Ko pristna beseda postane prekleta

Pravijo, da se z leti možgani kisajo, da postajajo vedno bolj sklerotični, čeprav starejše teorije govorijo ravno o nasprotnem. Modrost je baje lastnost poznih let, vendar moram resnici na ljubo priznati, da sem srečal bore malo razgledanih in bistroumnih starcev. Torej gre bolj za izjemo kot pravilo. Očitno tudi pri meni! Ne, ne dojemam več teh miselnih ugank. Moji možgani presojajo vedno bolj linearno, premočrtno, prav nič lateralno. Ne dojemam, kako lahko nekdo ponazarja svobodo govora z jezikom njenega omejevanja. Ne razumem, kako lahko demokracijo opisujejo kot sistem pluralne svobode, ko pa so vse ustavne listine spisane podobno kot religiozne svete knjige; s številnimi prepovedmi in omejitvami. Svoboda je namreč absolutna vrlina. Ne more je biti manj, ne more je biti več, predvsem pa je omejena zgolj z etiko posameznika, ne z zakonsko predpisano moralo in drugačnimi interesi. Svobodno voljo imaš ali je ni! In podobno je tudi s pravico do govorjene besede.

Svoboda je absolutna vrlina. Omejena je zgolj z etiko posameznika.

Sl.vir: Girolamo Deraco

Neke polovičarske, delne ali omejene svobode ni, tako kot ne moremo govoriti o jabolku, če nam nekdo ponuja le posušeni krhelj. Mogoče diši po jabolku, ima celo okus po njem, vendar vsekakor ni sadež, ki bi ga lahko opisali za jabolko. In nekaj podobnega se dogaja tudi v primeru svobodnega, pisnega in govornega izražanja misli. Ne moremo trditi, da je beseda nedotakljiva, ko jo vendar poskušamo omejiti na sto in en način. Še najbolj paradoksalno, če ne kar absurdno pa je, ko vedno pogosteje poskušamo definirati svobodo izražanja s sodnimi odločbami. To pove vse, kako mlahav in dvoličen je demokratični sistem in seveda tudi zatiralski obenem. Na primer, nekdo nekaj čivkne o nekakšnih prostitutkah na naši nacionalki in čeprav vsi dobro vemo, da je besedo prostitutka uporabil le za prispodobo, ne zato, ker bi nekoga hotel poistovetiti z likom radodarnih gospodičen ali celo žaliti, ga najprej zaznamujejo, potlej obsodijo. Res prava komedija človeškega tkiva, kot je človeško predstavo poimenoval Vitomil Zupan(1) pred časom. 

Vitomil Zupan. Komedija človeškega tkiva je igra brez scenarija.

Sl.vir: Zgodovinski portal

Toda, dragi moji, ko mi je bilo dano spoznati, za kateri prizadeti osebi gre, mi je hitro postalo jasno, čemu takšna slikovita prispodoba. Čemu je avtor v svoj tvit vgradil bordelsko vzdušje in da le to praktično nima nobene dejanske povezave z moralno kočljivo obrtjo, ampak izključno s čustvenim, morda celo prizadetim odzivom na neko nespodobno, verjetno celo koruptno stanje v neki ustanovi. Kljub temu namiga nihče ni vzel resno, se spustil v celovito preiskavo, v povode in vzroke za takšno izjavo. Moralistična interpretacija je bila politično sprejemljivejša. Takšno izražanje čustev je nedopustno, so najprej šli pokonci v javni hiši. Žalitev in stigmatizacija so nekritično pritrdili sodniki. Tako je, tako je, je vzklikala javnost, ki sebe uvršča med naprednjake. In ko so dodobra zmleli nazorni namig v nespodobno kašo, uradniško oprali kontaminirani imeni ter sodno podučili čivkača, se je v podalpsko domačijo vrnil mir. Tako vsaj so mislile zdrave sile demokracije, ki nam kot deci delijo moralistične poduke.

RTV, nihče ne more trditi, da ne gre za javno hišo, ko pa deluje
predvsemv javnem interesu.                                       Sl.vir: RTVSlo

Primera gospe Evgenije C. ter Mojce PŠ sta namreč uvod v širšo razpravo. Do kod lahko seže beseda in kako živopisno dopustna je njena govorica v družbi, ki sebe naziva za civilizirano, oziroma, kje so te meje prizadetosti, ko primer lahko postane sodno rešljiv? Seveda sem osebno prepričan, da takšnih mej ni. Sodnikovo kladivo ne more razsoditi o obremenjenih medosebnih odnosih, lahko pa krepko zatolče problem v prikrito stanje, v latentno obdobje, kjer se bohoti do novega, še silovitejšega izbruha. Govorjenje, grožnje in žalitve so namreč najbolj množična in učinkovita psihoterapija. Če do odkritega izražanja človeških čustev ne pride, se frustracije kopičijo, ljudje pa postajajo duševno vedno bolj obremenjeni. Svoboda izražanja, tudi govora je torej neposredno povezana z vprašanji posameznikovega psihosomatskega zdravja, skupine, etnije-domačije. Sodni spopad Evgenije C. in Mojce PŠ ter vztrajnega tviteraša Janše se je morda končal v korist uslužbenk javne hiše, nacionalne televizije. A nadaljevanje vsekakor sledi. Sodba ne ozdravi čustvene prizadetosti, jo zgolj začasno umiri do trenutka, ko obremenjena z novimi demonizmi ponovno udari na plano. 

Zagrizeni tviteraš razkriva prostitucijo v novinarskih vrstah.

Sl.vir: Dnevnik

Toda sodišče vsega tega ne vidi. V vlogi razsodnika se je že zdavnaj postavilo nad družbo. Odtujilo se je pristnim odnosom ter se neživljenjsko podredilo načelom objektivnega sojenja. Ni naročilo nadaljnjih poizvedb in preiskav, ni si primera ogledalo celovito in ni mu bilo mar, zakaj je nekdo uporabil tako slikovit besedni zaklad, ki več kot odkrito namiguje na nenavadna razmerja v neki javni hiši. Kladivo je padlo in z njim sodba. Velik del javnosti je bil z njo potešen, čeprav mene osebno še vedno razjedajo dvomi. Vsi smo namreč ljudje in vsak prej ali slej prestopi meje okusnega. Kaj sta novinarki dejansko storili proti sočloveku, da je bil pripravljen uporabiti tako izrazite prispodobe? Toda če bi v omenjenem primeru javnega zgražanja še lahko zamižal na eno oko in nekako razumel, da je kozla zaradi njegovega prevzetnega meketanja treba našeškati po senci, v primeru pojasnila, ki ga je nedavno pripravilo domače vrhovno sodišče o sovražnem govoru, nekako ne razumem povezav in smisla, ki botrujejo nadaljnjemu omejevanju izražanja ustavno deklarirane besedne svobode.

"Ne, ne gre le za svobodo govora, kot je napisal neki kolumnist(2) v Dnevniku in se potem domala ves čas nerodno spotikal ob neko politično stranko oziroma, kot jo je predstavil sam: Tisto, ki ves čas zmaguje, pa vedno ne zmaga; je vedno v službi resnice; ji ni vseeno za usodo domorodcev v tej državi; in jo vodi večni in karizmatični vodja. Iskreno povedano mar ni nekoliko nenavadno, če ne že kar ironično, posmehljivo, da se nekdo, ki ga nasprotniki razglašajo za avtokrata, edini zavzema za pravico do svobodnega izražanja?

Kdo le jo bo naslednji dobil po prstih s kladivcem zaradi predolgega jezika?

Sl.vir: Sapling Clocks

Prepričan sem, da ne bom dosti udaril mimo, če rečem, da je razprava o omejeni besedi in sodnih sankcijah še kako resničen, žalosten obraz demokracije ter hkrati dokaz, da gre za politični sistem, v katerem sta sprenevedanje in demagogija temeljni vrlini. Kaj več, od neke inovacije, ki seže še v pozno antiko, niti ne moremo pričakovati. Morebiti le, da si zagovorniki "ljudske vladavine" nadenejo še toge, kot so to v hiši Pravice z zavezanimi očmi že storili pred leti? 

Po mojem se znotraj javnega diskurza, kot se "intelektualno vzvišeno" izražajo številni avtorji, svobode govora lotevamo na precej nenavaden način. Nenehno govorimo o omejevanju in cenzuriranju izrečenih misli, domala nič pa o pravici do svobodnega, prostega izražanja mnenj.

Krivi porekla in ker so predolgo molčali.

Sl.vir: Holocaust Encyclopedia

Torej odločitev vrhovnega sodišča niti ni toliko v nasprotju z zaključki, ki jih glasnejši neoliberalni blok spretno vgrajuje v mnenjski milje. Celo več, v javnem pojasnilu preročno namiguje na morebitna vprašanja, ki se bodo pojavila v povezavi z javno govorjeno besedo v prihodnosti in bodo povezana z nasiljem, ki naj bi verjetno sledilo besedam v pregretem ozračju. Res je, malo je še ljudi v podalpski domačiji, ki pomnijo, kako se leskečejo bajoneti, ko ljudje hkrati kričijo: "Prasce na ogenj!" Ko človek postane kriv zgolj zato, ker je Jud, Slovenec, Albanec ali Bosanec. A omenjen zgodovinski spomin je znotraj vrhovnega sodišča očitno še vedno prisoten. Slaba karma vojnih in povojnih nacionalizmov znotraj nekdanje skupne države je prišla ali prihaja znova po svoj krvavi davek. Je to tisti duh, ki navdihuje odločitev najvišjega sodnega razuma v državi, da se je pokoril občutkom, ne pa pravilom, ko je narekoval lastno odločitev?

"Javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni, praviloma nespremenljivi okoliščini posameznika, je kaznivo dejanje, če ga storilec stori bodisi na način, ki lahko potencialno ogrozi ali moti javni red in mir bodisi z uporabo groženj, zmerjanja ali žalitev."(3)

Družbeni inovatorji. Demokracija je iznajdba, porojena v
sužnjelastniški družbi. Torej ji zatiranje nikakor ni tuje.

Sl.vir: EuroPosters.eu

Z omenjeno, lahko bi rekli tudi antisodbo, ko vrhovni sodniki niso strogo definirali, za kar seveda tudi niso poklicani, kaj sovražni govor oziroma besedno razpihovanje sploh je, so spustili sodstvo na raven političnih organov, saj bodo morala sodišča na različnih ravneh iskati številne utemeljitve za lastne sodbe, ki pa bodo bolj ali manj subjektivne, fakultativne narave. To pa pomeni, da bo prišlo do številnih protiustavnih praks, ki se bodo vlekle kot zgodba o jari kači in steklem polžu v nedogled. Seveda ne bo nič manj sovražnih odzivov zaradi javnih pozivov pred obličje pravice. Dotakljivost netilcev požarov pa bo bistveno bolj kot doslej, odvisna od tega, kako močna, finančno in politično, organizacija bo stala za njimi. Posamezniki, med katere sodim sam, bomo tako še naprej predstavljali zgled učinkovite kaznovalne politike. V demokraciji se namreč teža izrečene besede vedno meri z vatli blaga, v katere jo lahko odenejo. Gre v bistvu za aksiom, ki v celoti pojasni vsebino dvoličnega političnega sistema. 

Kako naj bo resnica za zidovi sploh resnica?

Sl.vir: Delo

V takšnem okolju zatrtega mišljenjskega pluralizma svobodno izražanje oziroma svoboda govora v bistvu ni nič drugega kot cenena ustavno pravna predstava. Nekaj podobnega kot Ezopova(4) basen o lisici in grozdju, kjer zvitorepka izteguje prekratek vrat po sadnih jagodah na brajdi. A ko vidi, da so jo zalotili pri lopovskem početju, se namrrdne in vzvišeno odvrne od plenjenja, rekoč, da je grozdje tako ali tako prekislo. Ja in prekisle so tudi številne druge jagode, ki so vdete v domači ustavno pravni sistem in po katerih stegujemo svoje prekratke vratove, dokler nam ne povedo, da so nas zalotili in se pobito odplazimo proč. Ne ločimo, kdaj so češnje na neokusnih slaščicah zgolj zaradi lepšega videza ne pa vsebine.

Demokracija je navadna pizdarija! Je to sovražni govor ali
poziv na spremembe?                                       Sl.vir: Medium

Podobnih dvoličnih ustavno pravnih prevar je poleg "svobode molka", ne izražanja, še kar nekaj. Med njimi so najbolj očitne o nedotakljivosti stanovanja, pa tudi o svobodi gibanja, tajnosti osebne korespondence, pravica do zbiranja in združevanja, do pribežališča, do zdravstvenega varstva, pravica do dela, soodločanja in lastnine … Izjemno široka paleta pravic in svoboščin. Njihova skupna značilnost pa je, da jih ustava sicer dopušča, a zakoni, sprejetimi na njeni osnovi, omogoča njihovo razvodenelost do nerazpoznavnosti. 

Ustavno pravni red še najbolj spominja na Ezopovo basen
o lisici in kislem grozdju                         Sl.vir: fablesofaesop.com

Kdor torej misli, med njimi je bila še do nedavna tudi Elizabeta Mađarević(5), prva sekretarka hrvaškega veleposlaništva v Nemčiji, da beli rasistični homofobi lahko nekaznovano govorijo na glas, kar dejansko mislijo, se torej moti. Evropska socialna higienska preventiva je v tem pogledu neizprosna. Treba je preprečiti besede, s katerimi bi pravzaprav lahko nadzirali dejanja, če že dejanj samih ter diskriminatorne vzgoje ne moremo. Naj se sliši vsaj grmenje pravičnih, če že podlost obstaja neobvladljiva. Ja, tudi to je ena izmed lastnosti demokracije, dasiravno ni aksiom. Hitler(6) se namreč ni polastil oblasti zaradi prevelike govorne svobode in družbene tolerance do njegovih izjav, kot nas poskušajo nekateri prepričati, ampak predvsem zaradi nasilnega omejevanja pravic do osebnega izražanja prepričanj. In na oblast ga je pripeljala prav demokracija, ne pa kateri izmed totalitarizmov. Vsekakor gre za obči družbeni fenomen, ne pa voljo nekega zmedenega posameznika, ki nedvoumno sporoča, v kaj se lahko izrodi politični sistem, ko jezik zauzdajo in je sprejemljiv le še lajež na ukaz. To se dogaja vedno takrat, ko govoru pod krinko dobrega namena v bistvu odvzamemo njegovo pristnost, kar se pri nas dogaja že lep čas!

Ko neke javne hiše ne smeš poimenovati s spodobno besedo bordel,
je prostitucija praktično že postala družbeni koruptni slog.

Sl.vir: windycitymediagroup.com

Ko neke javne hiše ne smem poimenovati za bordel, odkrito priznati, da mi je družba belih homofobnih heteroseksualcev ljubša, ljudje, ki ponoči tiholazijo mimo hiše v Evropo, pa odvečni in nadležni, se moj emocionalno izrazni prostor oži. Okolje, ki tako strogo omejuje pomen življenjskega blagostanja, prej spominja na totalitarno ureditev kot carstvo svobode. Ne razumem, čemu smo se tako vztrajno postavljali po robu enoumju pred leti, ko trenutno zapadamo v novo. A hkrati, a hkrati so skrbniki za duhovno in mišljenjsko higieno tako ravnodušni do multinacionalk, ki nas dobesedno potapljajo v toksične izdelke, do nekoga, ki na drugem koncu sveta kuri planetarna pljuča, spreminja oceane v smetišča in bližnje vesolje v jedrski odpad. Nešteto je možnosti za kopičenje besa v človeku. Sprošča pa se lahko le po besedi ali skozi delovanje. Besedo omejujemo, prepovedujemo, ostajajo torej le še dejanja oziroma psihoterapija nasilja. Pohod demokracije v distopično družbo je vsekakor dolgotrajen proces. Običajno se začne čisto nedolžno. Z dobronamernim opozorilom na napačno postavljeno vejico. In mi smo že nekaj korakov naprej!


Navedki:

(1) Vitomil Zupan (1914-1987) - boksar, svobodnjak, partizan, zapornik, upornik zoper povprečje in enoumje, pisatelj in razvratni ljubimec. Njegova najpomembnejša dela: Komedija človeškega tkiva, Manuet za kitaro, Levitan, Igra s  hudičevim repom. 

(2) Leon Magdalenc. Za svobodo govora gre. Dnevnik, sobota, 17.avgusta 2019; str. 16. Dnevnik, družba medijskih vsebin d.d. Ljubljana.

(3) Vrhovno sodišče odločilo o pomenu sankcioniranja ravnanj z znaki sovražnega govora. Vrhovno sodišče. Objava na spletni strani; 08. avgusta 2019: http://www.sodisce.si/vsrs/objave/2019080810051183/

(4) Ezop - starogrški basnopisec. Živel naj bi v 6.stoletju pred našim štetjem. Zgolj domnevajo, kje naj bi se rodil in živel. Baje je bil suženj na otoku Samosu, ki se je odkupil z lastno bistroumnostjo.

(5) Elizabeta Mađarević - zdaj že nekdanja prva sekretarka na hrvaškem veleposlaništvu v Berlinu. Odpoklicali so jo, ker je javno, preko Facebooka, poveličevala dopustovanje na hrvaškem Jadranu, kjer so še vedno predvsem beli dopustniki, kot so bili pred tridesetimi leti po celotni Evropi. Med drugim je Angeli Merkel očitala pomanjkanje lastne kulture, ko je le ta izjavila, da je islam sestavni del nemške kulture. 

(6) Adolf Hitler (1889-1945) Avtor znamenitega Mojega boja (Mein Kampf), vojni hujskač, spodbujevalec fanatizma, arianizma, patološki lažnivec, narkoman in zločinec. Med drugim je obljubil, da bo Maribor naredil spet nemški ter razširil življenjski prostor izvoljenega naroda na Vzhod. Na koncu je veliki vodja nemškega ljudstva naredil samomor. Lastna krvoločna blaznost se je obrnila proti sebi, ko je dojel, da se je velikonemška ideja skrčila na vsega nekaj tisoč površinskih metrov okrog berlinskega bunkerja. Je primer psihopata, s katerim politiki še danes občasno strašijo neubogljivo ljudstvo.