Država po meri kruhoborcev in ostalih pohlepnih riti

Očitno se nam vnovično obeta "načelna" politična koalicija. Prepoznavna bo predvsem po doslednem kršenju načel. Sestavil jo bo prvak stranke, ki je bil še nedolgo tega nesprejemljiv za celotni levo sredinski prostor. V spremenjenih okoliščinah, ko se večini ljudskim poslancem, v sanjah prikazuje zavod za zaposlovanje, očitno tudi do včerajšnji antagonistični nasprotnik lahko postane soliden partner za preživetje do naslednjih rednih volitev. Medtem ko nas kruhoborska aliansa prepričuje, da se povezuje v naše dobro, je prav, da se zavedamo, da je ljudstvo tisto, ki hrani njo in ne obratno. Verjetno nam jutri kljub naivnosti in slabemu spominu res še ne bodo rezali jermenov iz spodvitih hrbtov, kakšen dodaten davek pa bodo prav gotovo iznašli, da bodo z njim prikrili slabo gospodarjenje; z državo in družbo. Tako kot vselej doslej!

Obeta se nam nova politična koalicija in rajala bo vsa Slovenija.

Sl.vir: YouTube

Verjetno se ne sliši čudno, če rečem, da dobivamo mavrično koalicijo. Ne v smislu LGBT(1), ampak živorodnih barv, ki se prelivajo ena v drugo, pač odvisno od trenutnih osebnih potreb oziroma ozkih parcialnih interesov, kot znajo takšno šizofreno delovanje pohvaliti moralisti. O čem le so si ideološko in politično podobni SDS, NSl, SMC in Desus? Verjetno izključno v pohlepu do oblasti in privilegijev, ki jih le ta prinaša. No ja, prav je, da ločimo do včerajšnje nasprotnike in današnje zaveznike po vlogah, ki jih bodo igrali v sistemu. Hlapci običajno sledijo gospodarjem. In za slednje ni pomembno, kako dobri ali kruti so, ampak da omogočijo hišnim, kolikor toliko solidno preživetje. Kljub temu so gospodarji le začasni, vzhajajo in propadajo, medtem ko so hlapci večni. V nenehnem iskanju priložnosti za obstoj, vedno najdejo sebi naklonjene roke. Odnos med gospodarjem in hlapcem je torej vedno nekoliko parazitski. Prvi so prepričani, da jim drugi pijejo kri, drugi, da je krvi premalo. Takšen odnos je na žalost vedno lahko samo začasne narave. Nekaj podobnega, čeprav še zdaleč ne tako slikovitega, smo lahko opazovali pri razmerjih v nedavni koaliciji in nečemu sličnemu bomo prav gotovo priča v novem zavezništvu. 

Mavrične barve ljubezni po sili obstoja. Gre res za Slovenijo ali
zgolj za kruhoborce SDS, NSi, SMC in Desus.

Sl.vir: The Economic Times

Nekdanji predsednik republike, Danilo Türk, je nedavno izjavil, da so naše šentflorjanske travme posledica tega, da ne znamo razumeti samih sebe kot gospodarja svoje usode in da je zgolj v naših rokah izbira modela kapitalizma in socialne države, ki ju hočemo imeti.(2) Ja, prav v tem tiči srž naših težav. Po tridesetih letih še vedno nimamo vzpostavljenega učinkovitega političnega sistema. Še vedno se lovimo med zasebništvom in podružbenostjo in ker je treba račune naših nacionalnih orgij kljub temu plačati, razprodajamo srebrnino. Uspešnost Slovenskega državnega holdinga in podobno tudi slabe banke (Družba za upravljanje terjatev bank) še vedno ocenjujemo po prodajnih poslih, ne pa tudi po tem, za koliko sta uspeli povečati naše skupno premoženje. 

Zadeva je sicer precej preprosta. Ko prejmeš kupnino, jo vložiš v nakup nečesa vrednejšega ali nečesa, čemur boš z vlaganji in dobrim vodenjem dvignil vrednost. Trošiš torej le del dobička iz poslovanja, ne pa kupnin. Državne strateške naložbe lahko predstavlja zgolj javna, največkrat monopolna infrastruktura. Nekaj, kar dolgoročno ne more izgubiti vrednosti, ker jo plačujemo in zanjo prispevamo vsi. Podoben sistem imamo že danes na področju zdravstva, čeprav smo vanj vgradili vrsto izjem, ki spodbujajo koruptno in razsipno delovanje sistema. 

Doklej še Butalci. Doklej še bodo našo pamet za norca imeli?

Sl.vir: 24ur.com

Čemu potemtakem domače politične koalicije še vedno delajo iste napake, dasiravno je vedno več dokazov, da privatizirane sistemske družbe (banke, zavarovalnice, zdravstveni, transportni, komunalni sistemi …) postajajo kronično neozdravljive, zajedavske? Razlog je seveda preprost. Normalno bi se del dobičkov vračal v posodabljanje sistemov, tako pa pristane v zasebnih žepih, za nakupovanje penthausov, jaht, ostalih luksuznih dobrin, za zasebne šole in gentrifikacijo(3) celotnih stanovanjskih četrti. Koruptni elitizem je ključni motivacijski dejavnik tovrstnega početja, ki se pretežno napaja iz sredstev za sanacijo zavoženih sistemov, ki jih zagotavljamo vsi državljani. 

Olastninjenje dobičkov je tako ključni problem vsake privatizacije. Dokler posli cvetijo in jih konjunktura preobrača v med, le tega ližejo samo izbrani, v obdobju recesije, ko je življenje že samo po sebi težko in skromno, pa čebele za naseljevanje oplenjenih panjev plačujemo vsi. Ne zaradi občih, naših koristi, temveč predvsem za potrebe delovanja koruptnih sistemov in nanje prisesanih predatorjev. Mešanica javnega in zasebnega je najboljši način, da se številne malverzacije prikrijejo in novci varno odtekajo na račune v davčnih oazah.

Desno gre tokrat na levo.                               Sl.vir: CorporateFinanceInstitute

Politiki se torej ne zavzemajo za privatizacijo monopolnih sistemov, ker bi bili ti učinkovitejši, temveč izključno zato, ker prejemajo za vzdrževanje zakonite plenilske prakse, podkupnine. Ali lahko potemtakem govorimo o koruptnem vedenjskem slogu znotraj domačega političnega prostora? Vsekakor! Zakaj pa mislite, da so bili vsi dosedanji poskusi ukinjanja obveznega dodatnega zavarovanja jalovi? Padajo ministri, državni sekretarji, vlade, le pobudniki in podporniki privatizacije ostajajo nedotaknjeni. Doklej še? 

Kilometri polic, na katerih razprodajamo predvsem sebe.

Sl.vir: Walmart

Da bi se tuje korporacije počutile kar najbolj domače, so borci za narodov blagor razbili tudi lokalni trg. Milijonske vsote se tako pretakajo po zasebnih žepih, skupni standard pa je vedno bolj na psu. Plače in pravico do dela so podredili logiki trgovinskih sistemov ter preko siromašenja proizvajalcev, dobaviteljev kopičijo bogastvo na račun visokih marž. V tej igri je prav človek potrošnik tisti, ki so ga korporacije prepričale, da ga lahko oskrbujejo z izdelki po nizki ceni in pri tem ne pomisli, da je žrtev takšne cenovne politike največkrat sam, ko za mizerno plačo snuje in izdeluje podplačane izdelke, od katerih služijo izključno trgovinski baroni in posredniki.

Človek potrošnik je torej oseba, ki s povpraševanjem zbija lastno ceno, je sebi najostrejša konkurenca, in to tako učinkovita, da si niti po štirih desetletjih ne more privoščiti lastnega stanovanja, za avtomobile pa plačuje lizing, da se lahko vozi na delo, kjer drugim ustvarja profit, kot je že pred leti ugotovil Charles Bukowski(4), poet urbane tesnobe, pijanec, kurbir in hudičevo dober pisatelj, pripovednik. 

Charles Bukowski: »Kako hudiča naj bo človek srečen, če mora
ob polsedmih zjutraj, potem ko ga prebudi budilka, skočiti iz postelje
v obleko, se prisilno nafutrati, usrati, uscati, si umiti zobe in se počesati
ter vstopiti v bitko s prometom, da bi prišel tja, kjer v bistvu ustvarja
 dobiček za nekoga drugega, ob tem pa se od njega pričakuje
še hvaležnost, da to lahko počne?«

No, koalicija kakršnakoli že bo, nikakor ne bo služila nam, ampak izključno sebi, lastnim potrebam. Kaj pa lahko drugega pričakujemo od nekoga, ki ne zna pojasniti izvora lastnega premoženja, se zavzema za radikalno privatizacijo monopolnih sistemov, s tem pa za ohranjanje in krepitev koruptnih razmerij, vztraja na položaju, ker bi ga drugače odpihnil volilni prepih s političnega prizorišča in tako vztrajno skrbi za upokojenski standard, da bo pričakovana življenjska doba prav kmalu začela padati? Mogoče pa se nam po sedmih letih zatišja znova obetajo razburkane ulice, vseslovenske vstaje, vodni topovi in vojščaki iz Vojne zvezd? Kdo le bi vedel? Janez je do zdaj vedno znal presenetiti in tako bo verjetno tudi tokrat, ko bo zlovoljnega, maščevalnega duha ponovno izpustil iz steklenice. 

Mislim, da nam je nekaj let predobro šlo, da smo se pomehkužili, postali nesramni, ker zahtevamo višje plače in obsežnejše socialne privilegije, ker smo prepričani, da večina ustvarjenega bogastva pripada ustvarjalcem samim, ker terjamo spodobna stanovanja po zmerni ceni in zdravnika takrat, ko ga resnično potrebujemo. Bila je doba rajanja in prišel je čas kaznovanja, katarze, kesanja, luteranskega moralnega preporoda. Prišel je čas dejanj, ko je treba predrzneže znova spraviti v meje prosjaške morale, in tega dokazano nihče ne zna narediti bolje od desnice!

Navedki:

(1) LGBT je kratica. Zajema spolno opredelitev ljudi, med katerimi so lezbijke, geji, biseksualne in transspolne osebe. 

(2) Danilo Türk v pogovoru za MMC portal, 06.02.2020. Spletno mesto: https://www.rtvslo.si/svet/danilo-tuerk-vojna-v-iraku-leta-2003-je-bila-najvecja-napaka-tega-stoletja/513653

(3) Gentrifikacija. Izganjanje lokalnega prebivalstva iz stanovanjskih mestnih četrti s pozidavo, preurejanjem predelov za turistično, storitveno, umetniško namembnost in nadstandardno bivanje, katerega si nekdanji prebivalci niti slučajno ne morejo privoščiti. 

(4) Charles Bukowski (avgust 1920 - marec 1994). Opisoval je ulično življenje in usode ljudi z dna.