Socialna omrežja obračunavajo z nasprotniki "demokracije"

    Zaskelelo me je v sencah in nekaj težkega me je objelo okrog srca in pljučnih kril, ko sem prebral naslov v Delu Utišanje kot priznanje odgovornosti(1). Kot poudarjata avtorja, naj bi stali na pragu sprememb, ki so jih sprožili dogodki v ZDA, in le še vprašanje časa je, kdaj bodo spletni velikani popravljali naše mišljenje na Zahodu. Toda ali cenzuriranje političnih pogledov in volje preko spletnih mrež dejansko prispeva h krepitvi demokracije ali pa pomeni njeno ponovno vračanje v temačne ulice zlorabljenih duš, sta ključni vprašanji, na kateri poskušamo odgovoriti tako ponudniki omrežij kot njihovi uporabniki. Vsekakor velja, da vsakršno omejevanje subjektivnega razuma v okvirjene meje pomeni nazadovanje in ne razvoj političnega prostora. Znotraj slednjega bi namreč morala potekati široka razprava družbenega dogovarjanja in usklajevanja interesov. Moraliziranje, ki spodnaša človeško naravo prostega izražanja, je bližje totalitarizmu kot svobodnemu človeku. 

 Twitter ukinil do včerajšnjega prvega dežavljana ZDA. Preprosto mu je zaprl račune.

Sl.vir: VoiceOfAmerica

    Ko predsednik vlade "zarečenega kruha" recimo izjavi, da je v zadnjih tednih prejel na družbenih omrežjih nekaj sto groženj s smrtjo s strani oseb z imeni in priimki, je prav, če nič drugega, da postreže tudi z vsebino teh groženj. V minulih mesecih smo se namreč večkrat soočili z njegovimi navedbami, da mu grozijo s smrtjo, a se je vedno izkazalo, da v vseh tistih zapisih ni mogoče izluščiti prav nobenega jasnega motiva, da gre za njegovo osebno ogroženost. "Smrt janšizmu, svoboda narodu!" so bili najpogostejši pozivi te vrste, ki pa jih je tožilstvo odločno zavrnilo kot kazniva dejanja, za katera se odreja uradni pregon. 

    No ja, janšizem tudi sam po sebi ni prav nedolžna oblika političnega prepričanja. Resda je navdahnjen s strani človeka, po katerem priimku so sklop idej in delovanje poimenovali, čeprav po sami obliki spominja na enega izmed številnih obrazov fašizma, sistema, ki obravnava človeka kot lastnino in v tem pomenu tudi zatira vsakršno njegovo svobodno delovanje in izražanje. Janšizem je preprosto duh, ki ponazarja razumevanje določene politične realnosti in odzivanje nanjo in v nobenem pogledu nima individualističnega značaja oziroma identitete posameznika. Preprosto rečeno gre za nekakšno metonimijo(2), metaforično figuro, preko katere so ključne lastnosti in smotri vodilne osebnosti gibanja postali sinonim za širše delovanje njegovih privržencev. Janšizem torej lahko prekolnemo, ga obsodimo na smrt, iztrebljenje, kot zamisel, način delovanja, česar pa nikakor ne moremo razumeti kot smrtno obsodbo nekega posameznika ali pozivanje nanjo. Je pa res, da z obsojanjem in preprečevanjem kolektivnega duha, ki je dejansko škodljiv za posameznika in njegovo ustvarjalnost, izgubljajo pod nogami tla ideološko zapriseženi ali zgolj koristolovsko naravnani in idejno zaslepljeni privrženci. Ne nazadnje janšizem, kot lahko sodimo po odzivih njegovih fanov, je gibanje utemeljeno na predsodkih in kot vse podobne kolektivne zavesti dejansko zaudarja po fašizmu kot totalitaristični obliki. 

 Strogo varovana oseba, na katero ni bil izveden še niti
en napad razen s transparentnimi sporočili, zavaja

Sl.vir: VladaRSTwitter

    No, če trenutni predsednik vlade, ki še najbolj spominja na lik zlobnega čarovnika iz Harry Potterja, Marlakensteina(3) ali Voldemorta, trdi, da so vsi klici k usmrtitvi janšizma, pozivi k njegovemu umoru, si stvari ne moremo drugače razlagati, kot da je poosebil kolektivnega duha, ki se tako zrcali v njem. Seveda, v dejanskem primeru ne gre za resnično stanje, ampak za obliko psihične motnje, ki je utemeljena v samoljubni nadutosti in narcizmu dotičnega posameznika. Zaradi njegovega občutka vseprisotnosti in vsepomembnosti si v duhu Sončnega kralja ne lasti le kolektivne zavesti, janšizma, ampak tudi državo(4). In popolnoma razumljivo je, da s človekom, ki goji takšne nazore, nimajo težav le državljani, ker jim življenje spreminja v duhomorno puščobnost, ampak tudi državni uradniki, še posebej tožilci, sodniki, policaji, pa tudi vojaki, ki jih sili v protiustavno delovanje, ko jim nenehno nastavlja zrcalo iz zgolj določenega zornega kota.  

    No ja, mogoče so si twitteraški junaki res posebni na določen način. Toda ko se lotijo države in državljanov preko Twitterja, takrat je jasno, da so precenili moč vladanja in zaupanja. A ker po zakonu akcije in reakcije tudi v nasprotni smeri pritisne enakovredna sila, sodelujoči naenkrat menijo, da je njihovo priljubljeno omrežje alfa in omega političnega delovanja. Zanimivo, da tako pretok informacij po mreži razumeta tudi njegov lastnik in upravljavec in kar naenkrat sta prepričana, da sta odgovorna tudi za vsebine. Subjektivna volja tako naenkrat postane objektivno omejena, omrežja, predvsem tista iz Silicijske doline, pa se prav tako v duhu vsemogočnosti in vseprisotnosti, spreminjajo v slepa čreva človeške kloake. Na enkrat se po mreži več ne pretakajo le različne vsebine, zamisli, razprave, napadi in obrambe, ampak tudi podtalno delovanje naših zamerljivih, privoščljivih in nizkotnih osebnosti, ki nagovarjajo upravljavca, da kaznuje, izvrže tega ali onega imetnika računa, čeprav imamo to možnost tudi sami. Preprosto, človeka ali skupino, s katero ne želimo biti več v stiku, blokiramo, odgovornost pa v celoti prevzameta naš moralni občutek in presoja. 

 S smrtjo grozijo! Obtožujejo ljudi, ki vstajajo proti
janšizmu, ker vedno bolj zaudarjai po fašizmu.

Sl.Vir: Siol

    Seveda, za omrežja, ki nas nadzirajo, priklapljajo in odklapljajo po mili volji ter nas prisiljujejo v določene vzorce obnašanja, ne moremo trditi, da nam služijo. Nasprotno, z nami manipulirajo. In če je v ozadju te manipulacije še določena politična oblast, politična moč, za katero stoji državna prisila (policija, vojska, regulatorji, inšpekcije), nam upravičeno postane vroče. Čemu? Recimo, ko veliki janšistični mojster izjavi, da je preko družbenih omrežij prejel nekaj sto groženj s smrtjo, s tem sporoča upravljavcu omrežja, da naj zaboga že nekaj ukrene. Tukaj v bistvu ni toliko pomembna vsebina samih groženj kot želja prejemnika, da se najbolj zagreti nasprotniki odstranijo iz procesov mnenjskega oblikovanja na določeni mreži. In prav to tudi dela najvišji izmed janšističnih smradov(5) v deželi, ko vsake toliko časa zakruli, da mu grozijo s smrtjo. Na vse pretege se trudi prevzeti politični monopol nad nacionalnim delom omrežja, izključiti opozicijo iz mnenjskih razprav in manipulirati z razumom. S tem namenom so njegovi strankarski privrženci oblikovali celo odzivne skupine, ki napadajo, žalijo, obsojajo, tudi grozijo drugače mislečim. 

    Ja, porečete, strategija politične mnenjske okupacije je na moč podobna tisti, ki jo je Trump vodil v ZDA. Pravijo, da je imel 89 milijonov sledilcev na Twitterju. A se mu mu ta široka podpora podpornikov "Great America" kljub temu ni izšla. Kapitulacijo so priznali celo pri Twitterju in nemudoma, še preden bi se demokratom privrženi čivkači selili drugam, poražencu Trumpu ukinili njegove račune. Ne zato, ker se je nekaj tisoč posebnežev spravilo nad najbolj skorumpirano ustanovo v državi, ampak preprosto zato, da odvrnejo mnenja, ki so po Donaldovem porazu začela dvomiti v volilni usodnosti družbenih omrežij. Twitterju namreč ni uspelo obdržati mojstra neplačevanja davkov v Beli hiši, o Redditu, ki naj bi bil baje najbolj pomemben za njegov prihod vanjo pred štirimi leti, pa sploh niso več poročali. 

 Ljudje se postopno odvračajo od nadutih orežij iz
Silicijske doline zaradi poskusov, da bi prevzela
monopol nad vedenjem in resnico.

Sl.vir: GadgetsNow

    V letih navdušenja nad družbenimi omrežji, ki so nas pognala v digitalno zasvojenost, manj v samo ustvarjalnost in kritičnost, smo se pustili lagodno prepričati, da dejansko lahko tudi oblikujejo našo politično voljo. Saj tudi jo, ampak do neke mere. V vseh pogledih prednost še vedno ohranjajo neposredni stiki, klasični načini druženja in izmenjave mnenj. Na voljo je bilo premalo let, da bi se človek preobrazil v homo digitalika. Bivanju v virtualnem svetu še vedno načelujejo osnovne potrebe. "Malo glasbe, malo plesa, malo mažce za črevesa," kot je omenil pesnik v poznem srednjem veku. Naše mnenje ter stališča še vedno pretežno oblikujejo neposredne življenjske razmere, in če so prepogoste obljube v nasprotju z njimi, jih tudi v navideznem digitalnem svetu ni mogoče okrepiti. Nasprotno, prej ali slej se izkristalizirajo za laž in ta postane edini javno priznan odgovor na pobude in predstavitve. Ko v resničnem svetu naletiš na zaprte šole, trgovine, gostilne, zatrto delovanje, ko te svinjsko oglobijo, ker si ugriznil v kos pice, prekršil policijsko uro ali odšel v drugo občino, in se iz dneva v dan sprašuješ ali boš jutri še imel kaj za v lonec, obljube ne zaležejo dosti. Še posebej tiste ne, dane na medmrežju. 

Navedki! 

(1) Gašper Završnik, Jure Kosec. Utišanje kot priznanje odgovornosti. Delo, Ljubljana, 12. januar 2021/5

(2) Metonimija - besedna figura, za katero je značilno poimenovanje določenega pojma z izrazom za kak drug. Preimenovanje: fašizem v janšizem; v tem primeru gre za dvojno metonimijo in sicer prenos lastnosti fašizma na nov pojem in analogno povezanost tega novega pojma z osebnostnimi lastnostimi in delovanjem osebe, po kateri je pojem dobil ime.  

(3) Marlakenstein - čarovnik, ki ima v oblasti temne sile delovanja in se v povesti o Harry Potterju strogo izogibajo uporabi njegovega imena. On, ki ga ne smemo imenovati, da bi se ne utelesil.

(4) "L'etat, c'est moi !", "Država, to sem jaz !"  Po izreku je poznan Ludvik XIV (1638 - 1715), poznan tudi kot Sončni kralj Francije in Navare.  

(5) Zaradi pogostih podtikanj, da prištinskemu častnemu doktorju grozijo s smrtjo, ko so ljudje glede na partizansko analogijo "smrt fašizmu" začeli oznanjati "smrt janšizmu", se je začela pogosteje uporabljati sintagma "SMRD JANŠIZMU", ker janšizem smrdi po fašizmu.