Socializacija ali udomačitev človeka

Nekateri evolucijski sociologi so prepričani, da je človek prva udomačena žival. Če to drži, potem socializacija, prevzemanje družbenih vrednot, pravil, vedenja, ni nič drugega kot dolgotrajen kulturni proces udomačevanja. Udomačevanje seveda ni nič drugega kot milejši izraz za poslušnost. Slednja pa naj bi bila tesno povezana z razumom. Nič koliko je v človeški zgodovini primerov, ki kažejo, da razumnejša so bitja, dovzetnejša so za udomačitev. Bolj se namreč zavedajo koristi in posledic neposlušnosti. 

Etologi si niso enotni, katera je bila prva udomačena žival. Človek ali pes?

sl.vir: alpha

Da bi podkrepili omenjeno teorijo, niso potrebne neke neodvisne, randomizirane in metodološko zapletene psihosociološke raziskave. Zadostuje, da se ozremo vase in pomislimo, za kaj stvari počenjamo kot jih. Zakaj pri pouku sedimo mirno in tiho, v trgovinah, bankah, zdravstvenih in drugih ustanovah naveličano čakamo, da pridemo na vrsto, ob uri hodimo v službo in iz nje, potrpežljivo se prebijamo v kolonah pregrete pločevine, igramo davčne loterije, se odzivamo na pozive nacionalnih obrambnih odborov in disciplinirano, požrtvovalno umiramo za domovino, četudi nismo heroji, lastne otroke vzgajamo v podobne riti kot smo sami? O sebi vemo premalo, mogoče tudi nočemo vedeti? Kdo le bi se rad prepoznal v liku zajca s povešenimi ušesi in potlačenim smrčkom? Kdo le hoče biti vzor poslušnosti in ponižanosti svojim otrokom?

Vzgojeni zapreživetje

Sl.vir: GenuinePlacement

Evolucija le počasi odstrinja skrivnosti preobrazb. Mnogih verjetno ne bomo nikoli dojeli; vsaj dokler ne bomo sposobni laboratorijsko povzeti preteklosti našega stvarjenja. Trenutno velja, da je preživetje na strani najbolj krotkih. Ne hrabrih, v kar nas želi prepričati genska teorija. Če bi bilo življenje naklonjeno vzvišenim genom, potem bi ljudje ne bili, kar smo, sužnji in kapitalizem bi nikoli ne postal svetovni red, neoliberalizem pa njegova globalna ideologija. Če bi ljudje res sledili nekim višjim smotrom, bi potomstvo predstavljalo obče dobro civilizacije, ne pa da si domala vsak Zemljan omisli lastne družinske kopije. Družina je namreč najbolj osnovno kotišče sebičnosti, degradacije osebnosti in spodbujevalka diskriminacije. Zato, da preživimo mi, naj ostali živijo slabše, bi lahko poenostavili dojemanje zunanjega sveta znotraj družinskih celic. Po drugi strani je družina izpostavljena pritiskom skupnosti, in če hoče preživeti, se more pokoriti njenim vrednotam in smotrom. Vzgajati mora prilagojene osebke, zatrte, tekmovalne značaje, hinavsko pohlevne državljane, dovzetne za demagogijo in manipulacije. Za odrasle in zrele se imajo osebe, ki so prepričane, da morajo vsaj polovico življenja garati za dobičke drugih in tujo blaginjo.

Srečna družina. Iluzija, s katero spodbujajo človeško reprodukcijo
poslušnih.                                                          Sl.vir: Two PinkCanaries

Osnovna naloga družine je torej udomačevanje. Prvi del vzgoje je končan, ko človeku simbolično podelijo volilno pravico skupaj s tako imenovano polnoletnostjo. Nekako takrat vzgojo prevzamejo v svoje roke različni šefi, državni aparat, zdravstveni sistem, banke, kriminalno podzemlje, mediji in drugi institucionalni dušebrižniki. Za razvoj neodvisnega razuma je na voljo izjemno malo prostora. Človek vse bolj postaja last skupnosti, organizacij, lobijev ali pa pobegne v norost. Zgolj tam še obstoji nekaj prostora za izražanje individualnosti. Drugače pa je izpostavljen vsemogočnemu nadzoru izvrševalcev kolektivnega uma. 

Olastninjena osebnost v funkciji družbenega nadzora.

Sl.vir: Samantha Jayne

No, ne trdim, da je udomačenost obča človeška lastnost. Če bi bila, bi verjetno mi služili kakšni naprednejši živalski vrsti namesto psov. Tako pa evolucija ohranja pri homo sapiensu tudi nekaj izvorne divjosti, neprilagodljivosti in neuklonljivosti, netipičnih lastnosti, po zaslugi katerih posamezniki delujejo nečredno, uporniško in spreminjajo svet, če z njimi prej ne podkurijo grmad, kot je bilo v primeru patra Giordana Bruna. Seveda gre za manjšinski del človeške populacije, mogoče nekaj odstotkov, pri katerih bi psihosocialne meritve pokazale odstopanje od splošnih vedenjskih vzorcev. Gre za ljudi, ki so okuženi s svobodo in ker večina ne dojema, kaj svoboda sploh je, tiste, ki izstopajo iz povprečja, ignorirajo, obsojajo, jih celo preganjajo, se jim prizadeto in vneto maščujejo. Največkrat jih obtožujejo za lastne tegobe, posledice umskega povprečja, monotonega življenja, brezciljnega garanja za preživetje, duhomorne ujetosti v ukletem Grumovem mestu Gogi.

Udomačeni preprosto ne upajo izstopiti iz vrste in kreniti po neuhojenih poteh. Držijo se varnega zavetja in so, kot so pokazali poskusi Dimitrija Beljajeva na srebrnih lisicah, rasno degenerirani. Da, popolnoma pravilno ste prebrali. Večina nas je rasno sprevrženih. To pomeni, da bo evolucija očitno sama poskrbela za ponovno telesno mentalno krepost, in to verjetno v kratkem, z drastičnim zmanjšanjem števila Zemljanov. Udomačenost namreč predstavlja razvojno breme za življenje, predvsem za prenos zdravih genov. Le ozrite se naokoli in se prepričajte o odpornosti kulturnih rastlin na škodljivce in bolezni, o zdravju domačih živali, o množični uporabi antibiotikov za vzdrževanje staležev, o naši lastni odvisnosti od zdravstvenih ustanov, zdravil ter številnih nutricističnih dodatkov.

Neprilagojeni uničujejo ali snujejo. Udomačeni zgolj sodelujejo.

Sl.vir: Wired

Življenje in evolucija potrebujeta izrazno svobodo. Promiskuiteta je temelj za ploditev in povijanje zdravih rodov. Tako pač v naravi je in človek je še vedno žival, čeprav razmišlja, si prisvaja in lasti, tudi pripadnike lastne vrste. Pripadnost, zvestoba, podložnost verjetno naznanjajo zadnje dejanje izigrane evolucije. Z udomačitvijo smo ljudje vsekakor postali bolj obvladljivi, čeprav po drugi strani postajamo vse podobnejši Beljajevim udomačenim srebrnim lisicam, ki bi jim le težko še pripisali omenjeno rodovno značilnost. Že Darwin je pred dobrimi 150 leti opazil, da udomačitev vpliva na spremembo videza in to poimenoval udomačitveni sindrom. Torej skupek značilnosti oziroma simptomov, ki imajo bolezenski predznak. Dimitrij Beljajev je kvarne učinke udomačevanja srebrnih lisic popisal takole: 

"Divje lisice imajo namreč koničasta ušesa, močne čeljusti, dolge repe in temnosive kožuhe. Udomačene lisice pa imajo povešana ušesa, manjšo lobanjo, krajšo čeljust, kratek, zavit rep, s katerim mahajo (kot psi) in, ironično, lisast kožuh, ki pa je seveda neuporaben za krznarsko industrijo." 

Kožuh udomačene (desne) srebrne lisice je neuporaben.

Sl.vir: proffreader.com

Ne, ne gre za igro evolucije, temveč za njeno razumsko izigravanje, za poseganje v naravni red oziroma nered stvari, kot vam je ljubše, s katerim vsekakor ustvarjamo obludnejši, bolj krotek svet, vendar tudi precej šibak in neodporen. Da gre za manj dejavne zarodne celice nevralnega grebena oziroma za deformirani proces, ki je verjetno posledica udomačevanja, so leta 2014 izjavili Richard Wrangham s Harwardsje univerze, Adam Wilkins z berlinskega Humboldta in Tecumseh Fitch z dunajske univerze. Seveda gre za teorijo. Trdne dokaze namreč še vedno zbirajo. Ključno pri preprosti hipotezi udomačevanja, je, da so ljudje nevede izbirali živali, ki so imele manjše, manj dejavne nadledvične žleze. Le te nastanejo iz zarodnih celic nevralnega grebena, iz katerih se razvijejo tudi nekatera druga tkiva in organi. 

Ključ uspešnega udomačevanja tiči v razvitosti
in velikosti nadledvičnih žlez.

Sl.vir: Thumbiology.blogspot.com

Toda pozor, prav nadledvični, adrenalni žlezi sta sila dejavni ob strahu in stresu. Bomo napadli, se branili ali udarili šprint? Izločata kortizol in adrenalin ter še nekaj hormonov. No ja, lahko bi še obilo nakladal o tem, kako biološki procesi potekajo pri udomačevanju. Pomembno je, da bolj napadalne, samosvoje in neprilagodljive osebke izločimo iz izbora (Nekaj podobnega se dogaja tudi pri človeški socializaciji!) Bolj poškodovane ali nerazvite so nadledvične žleze pri živalih, zaupljivejše in dovzetnejše za vzgojno gnetenje so ter se razume tudi primernejše za razplod. To je ključ udomačevanja, vendar tudi zniževanja odpornosti, izvirnosti in sposobnosti preživetja. Z vsakim ciklom, z vsako generacijo, se spremeni več ducatov genov ugotavljajo znanstveniki. Ali ima to lahko za človeka in njegovo prilagojeno okolje usodne posledice, še ne vemo. Evolucijski procesi namreč še vedno niso dovolj raziskani, prav tako ne vplivi poslušnosti pri človeku.  

Če že pride do napake, narava sama izloči in poskrbi za uničenje trhlih vej; največkrat z masovnimi čiščenji, ki jih je deležno tudi človeštvo. Čeprav socializacijski procesi potekajo predvsem v smeri urejenih, poslušnih državljanov, imajo "lepa" dekleta nagonsko še vedno rada barabe. Neprilagojenost, upornost in lepota so očitno zgovorni znaki za prenos dobrih genov, naključne in nepremišljene avanture pa jamstvo za njihovo uspešno križanje in zdravo potomstvo.

Lepa dekleta ljubijo barabe!

Sl.vir: Fox News

In dokler bo tako, se bodo dobre razplodne zasnove ohranile, verjetno vsaj toliko časa, da si razum pokori hormonalno delovanje. Ključno vprašanje, pomembno za naše prihodnje delovanje torej je, ali bodo prevladali evolucijski smotri ali razum znanstvenega človeka? Mogoče je prav razum, njegova krepitev in vitalnost, ključna namera, h kateri teži evolucija, udomačenost pa zgolj ena izmed stopenj dozorevanja na poti učlovečenja V našem vesolju ima vse neki smisel. V dimenzijskem svetu drugače tudi ne more biti. Zato so trditve, da evolucija znotraj vektorsko definiranega sveta deluje brez smotra in brez pameti čisti nesmisel, podobno, kot so tudi namigi, da je udomačenost njen ključni cilj.