajo kot nekakšni mazohistični sužnji. Nobenega dvoma namreč ni, da na ljudi v zvezi, ki čutijo kakršnokoli usodno povezanost med seboj, najlažje prenašamo strahove, predsodke in demagoške utvare, spodbujamo njihovo sebičnost in tekmovalnost, predvsem pa jih učinkovito ščuvamo drugega proti drugemu, s tem da jih vpredemo v iluzionistični spektakel blagostanja, kjer se odvija domala eksistenčni spopad za položaj v družbi in privilegije. Kdo je boljši v tem pogledu, pa je predvsem moralno ne meritokratsko(1) vprašanje. Toda plezanje po le lastni češplji, oprostite, češnji, medtem ko na drugi strani ograje izza košate žive meje rastejo prave, sočne, hrustljave žemljice, je v pravem pomenu besede, ne le noro, nesmotrno, ampak tudi nespodobno.

Tisti trenutek, ko smo dojeli sebe kot miselna bitja, smo iskali odrešitev

v prepovedanem sadu.                                              Sl.vir: OneBodyStudios

Preprosto, ne morem si zamisliti življenja, v katerem si bodo ljudje, oprostite kiborgi po naši podobi, delili večnost z nekakšno času in občutkom neprimerno zvestobo do groba. Z udejanjanjem zavesti se krepi tudi samozavest in ta vodi v individualizem visokih nazorov. Služiti da, a le toliko časa, kot je to potrebno za izpolnitev lastnih strasti. Bolj neodvisen postaja človeški ego, bolj je egoističen, bolj izbirčen, manj nravstveno omejen in prisiljen. Podobno kot si danes ljubimci podajajo postelje in partnerje, si bodo nekoč življenja. Namreč, človeštvo bo moralo na svoji poti v nesmrtnost iznajti nove igre, da bo lahko vztrajalo na njej; da življenjski smoter ne bo postal nesmoter, cilji pa prej ali slej samodejno uresničljivi, ker se zanamcem dejansko ne bo nikamor mudilo. Vesolje namreč ne bo prehitelo sebe, čeprav se bo hitro širilo. A dokler le hlepimo po zrelih češnjah s sosedovega vrta, večnosti niti prav ne moremo dojeti oziroma dolgočasja, ki nam ga obeta, si niti ne želimo. Na neki način smo še vedno drobni tatovi začasnosti, ujeti v moralistične plotove zadrgnjenega partnerstva, ki se odpovedujemo brezčasnosti v prid malenkostnih, pogosto zlorabljenih užitkov. Kot takšni, si mogoče zaslužimo par stoletij, mogoče tisočletje več, nikakor brezčasja, znotraj katerega domuje kozmična zavest. Zrela češnja z vrta vsega, ki nam bo še dolgo, prav zaradi naše v evoluciji pridobljene posestniške navade, ostala nedosegljiva. Smo pač neugledni barantači in še ne znamo trgovati z esencami(2). 

Navedka:

(1)   Meritokracija - iz latinske besede meritum (zasluga, vrednost). Meritokracija je vladavina zaslužnih. Iz tega lahko oblikujemo pridevnik meritokratsko (opisovanje nečesa, ki se presoja po zaslužnosti, koristnosti).

(2) Esenca - izvira iz lastinske besede essentia (bistvo iz esse - biti). Esenca v filozofiji tako pomeni bistvo, celotnost bistvenih lastnosti česa; Pogovorno gre za bit, nekaj kar obstoji, bistvo, jedro (gl. Verbinčev Slovar tujk. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979). Sam esenco izključno pojmujem kot subjetivno duševno lastnost dojemanja stvari in ljudi oziroma kot lastnosti, zaradi katerih stvari/ljudje dobijo globljo pomensko vrednost. V kolikor stvari ali ljudje ne sprožijo v nas čustvenega razmerja, v kolikor umetnine niso sposobne komunicirati z nami, pravimo, da so brez esence. Nekdo je pripravljen za neko sliko plačati premoženje, spet drugi bi je ne obesil niti v stranišču. Nekdo drug bi za nekoga žrtvoval živlenje, medtem ko bi mnogi človeka prepustili usodi, ker za njih ne predstavlja prav nobene esence, globljega pomena, vrednosti. Je pa esenca tudi izvleček ali koncentrirana naravna ali umetna snov, ki ima značilen vonj in okus; recimo: kisova, sivkina esenca.