Diskriminirana starost

Razprave o prilagoditvah pokojninskega sistema so že zdavnaj prešle mejo spodobnosti. Ne zgolj spodobnosti, ampak tudi gospodarske smiselnosti. Namesto da bi se posvečale vprašanjem rasti družbenega bogastva, in v tem pogledu tudi izboljšanju materialnega in zdravstvenega statusa upokojenih, se osredotočajo izključno na to, kako ohraniti povprečno bedo v vseh življenjskih obdobjih, od otroštva do konca življenja. In zanimivo, sindikati, ki bi morali v prvi vrsti braniti interes človeškega blagostanja, so se dobesedno zarotili proti njemu. Seveda ne gre za neko ideološko spodkopavanje dobrega življenja, temveč za preprosto miselno omejenost, predsodke, ko človek ne zna sešteti dve in dve.

Starost oplemenitena z izkušnjami je vsekakor prednost, ki jo kaže nagraditi. Seveda, če to ni Slovenija

Sl.vir: acas.org 

Prejemati pokojnino ali plačo ali kar oboje? Je to sploh lahko dilema oziroma solidarnost res ne pozna bratstva po blagostanju, ampak zgolj po bedi? Tako nekako si je mogoče predstavljati sindikalistične komentarje. Zanimivo, celo država, zastopala naj bi obči interes enakopravnih državljanov, zagovarja stališča, ki so pokojninski sistem spravila na beraško palico. Kot da je s predpisi mogoče rešiti vzdržnost pokojninske blagajne, ne pa z njenimi premišljenimi naložbami in nenehno rastjo prihodkov. 

Pomislimo samo, koliko časa že potekajo debate o nekakšnem demografskem skladu. Bil naj bi jamstvo nacionalnega interesa in proces krepitve javne oziroma družbene lastnine. Kar smo slovenski državljani izgubili s predatorsko denacionalizacijo in plenilsko privatizacijo, bi lahko znova, ponovno povrnili in izdatneje okrepili, če bi le obstajalo nekaj politične volje. Namreč popolnoma nesmiselno je, da na trg monopolnih storitev spuščamo zasebni kapital. Poglejmo, kaj se dogaja v zdravstvu ali na drugih koncesijskih področjih. Kot da bi neko javno podjetje, katerega presežki bi se stekali v naložbeni pokojninski (demografski) sklad, ne znalo uspešno prodajati naravnih darov, recimo, ustekleničene mineralne vode ali kremenovih peskov.  

Obetavno staranje s prihodnostjo

Sl.vir: MercuryGroup

Kako javni sistemi lahko celovito in uspešno delujejo, nam nazorno kaže ljubljanski holding. Čeprav se politika, predvsem desničarji, pa tudi revizionisti na levi, na veliko trudijo, da bi spodnesli omenjeni primer javnih koristi, naše glavno mesto temu uspešno kljubuje s sedanjim vodstvom.  Seveda zasebništvo, če pustimo ob strani stožiški stadion, precej uspešno posluje s podjetji mestne infrastrukture, vendar zgolj kot storitveni podporni in služnostni sektor. Nikakor pa ne sprejema strateških, razvojnih odločitev, niti ne odloča o bilančnih prerazporeditvah in naložbah. Sistem je minulo leto zaključil z dobičkom v višini 3,5 milijona evrov. To seveda ni veliko, toda če upoštevamo, da sta dve podjetji znotraj njega (Ljubljanski potniški promet in Snaga) pridelali za dobrih 12,5 milijona izgube, je bilo poslovanje solidno. Poleg tega so družbe javnega holdinga vložile v posodabljanje dejavnosti 31 milijonov evrov. 

Ljubljanski holding je le en med najbolj očitnimi domačimi primeri, ki kažejo, da je javno lastništvo lahko tudi precej donosno oziroma, da je preko njega mogoče uspešno blažiti denarne pritiske na osebni standard. Če v javno verigo vključimo še Luko Koper, Dars in Slovenske železnice, večje prostorske infrastrukturne sisteme, ni hudič, da bi ne ustvarili naložbenega konglomerata, ki bo že čez dobro desetletje finančno podpiral nacionalne razvojne strategije ter izravnalne pokojninske sheme. 

Množične migracije potrjujejo, da so države s pretežno
 mlado populacijo revne. V kaj nas torej prepričujejo,
ki pozivajo na demografsko pomlajevanje?

Sl.vir: people.com

To, kar potrebujemo v podalpski domačiji, je zanesljiv, predvsem pa premožen solidarnostni pokojninski sistem. Nič ni narobe, če ljudje plasirajo denarne viške, če jih seveda imajo, v še kakšno pokojninsko družbo in si s tem dvigujejo življenjski standard v poznejšem življenju, toda da bi kaj takšnega postalo obvezno, kot predlagajo upravljavci zavarovalnih družb in skladov, pa je že na meji absurda. Smo namreč premajhni, da bi lahko že tako skromna sredstva razprševali in s tem povečevali tveganja za njihovo oplemenitenje. Če pritiska odlivov ni zdržal obvezni pokojninski sistem, ki ima stalne prilive in vedno nove zavarovance, kako jih bodo bistveno šibkejši pokojninski skladi. Enormnih borznih donosov namreč ni več oziroma tvegane stave na morebitne velike dobičke niso dovoljene domačim pokojninskim skladom. Sheme razpršenih naložb pa prinašajo nizke donose, če jih sploh. Torej ni najmanjšega upanja, da si bomo kakorkoli povečali upokojensko blagostanje z dodatnimi pokojninami. Za velikimi obeti v vsakem primeru tiči veliko sranje, razočaranje. To je praktično aksiom, čeprav pohlep in strah vedno premamita človeka z optimističnimi napovedmi. Zato je odvečna vsaka skrb, da bo življenje iztirilo iz skromnega povprečja v nekem doglednem času in bodo ostali brez kruha vsi, ki živijo na račun naivnosti.

Le počem bi v njej gorel zasebni kapital?

Sl.vir: odprtehiseslovenije.org

Ne, sindikatov to ne moti! Ne moti jih, da se ne trudimo preseči ravni človeške bede. Ne moti jih, da njihovo članstvo iz revnega životarjenja prehaja od dela v mizerno hiranje. Ne moti jih izčrpavanje delavcev za minimalno plačo, da le prejemajo malico in nadomestilo za prevoz na delo! Vse kar je več od tega, je zanje nelojalna konkurenca. Dokaz več, da funkcionarskih mest ne zasedajo briljantni umi. Ljudje, ki nekaj znajo in hočejo tvorno oplemenititi lastna življenja, ustvarjajo in nimajo časa ne za politično ne sindikalno demagogijo. Oboje je namreč zgolj demagogija, in demagogiji je skupno snovanje potvorjene resnice, takšne, od katere lahko živi nesposobnost na tuj račun in se, razumljivo, tudi plodi. Recimo v konglomerat sindikalne socialne države. Solidarnost, bratstvo po uboštvu; omejenosti razuma in znanja!

Starost, kot si jo predstavljajo sindikati in država.

Sl.vir: conversation.com

Vzemite v roke kos papirja. Razdelite ga na dve polji. V prvega vpišite prednosti, ki bi jih imelo neposredno plačano delo poleg zaslužene pokojnine neposredno za vas, v drugega slabosti. Odločajte se na lastnem primeru, ne na tujih prepričanjih, za katerimi, vrag si ga vedi, stojijo takšni in drugačni interesi; čeprav nas politiki prepričujejo, da gre za skupne koristi. Ja, politika ni nič drugega, kot prepričevanje ljudi, da so posamični interesi skupni! Pridobiš vedno lahko samo na račun nekoga drugega. Odločevalci pri koritih delajo bolj ali manj za lastni interes, z drobtinami pa nas poskušajo prepričati, kako drobljiv je skupni kruh. Takšna je pač preprosta logika, in demokracija je sistem, ustvarjen posebej zato, da preproste mišljenjske linije kar najbolj preplete, zaplete; po možnosti do nerazpoznavnosti. Dvomite, ali sploh ne verjamete? K pravemu odgovoru vas bo usmeril že naslednji namig: "Kdo si je zamislil vladavino ljudstva v stari Grčiji? Sužnji ali gospodarji?" In če še nekoliko pobezamo po možganskih vijugah, nam bo kaj hitro postalo jasno, komu sistem služi. No, o demokratičnih perverznostih kdaj drugič. 

Globalizacija, manifestacija pohlepa. Mnogi se ne postarajo!

Sl.vir: The Corner

Poskušajmo dojeti "bistroumnost", s katero država in sindikati zavračajo izboljšanje upokojenskega standarda. Prejemniki polne pokojnine, ki bi hkrati služili še z dodatnim delom, so nelojalna konkurenca, so prepričani v sindikatih. V organizacijah, ki naj bi se prvenstveno zavzemale za boljše življenje in pogoje dela, verjamejo, da so ljudje po petinšestdesetem letu vitalnejši, torej konkurenčnejši od njihovega članstva v najboljših letih. Plačujejo nižje prispevke in davke trdijo. Dvojni status je po njihovem kljub priznanemu minulemu delu neopravičeno breme za sistem. Očitno se logike nekega minulega obdobja, po kateri je še vedno vrednota zgolj delo, ne pa tudi zaslužek, še nismo otresli. Seveda pa nam ta delna resnica skozi meglena očala v bistvu izkrivi pravi pomen upokojenskega dela. Prvič, nesporno je, da polna pokojnina in dodatno delo zvišujeta osebni in skupni standard, če ne drugače zaradi povečevanja potrošnje. Rasteta tako ponudba kot povpraševanje, tudi na strani samega dela, državna blagajna pa je v vsakem pogledu bogatejša. V kolikor bi nam uspelo vključiti v različne oblike produktivnega dela tretjino upokojenih, to je približno 200.000 upokojencev, bi družbeni proizvod narasel med 3,5 in 5 milijard evrov. Dovolj, da bi izkoreninili revščino v Sloveniji, ljudje pa bi uživali spodobno življenje. No ja, tu se koristi stroškovno vzdržne družbe šele začnejo. Dokazano je namreč, da delovno aktivni starejši manj bolehajo in bistveno kasneje podležejo kroničnim obolenjem, če sploh, so psihično bolj zdravi in ne obremenjujejo socialnih služb za pomoč, poleg sebe, če je to potrebno, preživljajo še najmanj dva druga, niso nadležni in so precej ustvarjalni. 

Starajoče družbe bodo vsekakor vplivale na zmanjšanje onesnaženja
zaradi prenaseljenosti.                                           Sl.vir: waterfilteranswers

Prav ustvarjalna starost je tista, h kateri bi morale težiti sodobne družbe, ne pa da se ukvarjajo z računalniškimi simulacijami, kakšno breme bo zanje predstavljalo staranje prebivalstva. Že površni izračuni kažejo, da starost lahko finančno nosi sama sebe in glede na to, da ni potratna, po vsej verjetnosti tudi dobršen del mladosti. Resnica, zakaj jo politiki in sindikalisti prikazujejo kot breme in nelojalno konkurenco ter ji poskušajo na vsak način spodrezati ekonomska krila, je drugje. Z uveljavljanjem drugačne družbene paradigme bi se obstoječi demokratični sistem nedvomno znašel v krizi. Državni birokratski aparat, a tudi sindikalne organizacije bi se namreč morale podrediti zahtevam dolgožive večine. To pa bi pomenilo preusmerjanje odločitev od koristi globalne manjšine, mednarodnih družb, v prid lokalne večine. Zaradi drastičnega upada dobičkov bi se sesul sistem tujih vlaganj po načelu nizkih stroškov. Na takšen preobrat pa domače politične elite niti slučajno niso pripravljene, podobno, kot niso bile ob osamosvojitvi. 

Staranje prebivalstva torej ne sme biti izgovor za vzdrževanje neoliberalne politike odlaganja izmučenih in iztrošenih ljudi, še posebej ne zdaj, ko so znanstveniki na sledi odgovorom, kako izboljšati in ohraniti kognitivne in telesne sposobnosti do pozne starosti. Ne vem zakaj, ampak vedno bolj sem prepričan, da trajnostni razvoj že sam po sebi pomeni upočasnjevanje pogonskih strojev in ponovno obujanje kakovosti. Tudi v demografskem pogledu. Prej ali slej se bo pokazalo, prav zaradi dolgotrajnih procesov kompleksnega učenja, da so družbe z višjo povprečno starostjo, bistveno naprednejše od mladih okolij. Sedanje migracije to na neki način tudi potrjujejo. Za življenjsko blagostanje niso pomembni le denarna neodvisnost, ohranjena narava in čisto okolje, ampak tudi primerna higiena znotraj družbenih procesov.