Dobri vojaček Cerar

Zamišljam si, da je narod vstal zaradi revščine v deželi. Zato, da se otrese, podrejene, diskriminatorne vloge, da strese z ramen breme neučinkovitosti, ki ga je pohlep naložil petini prebivalcev. Stojim v množici in hrumim z njo. "Čas je, da odidete človeške maske, rdeči, črni, blago rdeči, rožnati in zeleni, pervertiti vseh barv, utelešenje nenačelnosti!" Proti nam se poženejo oklopljene postave. Človek z minimalcem bije po revežu, saj verjame, da je lakota že sama po sebi kriminal. Tako so ga učili, tako so ga vzgojili. Ne kot človeka, ampak kot zver, ki služi gospodarju. Ljudje padajo. Rdeča je barva tistega dne, ker rdeča je tudi kri. Nasilje oblasti se sprevrača v kolektivni homicid. Tuje poročevalske agencije prenašajo to človeško dramo. Ljudje tam nekje, daleč, na toplem, na varnem se zgražajo. A sam vem, da bodo tudi meni razbili glavo, me vklenili, pretepli kot psa, nezavestnega posilili, mogoče celo ubili, ker je nekoč neki samoljubni in neodgovorni minister razglasil človekove temeljne pravice za notranje zadeve posamične države. 

Ko v množici ne vidiš španske zastave, veš da si v neki drugi državi na Iberskem polotoku.

Sl.vir: ABC

Prav to se je zgodilo v primeru maloumne izjave, ki jo je Miro Cerar ml., da ne bo pomote, posredoval medijem v primeru političnih obsodb katalonskih avtonomistov. "Sodišče je izreklo za skupno več kot 100 let zapornih kazni. To je grozodejstvo," je vzkliknil nekdanji vodja katalonske vlade Charles Puigdemont, ki ga želi hunta v Madridu dobiti preko mednarodnega zapornega naloga. Cerar bi ga po vsej verjetnosti izročil kot notranjo zadevo Španije, brez pomislekov. Saj res, kje si bil ljubček leta 1991, da lahko meritorno sodiš, da je domači primer bistveno drugačen od katalonskega? Vsekakor ne gre za isto stvar, ker Barcelona leži na Iberskem polotoku, Ljubljana pa na balkanskem.

Sta si pa na moč podobni težnji po osamosvojitvi in oblikovanju suverenih držav. Slovenski primer je v tem pogledu mogoče celo nekakšen precendans, ki je jasno pokazal, da sodobna Evropa še ni zrela za mirne razdružitvene procese. In danes, dobrih osemindvajset let po slovenski izkušnji, to ponovno dokazuje katalonsko ljudstvo.

Vrača se duh El Caudilla, Hitlarjevega
 in Mussolinijevega prijatelja.

Sl.vir: Wikipedia

Podobno kot je bilo pri nas, je tudi pri njih delovanje v smeri neodvisne nacionalne države najhujša politična herezija. No ja, Španija za zdaj še ni poslala v Katalonijo tankov, so pa zato ulice zasedle močne policijske in polvojaške enote, ki poskušajo v ljudeh ubiti voljo po odcepitvi s pendreki, okovanimi čevlji, plastičnimi naboji in solzivcem. In neki minister iz Mladike si upa, meni nič, tebi nič, kot kakšen fičfirič mrtvo hladno izjaviti, da je teptanje človekovih pravic in dostojanstva notranja zadeva Španije. Mogoče bo gospoda ministra treba poslati nazaj na Pravno fakulteto, v klopi, ne za kateder, da ga kolegi pravniki podučijo, da pravo posamične države ne more biti nad etičnimi normami globalne skupnosti. Če je lahko, kot trdi Cerar, potem moramo ukiniti mednarodna sodišča za preiskavo zločinov nad človeštvom, državni teror nad nasprotno mislečimi pa opravičiti, kot sprejemljiv način delovanja znotraj posameznih držav in skupnosti. Ne daj, bog, da še enkrat postane predsednike vlade in usmili se nas, da ga ponovno ne imenujejo med ministre! Dr. prava je nedvoumno dokazal, da nima pojma o pravni državi, ki jo tako rad postavlja v ospredje. 

Njegova ekselenca zunanji minister, g. Miro Cerar. Nasilju v Kataloniji
pripisujei legitimen pomen.                                                    Sl.vir: Gov.si

Spomnim se, da so še nedolgo tega na veliko govorili o Evropski uniji kot skupnosti evropskih regij. Vprašanja o nacionalnem značaju držav namreč še marsikje ostajajo odprta; Flamci in Valonci v Belgiji, Korzičani v Franciji, Bavarci v Nemčiji, Baski in Katalonci v Španiji, Tirolci v Italiji, Irci na Severnem Irskem … Preko regionalizacije evropskega ozemlja bi nacionalno bit marsikje lahko nadomestila regionalna pripadnost. To je bil tudi glavni razlog, da se je Združeno kraljestvo odločilo pobegniti iz evropske družine regij. Največji otok v Severnem Atlantiku namreč razpada. Ne dobesedno, ampak v političnem in nacionalnem pogledu. Škoti, kljub temu da tvorijo znamenito kraljevo godbo, ki med drugim izvaja prav tako znamenito Amazing Grace, si vedno bolj otepajo pajčevine preživete tradicije. Lahko, da je v njih ostalo še kaj britanskega, ampak tu gre izključno za folklorne elemente, podobno kot pri Kanadi in Avstraliji. 

Barcelona, kratrenje ali krotenje človekovih pravic.

Sl.vir: DailyExpress

Nihče več noče ostati zaprt v nacionalni ječi. Ko se globalni svet pripravlja, da skoči med zvezde (No, najprej morajo orbitalni poleti z ljudmi postati nekaj vsakdanjega) nas neki minister s svojimi izjavami uvršča med še bolj zaplankane, kot po naravi smo. In če bomo podprli sedanjo Španijo, ki se vse bolj očitno spreminja nazazaj v frankistično etnično jetnišnico, se še dolgo ne bomo iztrgali gravitacijskemu pritegu maloumja. Namesto da bi utripali nekje na robu galaksije, bomo obtičali na orbitalnem robu Zemlje. Za mnoge, ki se razumejo na vesolje, to v bistvu ne pomeni neke očitne razlike, čeprav je za življenje še kako hudičevo pomembno, ne samo, kateri kamen od sonca si, ampak tudi katera stran. A očitno v Španiji še vedno sanjajo El Caudillove sanje. Po njih pa so lahko ljudje zgolj domoljubi, državna lastnina, s katero aparat ravna po mili volji. 

Svet že dolgo ni več zgolj uganka za enega človeka. Tega se v zadnjem času vedno bolj zavedajo celo ZDA in Rusija, medtem ko Kitajska s Severno Korejo nista najbolj prepričani v spoznanja, ki pretresajo vrtenje planetarnega globusa. Brez težav, glede na zverinsko pretepanje ljudi v Barceloni, ki protestirajo v podporo obsojenih in odstavljenih voditeljev, bi mednji lahko uvrstili tudi Španijo, mogoče še kakšno nekdanjo sovjetsko republiko, skrajno sunitsko gibanje ali katero izmed skorumpiranih afriških držav. 

Barcelona. Od razglasitve katalonske neodvisnosti, 27. oktobra 2017,

so Španci le še kolonialististi.                                   Sl.vir: Holland America

Ko človek postane državna lastnina, so človekove pravice in svoboščine le še deklaratorna, okrasna besedila, sprenevedava, farizejska, prevarantska in olepševalna rabota, nekakšna iluzija svobode, ujeta v demokratično leporečje. V večini današnjih družb niti psihopatskih morilcev več ne prisiljujejo k priznanju. Sredi Barcelone pa poje pendrek po v svobodo zagledanih telesih kot sama božja ujma. "Človekove pravice varujejo najbolj pomembne dobrine posameznika," je v knjigi Osnove demokracije napisal takratni Miro Cerar ml. " Njihov temeljni pomen je predvsem v tem, da posameznika zavarujejo pred morebitnimi grožnjami, nasiljem in drugimi zlorabami državnih oblasti. Spoznanje o človekovih pravicah se je v času razsvetljenstva pojavilo predvsem kot nekakšen upor zoper takratno nedemokratično državno oblast, ki je zatirala posameznike oziroma jim ni dopuščala dovolj svobode. Tudi danes je pomen pravic na eni strani v zagotavljanju svobode posameznikov in na drugi v omejevanju oblastne moči države."(1) 

Enajst let in pol za Carme Forcadell, predsednico katalonskega
parlamenta, ker je sledila volji ljudstva in v njegovem imenu
 razglasila neodvisnost.                                              Sl.vir: BBC

Hvala, Miro, resnično hvala za ta poduk in hkrati za edinstveno priznanje, kako človek z leti postaja vse manj idealist in vse bolj nenačelni pragmatik. Ti si zato potreboval borih sedem let. Ko bodo jutri palice oklopljenih plačancev na minimalcu strojile naše hrbte in se bo oblast sklicevala, da gre izključno za notranjo stvar, ne pa človekove pravice in dostojanstvo v globalnem pomenu besede, vedite, da boste med zaslužnejšimi za takšno izrojeno tolmačenje. Komu bi po vašem morala služiti predsednica katalonskega parlamenta, Carme Forcadell, ki so ji prisodili enajst let in pol zapora, zato, ker je spoštovala referendumsko izraženo voljo in razglasila deklaracijo o neodvisni in suvereni Kataloniji? Komu gospod profesor odgovarja zastopnik ljudstva, če ne tistim, ki so ga izvolili? In ko se nam vsem pred očmi dogaja pravno in politično nasilje nad zakonito izvoljenimi javnimi tribuni, zatajite temeljne vrednote človeške organizacije in pravite, da gre za notranje vprašanje. Kaj ni prav zaradi takšnega obračanja glav od nasilne grabežljivosti iztiril s tečajev svet leta 1939? In vi gospod zunanji minister poskušate v mednarodno politiko ponovno uvesti standard strahopetne nenačelnosti. Slab, izjemno slab zgled ste za generacije, ki odraščajo in tudi vse druge. Po vaši zaslugi postajamo še manjši, kot dejansko smo! Prav zaradi takšnih kot ste vi, se ohranja navada, da ti oblasti s pendrekom strojijo kožo in z brcami v okovanih škornjih poživljajo krvni obtok. Dobri vojaki, pokorni junaki, od Švejka do Mirka, pa pridno loščijo čevlje, čevlje, umazane od pohodov zoper ljudi!" 

Zaznamka

(1) Cerar, MIro ml. Osnove demokracije. Društvo Bralna značka Slovenije - ZPMS. Ljubljana 2012. Str.:99.

(2) Na tem mestu ne mislim na domače poslance, ki ne odgovarjajo nikomur!