Greta vas gleda!

Se še spominjate osemdesetih let minulega stoletja, ko smo drveli v novo ledeno dobo? Planetarno podnebje nas je napadlo zaradi popolnoma istih vzrokov, ki nam grozijo danes, da bodo sežgali Zemljo. Če poslušamo poročila o podnebnih katastrofah na severni polobli, smo praktično že prestopili mejo varnega razmerja z naravo. Zemlja ne bo dočakala udarca iz vesolja, prej jo bo uničil človek s svojim nespametnim delovanjem. Pozabljamo pa, da se je nevarna podnebna zver skupaj z ostalo bogato floro in favno razvila prav zaradi ugodnih učinkov tople grede in da so, če zanemarimo poledenitve, geološki in življenjski procesi sproščali v okolje bistveno večje količine toplogrednega ogljikovega dioksida in metana, kot ga danes. 

Človeški izpusti CO2 znašajo približno 3,5 odstotkov naravnih virov. Leta 2007 je človek z lastnim delovanjem
ustvaril 26,4 Gt (gigatona) CO2, gnitje rastlinja in dihanje živali in rastlinja je oddalo v ozračje 440 Gt,
oceani so prispevali 330 Gt. Meritve so pokazale, da se je ozračje ohlajalo.                      Sl.vir: Princenton University

Vsekakor smo na dobri poti civilizacijskega propada. Vendar ne zaradi pregretega ozračja, ampak iztrošenosti naravnih virov in njihove prepočasne regeneracije. Podnebna revolucija, ki so jo zakurili energetski lobiji, da bi izdatneje napolnili kasice prasice, potaplja svet v gore odpadkov. Delno so s tem omilili breme revščine, saj milijoni lahko životarijo na številnih odlagališčih širom sveta, vendar so pod vprašaj postavili obstanek civilizacije. 

Prenaseljenost in ploditev človeške vrste postajata ključni problem ekološkega ravnotežja ekosistemov in ne glavna toplogredna plina, kot nam to poskušajo dopovedati številni okoljevarstveniki. Zakaj le bi živeli preprosto, če lahko naše bivanje zapletemo in podražimo, sebi v škodo, korporacijam in njihovim lastnikom v užitek. Ko Bill Gates ali Mark Zuckerberg objavita, da bosta donirala v razvoj okoljskih projektov, me običajno zanima, v katerih družbah, ki si bodo mastile brke na račun njihovih raziskovalnih izsledkov, imata naložen denar. 

Električna prihodnost: ko se bodo kabli topili zaradi preobremenjenosti.

Economic Forum

Ne, dobra stara nafta in njeni čisti derivati niso več dobri. Ne morejo biti, ker nahranijo premalo ljudi, ustvarijo prenizke dobičke. Daljša, kot je dobaviteljska veriga, ki preskrbi posameznega človeka, višji so ekonomski dobički. In to je logika, po kateri je začel delovati svet. Zato potrebujemo neskončna polja sončnih elektrarn, vetrnih turbin, pametna mesta in električna vozila. Potrebujemo tudi nove okoljske dajatve in davke, recimo na ogljični odtis, na sproščene toplogredne pline. Potrebujemo več javnega denarja, da lahko pokrivamo znatne primanjkljaje, ko plačujemo subvencije za akumuliranje zasebnih dobičkov. Nemčija je odkrito napovedala, da bo uvedla davek na izpuste CO2. Nas čudi? Niti ne, če vemo, da je Nemčija hkrati država, ki izdvaja največ javnega denarja za subvencije nedonosnih ali celo absurdnih okoljskih tehnologij. Pobira vsem, da bi nasitila manjšino najpremožnejših. Zelo dobro je bizarnost, v kateri se utaplja Nemčija in preostalo Zahodje opisal Mišo Alkalaj: "Teza o toplogrednem učinku človekovih izpustov CO2 nikoli ni bila znanost. Bila je in še vedno je samo politika.«(1) Sedem let kasneje je v intervjuju za Svet 24 si omenjeno trditev le še podkrepil, s tem, ko je Juretu Aleksiču dejal, da se tej celotni temi izogiba, zato, ker prehaja razprava o antropogenem globalnem ogrevanju vse bolj v politiko … Namesto vprašanja, kaj je dejansko res, bo pomembno samo še, katero stranko podpiraš." 

No Mark, Po čem nam bosta z Billom prodala brezogljično družbo?

Sl.vir: The Jerusalem Post

No, Alkalaj je eden izmed tistih ovnov, ki prizna, da nosi črno dlako in tudi zna povedati, zakaj, medtem ko številne bele ovce neizprosno blejejo že desetletja o podnebni katastrofi, kot kakšne Jehovove priče, čeprav vedno globlje tonejo v potrošništvo. Razglašanje podnebne tragike je očitno donosen posel. Mnogim, ki še zdaleč ne razumejo, kako delujejo biološki, fizikalni, kemični in geološki sistemi, se je uspelo uveljaviti kot spretnim demagoškim prerokom prav na račun neznanja. Al Gorov dokumentarec(2) je nazorni prikaz, kako z neznanjem lahko plašiš pošteni svet. A očitno se bomo osvestili šele, ko bodo zaradi sončnih in vetrnih elektrarn začela razpadati energetska omrežja in se bomo zdravo napešačili ter natelovadili v mrazu, ker bodo pogonske baterije prazne. Torej nas od katastrofe, takšne ali drugačne, res ne loči dosti. Namreč, tudi tokrat se bo kot že tolikokrat, potrdilo, kako skregana je človeška pamet sama s seboj. 

Vojno smo napovedali topli gredi, ki nas dejansko ohranja pri življenju, ogljikovemu dioksidu in metanu, ki s kroženjem prečiščujeta zrak in zemljo. Vitalne življenjske strukture planeta so kar naenkrat postale njegove grožnje. In to zato, ker se politiki niti približno več ne sanja, kako bi preštevilno prebivalstvo spravila do kruha. Izmišljati si je torej začela dejavnosti, za katere bomo za reševanje posledic porabili bistveno več časa, kot pa bodo one hranile svet. Morbidno, nesmiselno paradoksalno in seveda predvsem noro! 

Mišo Alkalaj: "Teza o toplogrednih učinkih človekovih izpustov CO2
nikoli ni bila znanost, ampak je samo politika.

Sl.vir: Revija Zarja

Lahko bi naštel kar nekaj primerov, kako bo nova podnebna doktrina izdatneje osiromašila svet, poleg negotove energetske oskrbe in povečanja revščine. Kapitalistični apologeti so ob pomoči demokratov za ohranjanje in povečevanje dobičkonosnih reprodukcijskih verig spodbudili takšno brezobzirno demagogijo, da se je od nje odvrnil celo Trump. Seveda ne razume dosti, za kaj pri vsem skupaj gre, kot marsikdo od nas, intuitivno pa je vsekakor dojel, da ZDA nikdar več ne bodo postale vodilna sila na planetu, če bodo nasedale nesmiselnim protokolom, kot so Kiotski in Pariški. Prav z izstopom iz kulta obsedenih z ogljikovim dioksidom, je ameriški predsednik dokazal, da v bistvu sploh ni tak naivnež in trol, kot mu to poskušajo pripisati politični nasprotniki. Je volk, ki ne tuli v luno z drugimi, čeprav se podi za popolnoma istimi jagnjeti. 

Demokratski vzor Al Gore. Pretental je ameriško akademijo znanosti in
umetnosti gibljivih slik, izvršni odbor Nobelovega sklada, a Vrhovnega
sodišča Anglije in Welsa mu ni uspelo zavesti.

Sl.vir: National Center for Public Policy Research 

ZDA so nedvomno država, ki ima temeljito pokrito Zemljo in dogajanja na njej s sateliti, zato njeni podnebni svetovalci presneto dobro vedo, kaj se kuha v ozračju, morju in bližnjem vesolju. Lahko, da je bil nedavno tudi ameriški predsednik med nasedlimi, ki že četrt stoletja čakamo, kdaj bo morski val odplaknil Maldive. A potem izvemo, da je bila še ne tako dolgo nazaj morska gladina celo 20 centimetrov višja, kot je danes, ko pričakujemo njihov izbris z zemljevida. In potem je tukaj še znameniti Al Gorov dokumentarec. Pa ideje o zajemanju CO2 ter njegovem potapljanju v oceane in opuščene rudniške jaške, da o farmah, kjer bi kravam na paši riti oblekli v posebne skafandre in tako preprečili, da bi veličastni prdci in gnojilni iztrebki ne obremenjevali ozračja, ter bi lažje zajemali njihovo scanino in jo pretvarjali v adblue dodatke za selektivno katalitično redukcijo dušikov oksidov v težkih tovornjakih

Donald Trump. Je volk, ki ne tuli v luno z drugimi. Kuponi na ogljikov
dioksid ga niso prepričali.                                                Sl.vir: Coin Desk

Ja, zamisli kar ne zmanjka, ko se laiki poigravajo s številkami in filozofarji s čisto tehničnimi vprašanji. Zato je še kako prav, da obstoji vsaj nekdo, ki lahko krepko premeša karte in dobičke preveč zagretim podnebarjem, ki nas pod pretvezo preživetja vlečejo v orbito norosti. Najmočnejša gospodarska sila ne potrebuje Pariza, da jo podredi Kitajski. Mogoče se bo kmalu našel še kdo, ki ne razume kuponske mrzlice in niti slučajno noče izračunavati lastnega ogljičnega odtisa ali se sprenevedati, da z bolj plitvim dihanjem res lahko rešimo planet pred vročinskim infarktom. Prestižne nagrade za veličastno podnebno simfonijo so bile podeljene. Zdaj je čas za novo paradigmo, za detektivski obrat in iskanje pravih dejavnikov, ki vplivajo na zemeljsko vremensko preobrazbo.

Vesoljske oči še ne zaznavajo nekih podnebnih katastrof, ki bi
Zemlje ne pestile v preteklosti.                    Sl.vir: Popular Mechanic

Napovedovanje podnebnih sprememb za zdaj ni nič drugega kot preigravanje različnih scenarijev. Znanstvenih dokazov za katastrofalno obnašanje okolja je v bistvu sila malo in se med seboj tudi izključujejo To, da mrka mladenka Greta Thunberg uprizarja petke za okolje in žuga pred združenimi narodi: "Kako si drznete!" lahko dokazuje samo, da je zagovornikom podnebnih katastrof zmanjkalo prepričevalnih nabojev in drugih propagandnih prijemov, s katerimi bi trapali svet in zdaj v igro mečejo otroke. Da napovedovanje prihodnosti ni tako enoznačno, še posebej ne podnebne, je lepo opisal fizik Tomaž Zwitter v nedavnem intervjuju, ki ga je imel na MMC:

"Do leta 2000 približno ni nobena supernova "eksplodirala" v računalniku, ker je bil ta model makrosveta preveč preprost … Kaj pa podnebje in vreme na Zemlji? Lepo se da napisati fizikalne enačbe o vremenu. Ampak sistem je izjemno zapleten in se pokaže, da se jih velikokrat ne da deterministično speljati za preveč časa naprej. Tozadevno in banalno, neka vremenska napoved, tudi če je njena fizika v osnovi jasna, je še vedno stvar, kjer ne moreva napovedati, kakšna bo letošnja zima."(3)

Ameriški lovec P-38 iz druge svetovne vojne, ki so ga po petdesetih letih
izkopali izpod enainosemdeset metrov ledu leta 1992, ne govori ravno
v prid trditvi, dase na Greenlandiji talijo ledeniki.

Sl.vir: Free Press

Kar je Zwitter le namignil, je precej jasno pojasnil znanstveni novinar Mark Lynas v knjigi, kjer obravnava različne scenarije in napovedi zaradi ogrevanja zemeljskega ozračja, in to pri temperaturah, ki bodo višje za 1º C do 6º C(4). Pričujoče delo ni zanimivo le zaradi srhljivih podnebnih posledic, ki bojda pretresajo že naš čas, ampak tudi kot seznam dogodkov, po katerem lahko dokaj natančno preverjamo, kaj in v kolikšni meri se je dejansko zgodilo petnajst let kasneje, ko je avtor zbiral gradiva za knjigo. Novinarji, poklicni in ljubiteljski okoljevarstveniki in politiki se marsikatere napovedi še danes držijo kot pijanec plota. Z njimi strašijo ali zavajajo javnost, čeprav se bolj ali manj izpolnjuje zgolj ena; pomanjkanje pitne vode. A še ta ne zaradi prevelikih količin toplogrednih plinov v ozračju, temveč v prvi vrsti, kot posledica preusmerjanja azijskih veletokov in izgradnje ogromnih vodnih zbiralnikov po svetu, intenzivnega namakanja in porabe vode za industrijske namene. Seveda nihče ne nasprotuje trditvam, da ima omenjena velikopotezna človekova dejavnost neposreden vpliv na mikroklimo in širše podnebje, prav tako nihče ne zanika, da se viri in zaloge pitne vode zmanjšujejo zaradi onesnaženja, velikih poseljenih območij, ki so že zdavnaj ubežala iz urbanistističnega načrtovanja večjih mest ter rudarskih in gradbenih posegov v samo litosfero. 

Lynas s tem, ko je napisal sodobno apokalipso, že na njenem začetku spodnese vero vanjo, ko opiše ključni problem sodobne znanosti. To je njena pristranskost oziroma subjektivnost, saj kot pravi, ne more napovedati:

1. Ali se bo površje Zemlje segrelo za eno ali šest Celzijevih stopinj?
2. Ali se bo to zgodilo v desetih ali stotih letih?
3. Kako bodo te spremembe, če do njih kdaj pride, vplivale na življenje na Zemlji?

Ob tem opozarja, da v knjigi ne obravnava vprašanj celovito, ne upošteva drugih vplivov človeškega dela na zemeljske razmere, kot so kmetijstvo, odpadki, demografija …

Greta Thunberg: "Le kako si drznete!" Dekletce v službi demagogije.

Sl.vir: NDTV.com

Filozof, ki se ukvarja posebej z vprašanji znanosti, Jerome Ravetz(5) je podnebno raziskovanje poimenoval postnormalna znanost. O njej lahko govorimo takrat, ko se je znanstvenik moralno prisiljen odločiti v prid zagovarjanja le delnih ali posamičnih rezultatov, če napovedujejo posledice katastrofalnih razsežnosti, čeprav raziskava še vedno poteka in zaključkov še ni na vidiku. Postnormalna znanost temelji na predpostavki, da se za znanstveno nedokazano tveganje odločimo na osnovi ocene, in sicer takrat, ko bi bile posledice zavlačevanja lahko najmanj enako hude kot ukrepanje na podlagi napačne predpostavke. Odločamo se torej na osnovi potencialnih in ne dejanskih groženj. Edini upravičeni primer postnormalnega pristopa k raziskovalnemu delu, ki ga Ravetz navaja, je postnormalna znanost o podnebnih spremembah.

Postnormalna znanost dokazuje podnebne spremembe na osnovi
spornega modeliranja in subjektivnih algoritmov.

Sl.vir: NASA

Torej glede podnebne znanosti lahko soglašamo le, da se o ničemer ne strinjamo in da zaenkrat sploh ne moremo govoriti o znanosti kot taki. Lahko o politiki, a o znanosti nikakor ne! To se ne sliši niti tako nenavadno, prav tako ne zveni nihilistično, če upoštevamo, da se modeli, s katerimi obdelujejo pojave in napovedujejo njihove bodoče učinke, razlikujejo. In sicer, po vsebini raziskovalne naloge, merilnih parametrih, vključenih v raziskavo, glede sovplivanih dejavnikov, preteklih dokazov, pa tudi po okolju in okoliščinah, v katerih posamezne raziskave potekajo, času, ko se opravljajo, po sredstvih in podatkih, ki so raziskovalcem na voljo in seveda napovednih algoritmih. Slednje pa v vsakem primeru piše človek, ki različnim pojavom in dejavnikom, pripisuje različno težo. Torej, lahko, da se ozračje resnično segreva, mogoče se tudi ohlaja, vendar nam še zdaleč ni jasno, zakaj. Vse skupaj so zgolj neke teorije, predvidevanja, v najboljšem primeru logične napovedi, brez nekih trdnih, nespornih zaključkov. In verjetno je to tudi edini smisel enormnega razmetavanja denarja, za neučinkovito prihodnost, da bomo napake odpravljali najmanj trikrat tako dolgo, kot jih bomo delali? Končno tudi to nekaj šteje, mar ne?

Navedki

(1) Mišo Alkalaj. Podnebna prevara; Kdo nas zavaja s podatki o segrevanju planeta. Orbis, Ljubljana 2010/ str.: 38. Tudi če ne sledite njegovim neposrednim polemikam, ki se nanašajo na posamične podnebne trditve, njegovi dvomi v metodologijo in znanstvenost, na kateri je zasnovana teorija o antropogenem ogrevanju Zemlje, odlično pojasnijo, zakaj poročilom IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change - Medvladna komisija za podnebne razmere) ne moremo zaupati. Če hočete o neznanstvenih trditvah okoljevarstvenikov zvedeti več, priporočam, da preberete tudi njegovo knjigo: Zelene laži. Založil Orbis, Ljubljana 2012.

(2) "Nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore je za svoj dokumentarec Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth) prejel oskarja in leta 2007 še Nobelovo nagrado za mir, skupaj z Medvladno komisijo za podnebne spremembe IPCC. Le dan po tistem, ko je švedski odbor objavil svoj izbor je Vrhovno sodišče Anglije in Welsa razglasilo sodbo, po kateri je Gorov dokumentarec sicer dovoljeno prikazovati v šolah, vendar so učitelji dolžni opozoriti na devet napak, s katerimi avtorji glede globalnega ogrevanja pretiravajo." Mišo Alkalaj. Podnebna prevara. Orbis, Ljubljana, 2010. 39-42 

(3) Aljoša Masten. Prvič v zgodovini smo posegli v razpravo o temeljnih vprašanjih človeštva. Intervju s Tomažem Zwitterjem. MMC/04.oktobra 2019. Spletna stran, citat: https://www.rtvslo.si/univerza100/izza-katedre/prvic-v-zgodovini-smo-posegli-v-razpravo-o-temeljnih-vprasanjih-clovestva/501203  

(4) Mark Lynas. 6º, Naša prihodnost na toplejšem planetu. Modrijan. Ljubljana, 2008.

(5) Jerome Ravetz (1929) Pri devetdesetih letih je še vedno znanstveni sodelavec Inštituta za znanost, inovacije in družbo, ki deluje pri oxfordski univerzi. Bistvo postnormalne znanosti je pojasnil na naslednji način: Verjetnost, da bo hudo poškodovani bolnik umrl, če ne bomo storili ničesar, je stoodstotna. Toda, če posežemo v njegovo telo, kljub temu da nam stanje njegovih poškodb ni znano, so možnosti, da preživi vsaj polovične.