Diktatura kamnitih sekir

    Demokracija naj bi bila v najbolj splošnem pomenu besede oblast ljudstva(1). Vendar to, kar trenutno doživljamo, bi lahko v najboljšem pomenu poimenovali retrokracija; oblast nazadnjakov, ki nas vračajo v preteklost. Nazadujemo v družbenem, nazadujemo v človeškem pogledu. Pravzaprav so nas državna vodstva pripeljala do razkrajanja homosapienske strukture, do razčlovečenja in vračanja v obdobje, ko so našemu vedenju botrovali živalski instinkti in je bilo golo preživetje edina motivacija obstoja. Intuitivni človek se je pustil podrediti jamskemu bitju v sebi, preskočil nekaj deset tisočletij proti paleolitiku in sedaj s kamnito sekiro v roki trepeta pred pošastjo, ki ji pravijo virus SARS-CoV-2. 

 Se vračamo v kameno dobo, glede na to, da smo se virusov lotili s kamenimi sekirami?

Sl.vir: YouTube

    No, vsem nam je jasno, da s takšnim, kamnitim orodjem nimamo česa početi, še posebej proti nekaj deset nanometrov velikemu virusu ne. Toda prav to se nam dogaja, in to v dobi, ki smo jo razglasili za atomski vek, za prodiranje v makro vesolje skozi njegove mikroskopske povezave. Kako? Zapreš občinske meje, okličeš policijsko uro, ljudem nadeneš preznojene maske in jih postaviš v neskončne vrste, kjer čakajo na osnovne potrebščine kot leta 1945. Ta, ki si tako predstavlja zajezitev epidemije, na našo srečo gre za precej mil virus, misli, da se spopada s sneženimi kepami, ki jih bo stopilo že nekoliko močnejše sonce ali pa bodo izdihnile na konici cepilne igle. 

    Mogoče so takšni ukrepi učinkoviti pri kakšni endemični vrsti, pri nečem, ki ima pandemične razsežnosti vsekakor ne. To danes že vemo, ko praktično dnevno doživljamo presenečenja in to kljub vsem rigoroznim omejitvam in osamitvam. Spopad z virusi niti najmanj ni tako preprost kot z debelostjo, ki je prav tako eden ključnih problemov današnjega časa. Manj tega, manj onega in linije se vračajo. No, z virusi je popolnoma nekaj drugega. Praktično so redni obiskovalci in stanovalci živih celic. Brez njih bi se življenje ne razvilo, vsaj tako raznovrstno ne in mnoge DNK verige bi bile pomanjkljive, RNK prepisi pa usodni že pri majhnih napakah. Za marsikateri gradnik v telesu so poskrbeli prav virusi in z večino tudi dobro shajamo. Mar ne? Težave imamo predvsem z večjimi mutacijami, ki jih človeška telesa še ne prepoznajo in se morajo nanje privaditi in pripraviti. A če pogledamo z drugačnega zornega kota, smo ljudje neverjetno dobro pripravljeni na spopadanje z različnim mikroskopskimi oblikami. Kompleksen človeški organizem je zagotovo najboljša obramba; v vsakem primeru pa veliko zmogljivejša od zaprtih občinskih mej, šol in policijske ure. Če obstoji ena sama izjema, en sam možen stik, ga bodo virusi izkoristili za širitev. Po robu pa se jim učinkovito lahko postavijo predvsem naša telesa, seveda takšna, ki so v nenehnem spopadanju z njimi. Odsotnost boja za prevlado, telo oslabi. Postane krmežljavo, neodporno in polenjeno. Z ukrepi množičnih omejitev in osamitev, ki jih striktno izvajajo oblasti, bolj ali manj postajamo gmote neodpornih teles, ranljivih celic in prizadetih tkiv. 

 Stres znižuje telesno odpornost, in zato je danes
odlično poskrbljeno.                      Sl.vir: TheConversation

    Zato nas mora dejansko skrbeti naš odnos do epidemičnega pojava in bolezni covid-19. Človek namreč ni zgolj biološko bitje, ampak hkrati tudi družbeno. V vseh pogledih se manifestira kot del družbe. A če biološko varovanje poteka na račun njegove družbenosti in družabnosti, se povečajo tveganja za razkroj človeškega organizma in osebnostne strukture. Psihosocialne lastnosti in njihova dinamika so preveč pomembne, da bi jih lahko podredili telesni biologiji, čeprav gre v bistvu za vzajemno delovanje in prepleteno vplivanje telesnosti in duševnosti.

    Osebno se presneto dobro zavedam, da nisem predmet, da človek ni stvar, da bi z njim ravnali, kot ravnajo državna vodstva v tem času Še od mehanskega sistema ne moremo pričakovati, da bo deloval brezhibno, ne da bi upoštevali posebnosti njegovih posameznih sklopov in njihovih delov.; kaj šele od človeka. Slednji namreč ne deluje, se kvari bistveno hitreje, če uporabim mehanicistični jezik, v kolikor prizadanemo njegovo družbenost, potrebo po srečevanju in sodelovanju z drugimi ljudmi. Brez neposredne socialne interakcije z okoljem sploh ne obstajamo. In tega se večinoma premalo zavedamo, ko pohlevno pristajamo na omejevanje gibanja in stikov. Kaj le nam pomaga zmagovanje, ki ga praktično ni, nad virusom SARS-CoV-2 in njegovimi mutacijami(2), če bomo iz boja izšli človeške razvaline? No ja, ne vsi, ampak zgolj občutljivejši deli človeštva, ki se že danes slepo podrejajo ukazom in verjamejo, da delodajalci in socialna država živijo njega, ne on njih. 

 Capitol, hram demokracije, ki to niso varujejo ljudske
zastopnike, ki to niso.                                Sl.vir:ABCNews

    Psihologi in fiziologi pri ljudeh, ujetih v negotovost in tesnobo, opažajo spremembe v odnosu med hipotalamusom in hipofizo (nadledvično žlezo). Možganski privesek namreč uravnava naš stresni odziv z izločanjem kortizola. Povišane vrednosti tega hormona so običajno povezane z večjimi tveganji za različne bolezni, tudi z motnjami duševnega zdravja. Najbolj prizadet je prav imunski sistem, predstraža našega organizma, od katerega je seveda odvisna odpornost proti različnimi kužinanmi in boleznimi. Posledice protidružbenih ukrepov, kot so zatiranje dejavnosti in delovanja, omejevanje gibanja in stikov ter obubožanje, bodo šele prava epidemija. Pravzaprav se je odgovorni za trenutno stanje-sranje niti ne bojijo, čeprav ne moremo trditi, da se je ne zavedajo. Zapirajo se v hrame demokracije, ki niso nič drugega kot elitistične utrdbe, v katerih jih policija in vojska varujeta za naš denar pred nami. A kljub sprenavedanju in prevaram škode ne bo mogoče skriti. Ne glede na to, na koliko statističnih bolezenskih kazalcev bodo porazdeljeni razdiralni učinki družb, se bo to odrazilo na trajanje povprečne življenjske dobe. Že danes pa je več kot jasno, da odgovorni nikakor ne bodo hoteli priznati, da gre za posledice nesorazmernih in napačnih ukrepov, kot so na primer policijska ura, omejevanje gibanja med teritorialnimi območji, občinami in zatrtje delovanja družbenih in družabnih dejavnosti.

 Se države spreminjajo v korporacijska
delovna taborišča?              Sl.vir: Wikipedia

    Na lastnem zdravju bomo neposredno občutili posledice kvazidemokracije in to še desetletja, če se bomo sploh kdaj izvlekli iz primeža preventivnega, sofisticiranega zdravstvenega totalitarizma. Vse to zatiranje in zapiranje namreč nima nič skupnega z občim zdravjem, vsekakor pa ne z demokracijo, vladavino ljudstva. Priča smo neposrednemu državnemu nasilju vladajočih elit nad ljudmi, ljudstvom. Priča smo torej državnemu terorju, ki se neizprosno izvaja nad nami s kamnitimi sekirami. Živimo namreč v nekakšnem sodobnem paleolitiku, kjer nam poglavarji znova odrejajo užitne kose mamutov in jamskih medvedov. Iz subjektov, osebnosti, nas krčijo na raven brezpravnih predmetov, v državno lastnino, s katero razpolagajo, kot se jim zahoče. "Epidemije so se lotili s policijo in kaznovanjem, namesto z znanjem," pravi profesor s filozofske fakultete, Rajko Muršič(3). "In pri tem povozili vsa etična pravila delovanja človeških skupnosti in ustav, ki so temeljni družbeni dogovori demokratičnih družb," dodajam sam. Obstoji le še represija v službi kapitala, države pa vedno bolj postajajo podobne delovnim taboriščem, v katerih lahko le še delamo za druge, spimo in se plodimo. Ubogljivo smo prevzeli vlogo tovornih živinčetov. Le ta pa umirajo od izčrpanosti in ne za posledicami nekih koronavirusov.

Navedki:

(1) Demokracija: oblika družbene ureditve, ki omogoča, da pri odločanju o temeljnih družbenih vprašanjih sodelujejo vsi njeni pripadniki. V demokraciji so sprejete tiste odločitve, s katerimi se strinja večina pripadnikov družbe. Miro Cerar. Osnove demokracije. Društvo bralna značka Slovenije, Ljubljana, 2009.

(2) Zabeležili so že 17 zaznavnejšo.

(3) "Absurdno je, da se čez dan ljudi skupaj trpa na delovna mesta, ponoči pa se jih zaklepa v domača stanovanja, če jih (ljudje) sploh imajo. S policijsko uro evropske države obsojajo svoja ljudstva na začasni hišni pripor. Ali res samo zato, da bi reševali gospodarstvo in javno zdravje?" Muršič, Rajko. Policijska ura je poraz politike in stroke. Delo, Ljubljana. Sreda, 06. januarja 2021/5