Zatrto ljudstvo

Mojstri koronovanja so se očitno odločili, da podaljšajo olimpijado obsedencev. Govorijo o novem sevu, ki bo po mnenju švicarskih oblasti pandemija znotraj pandemije. Uradnikom nikoli ne zmanjka domislic, še posebej ne takrat, ko bi morali priznati, da gre za svetovni nateg, pri katerem vodilni politiki drug za drugim skačejo v prazen bazen in dokazujejo, kako trdne glave pravzaprav imajo. A kot je videti norenje podpirajo tudi mnogi državljani, prepričani, da jih države resnično obsipajo z darovi, saj se ne zavedajo, da so botri omenjene širokogrudnosti pravzaprav sami. Na grški dolžniški scenarij, ki smo mu bili priča pred leti, smo pozabili, imamo pa vse možnosti, da se ga ob ponovitvi na naših tleh, spomnimo.  

 Novi sev je priložnost za nadaljevanje neodgovornega koronovanja in prikrivanje
zblojenih političnih in strokovnih odločitev.                                              Sl.vir: RTVSlo 

    Ko me zbodejo v nos velike naslovne črke, ki trdijo, da so Sloveniji ob vnovični zadolžitvi za dve milijardi poklonili milijone, ki jih ne bo treba vrniti zaradi negativnih donosov, se običajno vprašam, v katerem grmu tiči zajec in čaka na priložnost za skok v deteljo. Vsi smo že slišali, da nobeno kosilo ni zastonj. Nekateri smo to tudi večkrat izkusili. Toda, ker upanje umre zadnje, je še vedno veliko takšnih, ki napisanemu preprosto verjamejo, tudi takrat ko prehajajo na bolj pičle obroke. Ta trenutek se to že dogaja. Vedno več je ljudi, ki občuti, da je lučka v domačem hladilniku vedno bolj svetla, pajčevine v shrambi pa večje. Toda počasi kuhana žaba to zazna trenutek prej preden stegne krake od sebe. 

    Pa saj nismo žabe, da bi nas tenstali, kot se jim zdi prav. Smo ljudje in kotel je le prispodoba norčevanja. V prihodnjih letih bo vsega manj. Spuščamo se po deflacijski spirali, ki jo bo zaznamovalo veliko pomanjkanje, medtem ko bodo banke pokale od denarja. Posojil bo manj in del prihodkov bodo nadomestile z ležarinami za denar v hrambi. To bodo izkoristile borze, da preusmerijo naložbe v vrednostne papirje, a ker bo naložb bistveno manj, kupna moč, potrošnja pa šibka, bodo z denarjem predvsem napihovali balone; pričakovanja, prazne obete. Se nam ponovno reži gospodarska kriza, podobna tisti po letu 1929? Nekateri poznavalci pravijo da, spet drugi to odločno zanikajo. Vsekakor, kar bomo občutili v nekaj letih, verjetno ne bo podobno črnemu petku leta 1929, a bodo ljudje kljub temu skakali skozi okna, ko bomo spoznali, kako so nas v imenu zdravja in naše varnosti pravzaprav groteskno nategnili in spravili na kant. Če slučajno mislite, da obstoji gospodarstvenik, ki ve, kako razumno ukrepati, da se izognemo človeški tragediji oziroma, da pozna recept, kako se izvleči iz zagate, boste razočarani. Ekonomija namreč ni veda o čarovništvu, kot gospodarstveniki niso čarodeji. Če bi bili, potem bi vsekakor ne bilo črnega torka na Wall Streetu leta 1929 in bankrota Lehman Brothers 2008. 

 Črni torek, oktober 1929. Države so račune
poravnale šele v 2. SV, v kateri so milijoni 
umrli za dobrobiti kapitalistov.

    Dejansko pravzaprav nihče ne ve, kaj bo sledilo, ko bo enkrat virus ukročen in nihče od politikov v državnih vodstvih si trenutno ne želi, da bi virus sploh kdaj obvladali. Saj sami vidite. Bolj rigorozno se čepaste pošasti lotevajo, manj spodbudne so napovedi, večja je zmeda in po prostoru so se naenkrat začeli širiti super virusni mutanti. V tem času, ko nismo zabeležili enega primera gripe, je obolelih za covidom vedno več. Resda po zaslugi diagnostičnih metod, ki celo med opicami, kozami, papaja sadeži in mandarinami ugotovljajo prisotnost kužnine SARS-CoV-2. Bodimo kratki in odkriti. Vse skupaj je eno veliko blefiranje, politike in zdravstva, ki se izjemno trudita, da nas prepričata, kako zapleteno in nevarno je vse skupaj. Le prisluhnite strokovnim avtoritetam, Ihanu, Beovićevi in Štruklju, kako se jim frenkljajo jeziki, kadar spregovorijo o diagnostiki, tipičnih bolezenskih znakih in cepivih, s katerimi se lotevajo korona invazije. 

    Opravka imamo z lažjo obliko virusa. Večina ga uspešno preboli, nekateri tudi podležejo. Da ni tako smrtonosen, da ni tako usoden, kot to trdijo epidemiologi, virologi in državni aparatčiki, se je pokazalo prav v domovih za oskrbo ostarelih. Ko so na veliko razbijali škatle, kako bo virus opustošil in izpraznil postelje, te še vedno ostajajo pretežno polne. Večina starostnikov, je kljub številnim drugim boleznim in tegobam, še vedno toliko čila, da premagajo virus virus brez težav.

    Torej je to, kar počenjajo vlade Zahodja običajen kriminal. Laž gnana po vseh spoznanjih manipuliranja z možicami in njihovega poneumljanja. Strah je tisti, ki blokira razum, da se človek ne vprašal za kaj dejansko gre in čemu je vse skupaj namenjeno. Toda, je strah močnejši in ima v rokah bolj prepričljive argumente od človekovih potreb po druženju, sodelovanju in soustvarjanju? Je močnejši trepet pred covidom ali pred revščino?

 Enota za spopad z mikrobi. Kdo bo koga?

Sl.vir: TodayShow

    Mislim, da smo v vsakem primeru prišli do trenutka, ko je velika večina ljudi vrgla na tehtnico tveganje pred boleznijo ali revščino in se odloča v prid zajezitve slednje. Bolezen nas, takšna ali drugačna, že tako ali tako spremlja vsak dan in to prav vse, medtem ko se revščini, če si dovolj dejaven, redoljuben in preračunljiv, da izogniti. Seveda, če imaš zato možnosti in te neke skorumpirane vlade ne obrnejo proti samemu sebi, kot se to dogaja prav v primeru covida. Prej ali slej se bo pokazalo, da so zato, da bi kratkotrajno rešili tisoč življenj ljudi, katerih konec je tako ali tako blizu, izpostavili tveganjem in umiranju na desetine tisoče drugih. Podivjane lokomotive tokrat niso usmerili na enega človeka, da bi rešili sto drugih, ampak so evidentno povozili slednje. Preprosto zato, ker je tako težko ali skoraj nemogoče dokazati in pokazati na vzroke, ki nam strežejo po življenju. 

    In medtem, ko nam že slabo leto obljubljajo luč na koncu tunela, ta postaja vedno daljši in vedno bolj temen. Pot do svetlobe nam zatirajo prav tisti, ki smo jih izvolili, da bi česa takšnega, kar trenutno občutimo, nikdar ne doživeli. Države vodijo, paničarji, presranci, skorumpiranci in nesposobneži. Prepričan sem, da si bo vsaj Nemčija nekoliko oddahnila, ko bo Merklova odšla. Toda oditi bi morali tudi Macron, Jonson, Sanchez, Kurz, Conte, Vučić, Plenković, Orban, Janša in še mnogi drugi, ki so države pripeljali na rob gospodarskega zloma, družbeno življenje pa zatrli, kot da človekova primarna potreba po druženju sploh ni pomembna. Saj res, virus! Kmalu bi pozabil nanj ob tem norem razglabljanju o koronovanju. 

 Odrešitev ali obremenitev?

Sl.vir: FinancialTimes

    Naj nekdo od teh borcev proti virusu, sami niti približno niso izpostavljeni tveganjem revščine, ker udobno živijo na naš račun, že enkrat pove, koliko življenj so rešili s svojimi neživljenjskimi ukrepi. Recimo ata Janša in ministri, za katere vemo, da so v tej vladi le zaradi lepšega, fasade. Ne morejo! Medtem ko lahko precej natančno izračunamo, koliko ljudi bo izpostavljeno povečanim življenjskim tveganjem in umrljivosti, ker so jim vzeli delo, zaslužek, solidarnost, možnost do ustvarjalnega izražanja in spremljajočo zdravstveno oskrbo. Nihče nam ne pove, koliko med covid umrlimi je pravzaprav takih, ki niso bili deležni primerne bolnišnične ali zdravstvene terapevtske oskrbe za kronične bolezni od lanskega marca naprej. Podatki so pomešani, statistike izkrivljene, politiki pa se trkajo po prsih. "rešujemo življenja, rešujemo judi …,"

    Živimo v zlagani atmosferi uspehov, ki jih praktično ni. Živimo v prividu, da bo že nekdo poskrbel za nas, ko je dela in služb vse manj. Živimo v upanju, da vse le ne bo tako hudo, kot slutimo. Toda, kako sploh naj bo drugače, če pa že deset mesecev spremljamo, kako panično in neracionalno sesuvajo naše preživetvene možnosti. Od ladje norcev (stultifera navis) ne moremo pričakovati, da ne bo udarila v obalo na polno, tako da nas bo vse pometalo križem kražem. Mar lahko?