Koronovanje

"Končno smo dobili, kar smo iskali," je pozdravil Ferdo, ko je vstopil v birtijo. Rezika ga ni imela za mar. Zadnjega dne so dogodki prehitro mimobežili, da bi se še lahko posvetila čemu drugemu. Sploh pa ne Ferdu. Bil je star kujon, ki si prav verjetno ne bo umislil nove birtije, podobno, kot tudi drugega doma ne bo iskal verjetno. 

"Pšt," je rekla.

"Pšššt" je za njo siknil Desus Brez Križa.

"Pšššššt," se je oglasil še Korl Prvi. Vsi trije so bili zalepljeni za televizijski zaslon. Drugih gostov ob tej uri ni bilo. 

"No ja, saj prav o tem govorim," poskuša znova Ferdo.

"Pšt, pšššt in pšššššt," je znova siknilo izza ene in druge strani šanka. Ni mu ostalo drugega, kot da je pograbil odmerjeno mu žganjico in jo na hitro odplaknil z refoškom. Potem pa nezainteresirano zrl v zaslon kot ostala trojica. 

"Repete," je močno naveličan izdihnihnil čez nekaj časa. Na šank sta se postavila dva kozarca, za žganjico in vino in roka mu je znova odmerila dve zvrhani dozi; kot je bilo v navadi. Ferdo se se dvigne iz kota, v nekaj korakih doseže pijačo in si jo odnese na mizo.

Marjan Skumavc

"No ja, bo še dolgo," neučakano podreza druščino, a drugega kot poznanega pšššššt ni dobil. Desus Brez Križa in Korl Prvi sta nekaj računala na prste. Rezika je neprizadeto buljila v zaslon in se samozadovoljno hihitala. Za mikrofonom v tiskovnem središču so se izmenjavali resni obrazi. Očitno so želeli prepričati občestvo, da gre za hudičevo resno zadevo. O Kitajcih, na katere je minule dni odpadel pretežen del najbolj udarnega termina pri poročilih, se skorajda ni več govorilo. Zdaj se je tresla Evropa. Na preizkušnji so bili njeni zdravstveni sistemi in hudo občutljivi ter strašno zamrljivi domači zdravniki. Tisti, ki bi morali že po naravi poklica imeti v sebi protiepidemiološko obnašanje, so se najbolj spotikali in spravljali v nevarnost celotno Podalpsko domačijo. Naenkrat jim je snov iz prvih letnikov medicinske fakultete obtičala nekje med sinapsami in nevroni. No ja, ne pri vseh. Med njimi so bili tudi takšni, ki so stvari čvrsto držali v rokah. Trdno tiščali vrata ob podboje, da bi slučajno virus ne pobegnil med njimi.   

"V Podalpski domačiji ni epidemije," so ponavljali odgovorni. A bolj odgovorni od njih, so panično rojili kot nadležne poletne muhe naokrog in zahtevali ukrepe. Namreč, na vsak način so hoteli dokazati, da je tudi nahod epidemija, ki pobere določeno število ljudi. Največ jih seveda obtiči v kakšnem drevesu ali izven ceste, ker so tako neusmiljeno kihnili, da so izgubili oblast nad vozilom. 

"Posledice epidemije so neverjetne in nič kaj tipične," je zatrjeval mladi zdravnik. "In ljudje pri tem novem virusu umirajo tudi zaradi posledic zdravil, ki sicer na bolezen samo nimajo učinka, sem pa tja pa komu dobro premešajo duševna stikala," Seveda mnogi, niso ravno razumeli, kaj jim je hotel povedati, bili pa so toliko bolj prepričani, da je na pohodu kitajska kuga, ker so cela mesta oklicali za karantene, šole so poslale učence domov, podjetja so skrajševala delovni čas, letalske družbe so prizemljile večino letal, bodoči kirurgi so operacijske tehnike preučevali na medmrežju, po mestih pa so se sprehajali le še potepuški psi in kakšna pijandura, ki je redno skrbela za notranje razkuževanje grla. 

"Različni mediji so kar tekmovali, kdo bo prvi naštel kakšnega obolelega več, kdo bo lahko prvi opozoril na nedoslednost uradnikov, ker ne znajo opraviti dela, za katerega v državi sicer dobro plačujemo nekoga drugega. Tekmovali, kdo bo pokopal prvega mrliča, ker bo potem zatrjevana epidemija pač dobila neki resnejši obraz. 

Podalpska domačija se je temeljito pripravljala. Nič ni hotela prepustiti naključju. Želela je, da bo njen skok v norost nepozaben zgled brezhibne pripravljenosti. "Če bodo sosedje za mesec dni zaprli šole, je za nas najbolj, da jih kar ukinemo. Tako bomo doslednejši in temeljitejši pri izganjanju bolezni," je predlagal neki viden politik. Drugi mu je odgovoril, da je to sicer res, vendar, da je dokazano, da virus ne napada možganov in ne pušča prav nobenih posledic na njih, zato bi bilo izganjanje pameti iz domačih logov precej nesmielno početje, tako da je vse ostalo le pri predlogu.

"No, končno," reče Ferdo, ko se je družba odvrnila od ekrana. Korona migranti so bili še namreč daleč, čeprav se solzivec ni ravno izkazal za najbolj učinkovito zdravilo. A ker je bila to druga zgodba, ker je bila to precej oddaljena zgodba, je pri Desusu Brez Križa in Korlu Prvemu prevagala žeja. No verjetno bi ju skušnjava premagala že dosti prej, pa si nista upala drezati v Reziko, ki je tako trmasto zasledovala večerne novice. 

"Prijatelja," ju povabi Ferdo. Sama sta slišala, kaj je in kaj se nam obeta. A prepričan sem, da če poskrbimo za red v svojem bližnjem okolju, nas kitajski zmaj obide in se nam ni treba bati, da bomo zavoljo let postali njegove žrtve." Najprej sta globoko vlila potlej še poplaknila razkužilo po grlu, da jima nekoliko trpek okus povleče ustnice skupaj. Zazreta se v Ferda: "Naročimo?" ga vprašata.

"Kaj sploh sprašujeta kujona. Vse vama povem in tebi tudi Rezika, da boš vedela, kako je treba po novem obravnavati goste, da ne bodo zaprli birtije, kot so tisto bolnišnico, v kateri so obiskovalce presenečali s korono. Seveda, ne pivom, ampak z najnovejšim vzhodnjaškim izumom."

"In, in?" zvedavo zreta v Ferda Desus Brez Križa in Korl Prvi. Rezika je na to le zamahnila z roko in previdno čakala, v kaj jo bodo vrli mušketirji spet namočili. 

"Kaj in? Poslušajte. Tudi ti Rezika! Smo na vasi, odmaknjeni na rob samega parka. Zdravstveni sistem se malo požvižga na nas, ker imajo sami s sabo dovolj opraviti. Zato si moramo pomagati, kot vemo in znamo in birtija je naša najpomembnejša ustanova na vasi. Nimamo šole, ne trgovine. Skozi prepišni vaški dom piha burja, zato bi bil najbolj uporaben za sušenje pršutov in enkrat ali dvakrat na leto za kakšno res kulturno žrtje. Cerkev bo treba dati v najem, ker je v njej presneto dolgčas tudi samemu Bogu. Pogrebno suito izdajamo v najem redko. Mogoče se amortizira v petstotih letih, če je vlaga prej ne sesuje. Edino, kar resnično služi družbenemu namenu, je Rezikina birtija."

"Tako je, natančno tako je. Kot praviš Ferdo," sta mu hitela prikimavati Desus Brez Križa in Korl Prvi. "Edina ustanova, od katere kaj imamo in res bi bilo škoda, če bi nam jo zaprli. Tudi, če le za kratek čas," reče Korl Prvi. 

"No ja, saj imamo še nekaj zalog doma, če slučajno pride do tiste najhujše izolacije, ko bomo lahko drug drugega pozdravljali in nazdravljali le še prek naših dvorišč. Ampak to ni isto. Zato, da se izognemo najhujšemu, moramo v birtiji uvesti nekaj najbolj nujnih ukrepov." Ferdo ju pogleda. Od zadrege in nekaj tudi zaradi same potrebe, sta izpraznila glažka in poplaknila z rdečo temino. 

"Rezika," zakliče Ferdo. "Težko razpravljamo o tako odgovornih rečeh za tako dolgočasno mizo." In nadaljuje: "Tamle v preddverju bomo imeli vstopno točko. Vsi vemo, da virus napada grlo in dihalne poti. Zato bo vsak, preden bo vstopil, moral s kratkim nevtralizirati virusno zalego, če bi jo slučajno imel. Potem na desno in umivanje rok. Ker se virus prenaša predvsem kapljičasto, je zadosten odmik med osebami zadovoljiv ukrep. Torej za eno mizo lahko sedi le eden."

"Za vsako mizo le po eden," začudeno ponovi Korl Prvi.

"Ja, kaj pa si mislil. Kapljično se prenaša ta korona, in da si na varni oddaljenosti od morebitnega prenašalca morata biti narazen najmanj za dolžino odrasle roke. 

"Rezikine ali moje," zanima Korla Prvega.

"Ja tvoje, vendar, saj si ti tisti, ki se otepaš virusne nadloge," mu pojasni Ferdo.

"Aha, razumem, popolnoma razumem Ferdo. Če pa bi za eno mizo vsekakor že morala sedeti dva, potem lahko drugo postavimo nanjo, obrnjeno z nogami navzgor. S tem zadostimo varnostnemu pogoju vsak za svojo mizo."

"Natančno tako Desus Brez Križa. Pravilno si razumel."

"A, kako bomo pa sedeli mi?" ne gre nekaj v račun Korlu Prvemu.

"Tako kot do zdaj. Mi smo namreč zdravi, ker se redno razkužujemo. Temu bi v tem času lahko rekli tudi preventivno ulivanje. Moramo pa biti pozorni na druge. Na tiste, ki prihajajo iz obolelega sveta na rob našega parka. Njih se moramo čuvati. Ne nas! Kaj ni tako Rezika," jo navihano pogleda Ferdo in ji pomežikne. In na mizi sta se v trenutku znašli dve, ne ena sama runda. Pa so trknili najprej kozarci in potlej še glave.

"Veš," reče Desus Brez Križa. "Tisto z vstopno točko in obveznim razkuževanjem si pa res dobro pogruntal. Saj to velja prav za vsak vstop v birtijo? Tudi za nas, kaj ne?"