Ciganija

Ko se je večina privoščljive ameriške in evropske javnosti že na veliko slinila ob sodnem pregonu bogatega finančnika Jeffreja Epsteina, jih je ta nepričakovano prikrajšal za škodoželjne užitke. Niti ni pomembno, če se je obesil ali so ga obesili drugi. Nesporno je, da so mnogi zafrustriranci, ki so lastna življenja spremenili v banalno životarjenje, ostali brez duševnega nasladila, moralistične terapije, po zaslugi katere se jim občasno še povrne volja do življenja. Kljub temu da je bila večina prepričana, da bo z Epsteinovo obsodbo pravica snela obvezo z oči, nihče ne more spremeniti preprostega dejstva: Mojster užitka je zase in prijatelje z bogatimi nagradami kupoval mladostno naslado do zgodnje starosti. In kar je najbolj presenetljivo, njegova smrt ni plačilo za "grešno" življenje, ampak predvsem pričakovan sanitarni poseg v gospodarsko politični establišment, s katerim so oslabili Epsteinovo moč. V tej luči spopada za oblast pa je več kot upravičen dvom v obtožbe. In ker procesa ne bo, nikdar ne bomo izvedeli, kaj je bilo res na stvari. 

Vse barve ameriške demokracije.

Sl.vir: thecut.com

Že od francoske revolucije (1789 - 1799) naprej oblastnike prej, ko ne, čaka giljotina. Verjetnost, da bodo obsojeni nanjo, je premo sorazmerna z njihovo politično močjo. Epsteinov primer je tako le eden izmed mnogih, ki opozarja, na prikrito delovanje središč moči, gospodarsko političnega establišmenta. Ko posameznik postane premočen znotraj tropa z volčjim apetitom, ga predčasno pošljejo na katero od razkošnih pokopališč. No, v ZDA tega, kako se demokracija maščuje avtokratom, ki si poskušajo prigrabiti absolutno oblast, niti ne skrivajo. V Evropi se tovrstnih poskusov lotevajo bistveno bolj tankočutno. Pri obeh kulturah, evropski in čezatlantski pa je model pogroma isti. Ko se odločijo, da nekoga pogubijo, uporabijo predvsem tiste mehanizme, ki jih povezujejo s pravno državo, v prvi vrsti policijo, tožilstvo, sodstvo in medije. S tem pa se upravičeno zastavlja vprašanje. Komu služijo našteti, če jih kot orodje za medsebojne obračune in lastno zaščito uporabljajo imetniki trenutne politične moči? Namreč sila redki so v zgodovini primeri, da se je prisila postavila na stran prizadetih. Le oglejte si številne posnetke, kako policijski proletariat klesti po prekarnih ali diskriminiranih slojih na ulicah, pa vam bo hitro jasno, da takšno izdajalsko, protičloveško vedenje ni od danes. Jeffrey Epstein, Pussy Riot, France Kangler, Lance Armstrong, so le nekateri poučni primeri, ki kažejo na to, kako je človeka mogoče zakonito zjebati in kakšno negativno vlogo pri tem igrajo mediji, in zato nihče, prav nihče ne odgovarja.  

Predsednik in zvodnik. Ko je Amerika še imela jajca.

Sl.vir: The Inquisitr

Hlapci so od nekdaj mikastili hlapce! To je pač v naši naravi, v evolucijsko zaznamovanih genih, ko se najbolj krvoločne zveri pokorijo najmočnejšim in jim potem služijo za prgišče polobranih kosti. Razmere lahko človeka pahnejo na rob podivjanosti, vendar je prav, da se vprašamo, koliko med nami je takšnih, ki so sposobni ponižati človeka na ukaz. Veliko, so pokazali dogodki iz naše polpretekle zgodovine. Še več, mnogo preveč je ovac, ki s strahospoštovanjem sledijo v klavnico. Če bi bilo drugače, bi homocidni sistem ne deloval. Če bi bilo drugače, bi se človek človeku postavil po robu. Bi se šibki postavili proti sebi in ponižujoči vzgoji ter postali močni. V človeku je več hudobnega kot dobrega, trpljenja od blaženosti. Zato tudi živijo vse te vere, cerkve, spovedniki. Postavili so se med intimni odnos človeka in boga, biti in zavesti. Dopustili smo ta poseg in zdaj se čudimo, če pretresajo vsak naš korak, nam neprenehoma dihajo za ovratnik, injicirajo v naše telo različne droge, v telesne odprtine pa porivajo takšne in drugačne endoskope. Semenj ničevosti! Bravo Vanity Fair! Bravo William Makepeace Thackeray. Bravo devetnajsto stoletje, ko ljudje niso zgolj žrli, delali in fukali, ampak so tudi priskledniško razmišljali! 

Hlapci mikastijo hlapce za majhen denar.

Sl.vir: Mashable

Razumljivo, da se med najetimi klavci in zatiralci ali ugonobitelji iz prepričanja pogosto znajdejo tudi takšni, pri katerih peristaltika ne prenese nasilja. Takšni običajno končajo v dobro skupnosti, "ologije"(1), kot žrtve nesrečnih naključij, mogoče celo s kakšnim odlikovanjem na prestreljenih prsih ali brezglavem torzu. A vseeno pristno mrtvi, da bi kasneje slučajno ne postavljali neprijetnih vprašanj. Ne, vsi res nimamo pohlepa po krvi zapisanega v genomu. Večina nas niti noče prijeti za korobač in klestiti po goloroki množici. Smo ponosni, dostojanstveni posamezniki in nobena demokracija, ne drug politični sistem ni tako zveličaven, da bi si kaj takega lahko legitimno privoščil.

Vojakova pravica: Ubijati ali biti ubit!

Sl.vir: Daily Mail

Tekom lastnega življenja sem srečal precej stvorov, ki so izkoristili trenutne razmere in se neusmiljeno znesli nad "motečimi". Med agresivneži je bilo veliko očetov, ljudi, ki so imeli lastne otroke, in vedno me je zanimalo, kako lahko shajata v življenju dve tako raznorodni bitji. Prvo krvoločno in obremenjeno s sistematičnim nasiljem, drugo tako krhko, potrebno predvsem nežnosti in varnosti. Nikoli nisem doumel, kako lahko človeški stvori potegnejo črto med dvema emocionalnima svetovoma in se v trenutku prelevijo v lastno nasprotje. Ne morem razumeti, da krvnik, ki brezpogojno služi oblastnemu sistemu, dvoobraznemu bogu in hudiču obenem, Janusu, lahko spodobno skrbi za vzgojo mentalno uravnovešenih bitij. 

Balada o vročem olju in vodi.

Sl.vir: U.S.

Nasilje in ljubezen preprosto ne gresta skupaj. Sta vroče olje in voda. Prej ali slej takšen odnos zaznamuje eksplozija, požar in hude opekline. Slednje postanejo stigme, in nenehno, podobno kot odrešenikove rane, spominjajo na spozabo nad nemočnim. Kdor uporablja roko za zatiranje drugih, hitro stre nežnost, pa naj se še tako trudi, da bi je ne prizadel. Duhovna raznorodnost vedno sproža duševne pritiske na nek način. Naše povezave na ravni nadčutnega, nezavednega so pravzaprav močnejše, kot to lahko dokažejo psihometrični testi. Nelagodje je največkrat tisti intuitivni odziv, ki nas spreletava v družbi nasilnežev. Nekateri mu prisluhnejo, druge pretentajo zunanji znaki: videz, preračunljivo obnašanje, način govora, zaigrana pozornost, darežljivost, mnenja drugih … Trpljenje vsekakor nastopi kasneje, ko motivacija za igro izgubi smisel in ima človek občutek, da si lahko brez škode podredi sočloveka. Takrat se duhomorna saga pravzaprav začne in vezi trpečih duš se sklenejo; očitno, pa tudi nadčutno, podzavestno. 

Ne, nasilneži ne vzgajajo nasilnežev in tudi ljubimci ne Casanov in Don Juanov, vendar se vsakršno dejanje, kot kažejo zadnje psihogenetske raziskave, vgrajuje v nasledstvo. Seveda ne v obliki spremenjenih genskih vsebin in lastnosti znotraj DNK, temveč v pogledu njihovega izraženja, na katerega lahko vplivajo zunanji dejavniki ali vplivi iz okolja. Ti namreč sprožajo delno kemično preoblikovanje molekule DNK, ki se v določenih primerih lahko tudi deduje. Z vgradnjo tako imenovanih epigenetskih(2) oznak (molekul) v DNK, le te spreminjajo navodila za samodejno, nezavedno in nenadzorovano obnašanje, s tem, ko odločajo o vklopu ali izklopu prepisovanja posameznih genov. Tako se geni prilagajajo spremenljivim pogojem v okolju, ne da bi sprožili trajnejše premike znotraj genoma.    

Če teorija o epigenetičnem prenosu in dedovanju travmatičnih izkušenj
drži, potem med nami ni več psihično uravnoteženega človeka.

Sl.vir: klix.ba 

Za zdaj še ne moremo znanstveno potrditi, da se socialne lastnosti in osebne izkušnje, kot so človečnost, nasilne težnje ali trpljenje podedujejo, čeprav bi kaj takega lahko sklepali na osnovi izsledkov meta raziskave, v kateri so proučevali vpliv grozot, ki so jih doživeli konfederacijski vojni ujetniki v uniističnih taboriščih ob koncu državljanske vojne v ZDA okrog leta 1864(3), in dasiravno je zadnje čase vedno več dokazov, da se, predvsem travmatične izkušnje in občutki, preko epigenetskega procesa prenašajo vzdolž generacijskega nasledstva. Različne travme se tako oglašajo v nas kot spontani odmev, sprožilni mehanizem odzivov, ki jih pravzaprav ne znamo pojasniti. Nekateri psihoterapevtski šarlatani so epigenetski proces poenostavili in razlagajo naivnežem, da gre za spomine na njihova prejšnja življenja. Slednje je pravzaprav le potrditev, kako prevarantska domišljija hitro najde sprejemljivo pojasnilo za pojave, ki obstojijo bolj ali manj na teoretski ravni. 

Gre pri epigenetiki morda za nekaj podobnega, kar v brahmanizmu, budizmu in džaniizmu imenujejo karma(4) in smo ljudje bistveno bolj usodno povezani, kot občutimo, ali si to upamo priznati? V vsakem pogledu so naša dejanja nekakšna duhovna popotnica. Vrednotijo se skozi posameznikovo duševnost in, če sodimo po nasledstvenih psihičnih motnjah, tudi vgrajujejo v dednino. Kako močno, je seveda drugo vprašanje.

Karma, dejanja, ki nezavedno določajo našo prihodnost.

Sl.vir: Huff Post

Toda očitno človekovega obnašanja ne moremo obravnavati zgolj kot posamični vidik, ampak je v vsakem pogledu povezano najmanj s skupnostjo bližnjih, predvsem družinsko, emocionalno povezanih oseb. Spletkarska mama in brutalni policijski narednik prenašata posledice lastnega obnašanja na potomstvo in še najmanj na tiste, s katerimi sobivata. Pri tem seveda ne gre za neke načrtne, vzgojne prenose stališč in vrednot, ampak za nezavedna občutja, ki se bodisi dedujejo ali neposredno izmenjujejo z nezaznavnimi sporočilnimi mehanizmi skozi etične filtre. Odziv pri prejemniku je običajno nasproten, kot so dejanja sporočilnega osebka. Seveda največkrat ne gre za moralno nasprotovanje, temveč za nezavedno oblikovanje neodvisne volje, ki ima izvor v svobodoljubju. Temu pa je tuje vsakršno apriori podrejanje; ne glede na smotre in posledice. Vzroke za naše slabo psihofizično počutje je torej treba iskati prav v zanemarjanju lastne biti ali celo v nasprotovanju svobodnemu izražanju. Človek vsekakor lahko preživi tudi v kletki, omejen s številnimi moralističnimi nazori, podrejen, v nedostojnih razmerjih, zasvojen ali izkoriščan, vendar je vprašanje, kako osebnostno to sprejema in kako močan vpliv imajo omenjene okoliščine na njegovo mentalno zdravje in zdravje tistih, s katerimi je v bližnjem razmerju. 

Svoboda je naporna pot do breztelesnosti!

Sl.vir: Communist Party of Britain

Slinjenje nad usodami, kakršno je doživel ljubljenec privilegirane Amerike Epstein, pohotni Weinstein ali nekdanji državnozborski poslanec, ki si je prilastil sendvič brez plačila, nas zgolj opominja, kako globoko v sebi smo dejansko čustveno prizadeti, da se vdajamo nasladi nad tujo nesrečo. Povedano drugače, sledimo prstu kot ribje jate luči na čolnu v temni noči. Mogoče sami res nimamo na vesti hudodelskih dejanj, kar pa še ne pomeni, da nismo žrtve naših bližnjih, slabe karme, ki se od njih nezavedno pretaka na nas. Uživati v nečem, kar že jutri lahko postane tudi naša usoda, seveda v podobni in bistveno manj razkošni različici, je preprosto rečeno smešno, če ne celo neodgovorno. Če so naše življenjske niti res tako prepletene in v nekem pogledu celo gensko pogojene, kot površno zaznavajo epigenetiki, potem še zdaleč nismo odgovorni samo za osebno počutje, ampak tudi za razpoloženje in učinkovitost bližnjih; potomstva in ljudi, s katerimi sobivamo. 

Navedki:

(1) Ologija - ideologija, metodologija, procesologija, psihologija, sociologija, …

(2) Epigenetika je v nekem pogledu teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj zapleten organizem. Pri epigenetičnem procesu gre za drobne kemične spremembe, oznake, ki vplivajo na izražanje genov, ne da bi se pri tem kakorkoli spremenil genski zapis. Omenjeni drobni kemični modifikatorji, oznake, se v našem DNK pojavljajo ali izginejo kot odgovor na spremembe v okolju, v katerem živimo. Vsekakor ne gre za trajnejše spremembe genoma!

(3) Scarring and Mortality Selection Among Civil War POWs: A Long-Term Mortality, Morbidity, and Socioeconomic Follow-Up. Raziskava je potekala na UCLA, Department of Economics, Los Angeles in NBER (National Bureau of Economic Research. Vodja raziskave: Dora L. Costa

(4) Karma - dejanje - sanskrtsko; verska postavka v brahmanizmu, budizmu in džainizmu, po kateri človekovo preteklo življenje (besede, misli in dejanja) vpliva na njegovo usodo po smrti, to je, določa vrsto ponovnega rojstva (Veliki splošni leksikon; priročna izdaja, osma knjiga. DZS Ljubljana. 2006.)