Združeni Izkoriščevalci proti nacionalistom

Pospešena selitev prebivalstva s podeželja v mesta v devetnajstem stoletju je naznanila dobo kapitalizma, razmah nacionalističnih idej, oblikovanje in krepitev nacionalnih teles ter njihovo udejanjanje v parlamentarno vladavino "pravičnosti in enakosti". Trenutno se dogaja nekaj podobnega, vendar v obratni smeri. Drugače kot lokalne, bodo obsežne globalne migracije spodbudile mednarodne politične in geografske integracije. To pa pomeni propad nacionalnih držav in hkrati ponovno izrazitejše delovanje bojno razpoloženih nacionalizmov, ki bodo poskusili za vsako ceno ohraniti razpadajoče narodne in nacionalne(1) kulture. 

Preseljevanje v industrijska središča je okrepilo gospodarstvo in politično moč držav,
a hkrati tudi revščino med nakopičenimi prebivalci.             Sl.vir: theendofhistory.net 

Čudno? Ko domala vsi, z izjemo nekaj posameznikov, ki jih je čas povozil, prisegamo na digitalne komunikacije in algoritme, se udejanjamo znotraj tako imenovanih socialnih mrež in sledimo različnim spletnim mnenjskim vplivnežem, influencerjem, nekateri še vedno vihtijo srp, kladivo in sekiro iz domače kovačnice ter poskušajo na vsak način uprizoriti podobna morišča, na katerih so bile rojene evropske države. Nacionalizem in smrt namreč hodita z roko v roki. Nacionalizem je ideologija, ki zastruplja," je prepričan nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier, medtem ko Emmanuel Macron trdi, da je čisto običajna zloraba patriotizma(2). 

Smo ljudje! Kaj pa drugi?

Sl.vir: The Irish Times

Le redki še verjamejo v njegove pozitivne lastnosti in narodni oziroma nacionalni interes vedno bolj povezujejo z negativno stranjo družbenega udejanjanja. Od kod naenkrat takšen preobrat, obsodbe in nenaklonjenost narodni, nacionalni zavesti. Očitno Evropska unija brez Združenega kraljestva drugače dojema zamisel o močnem nacionalnem značaju, ki se ohranja znotraj blagih obrisov etničnih oziroma državnih mej. To je bil verjetno tudi glavni vzrok, da se otočani poslavljajo in poskušajo obuditi nekdanjo slavo. Trenutno še ne vidijo, da je britanski lev le še napol crknjena mačka in da od nekdanjega imperija praktično ni ostalo nič, razen nekaj angleške nostalgije in škotski kilti. O kraljičini suverenosti lahko govorimo samo še v povezavi s suvenirsko obrtjo in tantiemami, ki jih kraljevska družina prejema od njenega upodabljanja. Otok bo ostal zgolj otok, turistična znamenitost in nič več! Prej ali slej bodo preperele trenutno še močne anglosaške vezi s čezoceanskimi deželami. 

S časom je britanski lev vedno bolj postajalpodoben karnevalski maski
kot zmagoslavnemu simbolu.                                             Sl.vir: reddit.com

Na tihem si vsi evropsko čuteči še kako želimo, da bi se brexit posrečil. Da bi fanatični Johnson končno vrnil Otočane na otok in še nekoliko poglobil kanal, ki ga loči od celine. Evropa se bo precej lažje posvetila migracijam, ki jo preplavljajo in težavam s ponovnim nacionalističnim vrenjem. Narodi: Avstrijci, Italijani, Madžari, Slovenci, Hrvati, Poljaki … ponovna vstajajo na mejnih okopih, da bi ohranili rasno čistost. Nekdanje kolonialne metropole: Francija, Španija, Portugalska, Belgija, Nizozemska in gospodarska velesila Nemčija teh težav očitno nimajo. Brez priseljencev si namreč ne morejo predstavljati, kako bodo vzdrževale napete jermenice proizvodnih pogonov ter okrepile tudi nastajajoče emigrantske trge. Videti je, da se znova obuja zamisel delavstva na začasnem delu v tujini, ko številni moški in ženske dobršen del zaslužkov pošiljajo v tradicionalna okolja, iz katerih so migrirali. V preteklosti je marsikatero ruralno območje strlo nazadnjaške okove prav po njihovih zaslugah. Ne le pametni telefoni in splet, ampak predvsem porajajoče gospodarstvo in naraščajoča kupna moč se učinkovito spopadajo s tabuji in ljudmi ujetimi v nazadnjaške skupnosti. 

Pohod varljive osvoboditve cenenih delavcev na evropske plantaže.

Sl.vir: lesobservateurs.ch

Če si nekoliko bližje ogledamo običaje islama in krščanstva, bomo našli precej skupnih točk, kjer morala v bistvu predstavlja osnovo za podrejanje človeka; otrok strašem, žensko moškemu, človeka verskim naukom in avtoritetam. Hierarhija podrejenosti je namreč najbolj očiten znak, po katerem se napredek razlikuje od nazadnjaštva. Za dokazovanje enega in drugega ne potrebujemo številnih meril in analiz. Zadostuje nam že, da proučimo odnos ljudi v posamezni družbi do erotike in pornografije in vsekakor tudi umetnosti do omenjenih pojavov. Ne moremo trditi, da gre za napredno in svobodno skupnost, v kateri sta ženska ali moški zgolj objekt čisto določenega posamičnega poželenja, vsakršna subjektivna odločitev podrejenega za popestritev fukaškega življenja pa se smatra za sprevrženo varanje, ki ga je treba tako ali drugače kaznovati. V tem pogledu se islam in krščanstvo popolnoma nič ne razlikujeta, le kazni, se zdi, so pri slednjem nekoliko milejše, a očitki zato nič manj kruti in usodni. 

Dva svetova istega boga potrjujeta tezo o šizofreni božji naravi.

Sl.vir: John Ankerbery Show

Čemu se torej krščanska Evropa boji prihoda prišlekov z Vzhodja? Verjetno zato, ker bo izgubila monopol nad pojasnjevanjem morale. Le ta pa je že tako ali drugače dalj časa v domeni izkoriščevalskih podjetnikov in grabežljivih tovarn. Zanje ni pomembno, kako in kje se množijo ljudje, le da so na voljo dovolj veliki demografski kontingenti, iz katerih jim dobavljajo brezpravne cenene delavke in delavce, za katere nihče ne teži, po čem je centimeter njihove kože; ne sindikati, ne državni uradniki, ne nevladne organizacije. Slednje so se namreč celo organizirale v samopomočni blok za zagotavljanje tuje prekarne delovne sile. Ali torej res lahko govorimo za pomoč združbam na poti v boljše življenje ali le za prikrito trgovino v navezi z izkoriščevalci? 

Multinacionalne družbe razžirajo nacionalne države in spreminjajo svet.

Sl.vir: eunmask.wordpress.com

Glede na to, kako množice ob podpori sendvičev in vode v plastenkah osvajajo Zahodje, bo moralo preteči še veliko vodovja, preden bo dejansko prišlo do spopada za premoč nad moralnim apartheidom. Ne migracije, temveč multinacionalke, kot so Google, Apple, Facebook, Shell, Exxon Mobil, Toyota, Siemens, Bayer, Amazon, Huawei, Rio Tinto in še tisoče drugih, bo porazilo nacionalne države in spremenilo podobo sveta v entropično, brezoblično zmes, iz katere bodo po mili volji zajemali življenje in ga spreminjali v monotono garanje za kopičenje njihovih dobičkov. In ko se borci za nacionalno čistost, Orban, Salvini, Janša, Le Penova, Berlusconi, Geert Wilders, morilec Anders Breivik …, zgražajo nad migracijskimi valovi, jim je popolnoma vseeno, kako mednarodne družbe njihove ožje gensko sorodstvo spreminjajo v prekarno delavstvo. No, resnici na ljubo, na to temo so oglušele praktično vse politične stranke v Evropi. Saj ne da bi ne dvigovale prsta v pozor, vendar ne naredijo ničesar, da bi se razmere izboljšale. 

Pravi razlog, čemu bi se morali bati migracij, torej ne tiči v kulturni drugačnosti ljudstev, ki so trenutno na pohodu v Evropo, ampak v duhomorni zamisli mednarodnih korporacij, da v razvitem svetu sprožijo socialno erozijo in njegove prebivalce podvržejo boju za golo preživetje; jih spravijo na družbeno dno, in to s pomočjo človeških presežkov, tehničnih sredstev in tehnologij, da bodo sposobni živeti le še življenja drugih. Tistih, ki si z bajnimi dobički kupujejo pot med zvezde. 

Navedka:

(1) Besedo 'narod' uporabljam, ko govorim o globalni socialni tvorbi, ki ima skupno kulturno zgodovino, med njenimi pripadniki pa obstoji močna povezovalna zavest. Njena osrednja lastnost so jezik, miti in podobni običaji. Nacijo razumem kot državljansko tvorbo, v kateri ljudje lastne interese izražajo znotraj nadrejene skupnosti, države, ki je lahko narodno heterogena.  

(2) Andreas Wimmer. Skrivnost uspeha nacionalizma. Global, julij 2019. Mladina d.d. Ljubljana