Vzgoja dunajskih konjarjev

Preprosto se ne zavedamo, da se šolamo dvajset in več let, potem pa preostalo življenje preživimo kot običajni hlapci, najeta delovna sila, brezčastni uradniki, klečeplazniki, ritolizniki, ljudje brez osebnega značaja in kar je najhuje, vzgojitelji prihodnjih hlapčevskih rodov. Ključno vlogo v procesu vzgoje servantov(1) ima potrošništvo, privzgojeni občutek (Izhaja iz pohlepa - evolucijsko modeficiranega genskega zapisa - in socializirane nevoščljivosti.), za katerega smo prepričani, da uresničuje naše duševne želje in materialne potrebe, v resnici pa nas spreminja v zafrustrirane in psihološko motene osebe šibkega značaja, ki se obremenjujemo z eksistenčno nepomembnimi vprašanji. Tako z leti postajamo vedno bolj bolj dojemljivi za vplive in sugestije tistih, ki se imajo za naše gospodarje! 

Migranti, najdonosnejši pridelek razvitega Zahodja

Sl.vir: Lovingjustwise.com

Ja, ko se moram zjutraj na hitro uscati in usrati, da potem sedem ur zdržim za strojem, ko nekomu drugemu ustvarjam profit, preden si lahko privoščim prvi čik, če parafraziram znamenitega Charlesa Bukowskega, si izmozgan um in izčrpano telo privoščita s stresom močno začinjen preostanek dneva. Razmišljam, ali bom jutri še imel zaposlitev in me mogoče obnjo ne spravi kakšna zahrbtna bolezen ali nevoščljiva baraba, ki izteguje roke po mojem, nekoliko bolje plačanem delu. Cel prekleti mesec garam. Pet dni v tednu vstajam zgodaj in prodajam lastni čas, ne najboljšemu, ampak delodajalcu, ki me sploh hoče. Čemu? Da plačujem položnice, posojilo za hišo in zaplato zemlje ob njej, lizing za avto; da kupujem otrokom hrano, obleke, zvezke in knjige in tisto obvezno steklenico vodke sebi, da se zadenem vsake toliko časa; običajno, ko imam tega monotonega ritma preko glave. 

"Oprostite gospod šef! Če menite, da vam moram poleg tiča polizati tudi rit, bom to naredil. Z veseljem, vendar ne z užitkom. Da le ohranim pravico do ponižujočega življenja in prostora v vrsti, kjer vdano čakam, da žigosam absolutno pripadnost lastnega telesa in uma vašim poslovnim ciljem. Moram namreč žreti, se oblačiti, fukati, odplačevati posojila in nekam polagati razbolele kosti in ude, ko se znoči. Zato na svoje storitve ponujam izdaten popust in obljubljam, da se ne bom zajedal v vaš profit, ko zbolim, postanem betežen, mentalno strt in nezmožen služiti vašim daljnosežnim smotrom!" 

Stresna predpriprava na delo

Sl.vir: radensdigest.com.au

Ja, navajeni smo, da mora najmanj ena tretjina prebivalstva stradati, da lahko preostali dve nekako igrata iluzijo obetavnega življenja. Od tega si zgolj deset odstotkov privošči vzoren standard, h kateremu hlepimo vsi in je v bistvu cenena vaba za naše koruptne čute. Da je življenje običajna prevara, se zavemo šele, ko se znajdemo do vratu v dolžniški brozgi in potlej v njej čoftamo, da se za silo obdržimo na površju. Tudi kriminalcem se ne godi nič bolje, čeprav nas od malega učijo, da so to lahkoživi ljudje. Večino lastnega časa tako ali tako preživijo po zaporih, kjer njihov čas upravljajo drugi. Ko pridejo na "svobodo", tudi njim usodo grenijo različni šefi, ko terjajo, da se izpostavljajo številnim tveganjem za njihovo blagostanje. 

Ni treba, da si ljudomrznež, da se zaveš mentalne bede, ki te obdaja. Da občutiš množice, ki delajo zgolj za hrano in spanje v pokriti staji. Ki kot Pavlovi psi samodejno upogibajo hrbte pred nevidnim bičem, ko šelesti nad njimi. Ki v nepreračunljivi strasti spočenjajo nove žrtve sistema zgolj, da potešijo lastni libido, pohlep, požrešnost, sebičnost, lastnosti, v katere se razcveta osebnost povprečnega človeka.  

Dolg nos, smerokaz v zaporedje življenjskih izkušenj.

Sl.vir: ncxsqld.com

Plačilo pride na starost, če te že ne ljubijo bogovi in umreš prej. Lastna moralna sprevrženost postopno razgrajuje naše čute, občutke, da na pozna leta znova ščijemo in serjemo v plenice. Ne, ne dogaja se to vsem, ampak samo tistim, ki nikdar niso prerasli otroštva. Ki ostajajo ujeti v odvisnosti in skrbstvu drugih in so se dokončno izneverili pokončnosti; so postali ukleti izdajalci človeštva, njegovega večnega hrepenenja po svobodi in neodvisni moči. Še včeraj smo oboževali kolesarja Lance Armstronga, igralca Kevina Spaceya, padali v delirije ob govorih Adolfa Hitlerja, Benita Mussolinija, Visorijonoviča in Tita, danes pa se zmrdujemo in obračamo glave proč, ker nam  je nekdo rekil, da gre za negativce, populistične primitivce. Čemu le verjamemo drugim bolj kot lastnim občutkom? 

V otroštvo in spomine ujeti duh ni sposoben resne presoje. Skrbništvo nad njegovimi variacijami, je tako edino, ki ga ohranja pri življenju. A kaj, ko je le osebnostna zrelost tista, kateri lahko zaupamo, katera sprejema sodbe ob pomoči neizkrivljenih občutkov in čustev. To, čemur pravimo pristransko je pravzaprav še kako objektivno. Razumni ne sledijo zapovedim, ki jim ukazujejo pogrom nad pripadniki iste vrste, ne posiljujejo, da bi razvrednotili in ponižali osebnost v človeku, ne prikimavajo in ne podpirajo političnega šarlatanstva ter ne kadijo na skrivaj, da bi se poenotili z brezoblično maso, namesto katere mislijo drugi. 

Zrelost ne naseda marketingu; potrošnemu, kulturnemu, političnemu, medijskemu. Ne kupuje blaga na razprodajah in se ne kiti z blagovnimi znamkami, ne udeležuje se skupinskih obredov in ne meri moči na množičnih tekih, triatlonih ali pohodih.

Spolne prakse nazorno opišejo naše psihično razmerje med
nadrejenostjo in podrejenostjo. V obeh primerih gre za osebnostno nezrelost.

Sl.vir: bdsminhksocialmedi.wixsite.com 

Zrelost preprosto ne počenja ničesar trendnega. Še manj išče podporo in pozornost preko socialnih omrežij. Ne všečka drugim in ne pusti, da drugi všečkajo njej. Za zrelost so podporne predstave odvečne in vsiljive, ne potrebuje priznanj, stiskov rok tega ali onega instagramskega predsednika, izogiba se zaslepljujočim reflektorjem. Izogiba se trenutkom, kjer bi gladili in spodbujali njeno nečimrnost. Zrelost je v bistvu samozadostna. Ne podreja sebe drugim niti drugih sebi. Je težnja k absolutni svobodi. Orožje, ki se sproži tisti trenutek, ko ji kdo prisloni cev na sence, jo postavi v vrsto, podvrže demagogiji ali ideologiji. Zrelosti se ni treba primerjati, da bi lahko udejanjila izvirno identiteto. Ta namreč je že sama po sebi. Je volk iz sence, ki kolje ovce na zavarovanih pašnikih, navkljub vznesenim pozivom k sobivanju. Sobiva lahko le čreda v ogradi pred klavnico, saj občutek množičnosti nekako omili emocionalno zmedo, ki jo povzroča smrtni strah. Zrelost pa se drugače nenehno spopada za prostor, za svobodno izražanje in udejanjanje lastnih zamisli. Ni nekaj, kar se odziva na žvižg takšnih ali drugačnih poveljnikov, vojaških, policijskih, vaških stražarjev, debeloritih vardistov. Zrelost preprosto ne stoji v vrstah oziroma ob njih. Je daleč proč od vsega, kar ponazarja poslušnost, spoštovanje avtoritet, posnemanje skupinskih vzorcev. 

Potrošništvo, množična psihoterapija zafrustrirane populacije.

Sl.vir: boingboing.net

Potrošništvo je za zdaj najbolj učinkovita psihoterapija obolele družbe, zdravilo za premagovanje frustracij vedno večjega števila ljudi, ki jim mladostne ambicije propadajo z leti. Ja, verjeli smo v sanje, postali del vzgojnega sindroma obetov, dokler se na nas nista zrušila pohlep in lastna sebičnost ter začela ugonabljati naših pričakovanj enega za drugim. Potlej človek le še tava, od posla do posla, od doma proti delu, od slednjega nazaj proti domu, kjer se skriva za protivlomnimi vrati in bemti nad drugimi. A hkrati pozablja, da vsi proti katerim uperja prst v na videz varnem zavetju, imajo kaj malo ali praktično nič pri tem, da je sam postal nezadovoljna, neudejanjena rit. Za neizpolnitev in trmasto vztrajanje v vzorcih nedoraslosti so krivi predvsem starši, potlej otrok sam, ko sledi zgledom okolja, in se uči, kako se pokoriti, ne zaobiti, premoči. Izdajalski značaj je tako epigenetska lastnost, ne toliko posledica dolgotrajnih evolucijskih odzivov. Človek si ga privzgoji s pohlepom. Bolje rečeno, drug drugega osmišljata do trenutka, da zrušita moralne okvirje, da pade tista notranja meja, zaradi katere se človek loči od črede. Takrat postane izdajstvo družbeno sprejemljivo, prav tako tudi pohlep. Eden in drugi, ne glede na patriotske definicije, nista nič drugega kot arhetipa, strah pred svobodo, pred kakršnokoli svobodo. 

Pohlep, požiranje tujih obetov!

Sl.vir: Positivity Post

Tudi potrošništvo samo po sebi ni nič drugega kot izdajstvo lastnega prepričanja, vere vase, izguba zaupanja v prihodnost. Je prastrah izražen na sodoben način, ki se kaže predvsem po tem, da smo prepričani, da moramo vse požreti danes, in to čim prej. Potrošništvo je samosprožilni mehanizem etično strtega človeka in ekološke težave so zgolj posledica psihične nestabilnosti dobršnega dela človeških osebkov. Prestopili smo Rubikon, trenutek, ko frustracije prehajajo v trajne psihične motnje, za katere je značilna obsedenost z dobrinami, ki znatno prevladuje nad našimi naravnimi potrebami. Zato v nasprotju s karmatičnimi zakoni postajamo vedno bolj zlobni, zavistni, razočarani, s tem pa tudi pretežno nekoristni. Molohu(2) smo tako posvetili že tretjino človeštva. Pogubile jo bodo razmere, v katerih živi. Drugi dve pa bosta bolj ali manj preko spletnih nakupov in sproščanja v nakupovalnih središčih sledili varljivemu zadovoljstvu; umetno izzvanim dopaminskim potešitvam, zasvojenosti, ki potrebuje vedno močnejše hormonske izlive. Psihoterapija, utemeljena na večnih obetih, bo tako imela le kratkotrajne učinke. Igrače same namreč ne morejo potešiti strasti po igri. Še posebej ne takrat, kadar imajo od nje koristi tudi drugi. In čeprav se trenutno zdi, da barbarskega pohlepa nenasitnega potrošništva nikoli ne bo konec, je slednji verjetno bližje, kot si to lahko predstavljamo. Zadovoljstva namreč ni mogoče kupiti tako kot ljubezni na vogalu rdeče četrti, zobne nitke ali prestižnega mercedesa. Pojav bo zato prej kot ne izničil samega sebe. Vedno je tako, ko smo prepričani v večnost obstoječega. 

Navedka:

(1) Servant - strežnik, služabnik; nekdo, ki s sklonjeno glavo prinaša dobrote na mizo in jih potlej predelane v smrdeče iztrebke odnaša. Tudi človek, vzgojen in namenjen izklučno za služenje drugim; oseba brez lastnega življenjskega smotra in hrabrosti, da se udejani. 

(2) Moloh - Feničanski bog sonca in blagostanja. Starodavna ljudstva so mu v zameno za hvaležnost žrtvovala prvorojence. S časom je tako postal sinonim za zlobo, z njo povezane obrede in verovanja.