Obramba, ne, zapravljanje denarja za romantične predstave in podkupnine

Vlada, Janez Janša in Matej Tonin natančneje, na vsak način poskušata izsiliti ponovno oboroževanje domače vojske. Temu pravita posodabljanje, čeprav slovenska vojska niti konceptualno niti dejansko ni sposobna braniti in obraniti države in njenih prebivalcev pred morebitno agresijo. Armado, če nekaj bataljonom lahko tako rečemo, "posodabljajo", da bi njene oklepno raketne enote lahko še naprej sodelovale v natovskem okupacijskem zavezništvu na drugih koncih sveta, predvsem na Levantu in v Afganistanu. Zapravljanje denarja za potrebe agresivnih zavezništev pa v bistvu slabi naložbene sposobnosti države v družbeni standard torej v dejavnosti in življenjski slog, za katerega bi se bilo dejansko vredno boriti. Gre torej za oboroževanje, ki v resnici pomeni razorožitev in uničenje temeljne motivacije za ohranjanje suverenosti in nacionalne samobitnosti. 

Za parade in generale ali za obrambo?

Sl.vir: DelmarvaNow.com

Puščavske in vojne v goratem svetu so pokazale, kako težko se je spopadati proti lahko opremljenim in hitro gibljivim raketnim pehotnim enotam ali posameznikom. Brez podpore izdatnega delovanja iz zraka tudi močne oklepne enote ne morejo napredovati. Nasprotno, spreminjajo se v lahke tarče nevidnega sovražnika z raketnimi lanserji na šasijah industrijskih poltovornjakov, ki se izjemno hitro premika in z lahkoto skriva v naravnem okolju in med običajnim prebivalstvomin. Vozila, ki jih zna upravljati vsak in orožje, njegovi uporabi se lahko priučimo v nekaj urah, postajajo jedro sodobne obrambe majhnih in ranljivih skupnosti, kot je na primer Slovenija. Težki in nerodni oklepniki so najpogostejše tarče na bojiščih. Vojakom nudijo lažno zavetje, bolje rečeno prepričanje, da jih ščitijo pred nevarnostmi v spopadu, čeprav so te mehanske konzerve dejansko mišelovke za cvrtje ljudi. Kumulativni naboji precej lahkotno prebijajo oklepe s smrtonosno, eksplozivno vročino. Oborožena mehanska konzerva je torej zadnje, kar bi si lahko želel domoljubni borec, še posebej, če nima za seboj močne podpore drugih oklepnikov, tudi tankov, v zraku pa helikoptersko in letalsko premoč. 

    Kaj torej dejansko kupujeta Janša in Tonin in za koga? Le komu lahko služijo drage in neuporabne konzerve na kolesih in transportno letalo brez spremljajočih lovskih letal? Seveda razumem, da gre tudi za nekaj prevzetnosti in paradne nadutosti. Za postavljanje pred drugimi in dokazovanje resnosti, ne borbene učinkovitosti. Le pomislite, kakšen polkovnik bi pa bil preminuli Gadafi, če bi se na kamelah odpravil v Čad. Mi pa imamo kar nekaj generalov, čeprav ne vemo čemu, in vsak izmed njih želi imeti vsaj eno bojno skupino v železju. Kot da se gremo nekakšne romantične viteške igre, ne pa resno usposabljanje družbe za delovanje tudi v izrednih razmerah. Vojska, ki sta si jo omislila Janša in Tonin, je predvsem nevarna lastnim ljudem, demokraciji, če že hočete, in popolnoma nekoristna za resnične obrambne potrebe. 

Ko se sodobno oklepje spreminja v neuporabno železo.

Sl.vir: RusijaBeyondSlovenija

    Da gre za posodabljanje in krepitev obrambne moči države je torej čisto navadna laž, ko vemo, da jo togi in težki oklepniki, še posebej v hribovitem svetu, v bistvu zmanjšujejo. Čemu torej služijo milijoni, ki jih mislita zagovornika in njuni podporniki nameniti za oboroževanje? Je ključni namen trgovina sama? Podpiranje prestižne oborožitvene industrije na eni strani in spravljanje zajetnih provizij v žep na drugi? 

    Danes si nobena država, če seveda ni globalna sila, ki oborožitveno industrijo financira iz primarne emisije oziroma nikdar odplačnega zadolževanja pri nacionalni banki, ne more privoščiti obrambnih izdatkov v višini odstotka in več BDP, če noče ogroziti javnega, posredno pa tudi osebnega standarda državljanov. Še posebej ne, če mora za oborožitev po tujem okusu najemati posojila, kot to počnemo mi! 

    Preusmerjati naložbena sredstva iz vitalnih družbenih sektorjev v neuporabno železje dejansko ne krepi obrambne sposobnosti države, ampak le to slabi. Prvič zato, ker takšno nerazumsko trošenje ljudje občutimo kot pomanjkanje; drugič, ker najeta posojila v nedejavni sektor z leti znižujejo kupno moč in javni standard, torej obče blagostanje in tretjič, ker se družba militarizira, namesto da bi se demokratizirala. 

Brez podkupnin ni pravih orožarskih poslov in
korupcija je smrtonosnejša od orožja.

Sl.vir: AfricCenterForStrategicStudies

    Le poslušajmo, kaj trdi Tonin, ko očita Levici, da hoče zmanjšati obrambne sposobnosti države, ker le ta najbolj odločno nasprotuje trošenju izposojenih milijonov za orožarsko kramo. Kramo zato, ker z njenim nakupom ne bomo popolnoma nič bolj varni in obrambno učinkoviti. Nasprotno! Ko imaš enkrat v posesti oklopna vozila in transportno letalo moraš imeti na voljo tudi delavnice za njihovo vzdrževanje in seveda rezervne dele. Nabavno si torej odvisen od tujine. Kako se zapirajo obrati in kakšne zastoje beležimo v industrijskih panogah zaradi trenutnih posledic epidemije, poslušamo vsak dan. Tonin in Janša pa bi našo obrambno sposobnost gradila prav na omenjenih tveganjih. Torej na konceptu, ki je že v samem izhodišču zgrešen in nedelujoč. 

    Ne nazadnje profesionalne vojaške sile ne zagotavljajo učinkovite obrambe majhnim skupnostim na majhnih ozemljih V njej mora sodelovati družba kot celota, tudi gospodarski in politični sistem in ustanove, ki jih je vzpostavila že v miru. Le takšna mirnodobna struktura, ki se seveda v morebitni vojni prilagodi razmeram, predvsem pa postane bolj odzivna in inovativna, lahko vodi dolgotrajen in uspešen odpor. Če nisi ravno vojaška velesila, prej ali slej pristaneš na improvizacijah in pri ljudeh, s katerimi živiš. Pa saj smo vse to že izkusili. Le spomnimo se, kakšne protioklepne ovire smo nameščali na ceste v obdobju osamosvajanja. Na čem je temeljila naša glavna udarna moč proti "sodobno" opremljeni armadi. Nismo imeli oklepnikov, nismo imeli tankov, ne letal in helikopterjev, še manj sodobnih raketnih sistemov za delovanje po površini in globini. Osnovna prevozna sredstva so sestavljala terenska vozila japonskih proizvajalcev. A tisto, kar je dejansko zaustavilo pohod orožja skozi Slovenijo in zaprlo nemotivirane vojake v oklepne bunkerje, je bil strah. Občutek, da so na tujem terenu, na katerem niti vode ne morejo pričakovati od ljudi, kaj šele kaj drugega. Strah ubija voljo in ko slednje ni, pade tudi učinek. To že desetletja gledamo v Afganistanu, to opažamo v Iraku, v Siriji in tega se bojijo Američani, ko kolebajo z napadom na Iran. Sodobno, razvitejše in izjemno učinkovito orožje obtiči, ko se proti njemu obrnejo ljudje, ne vojaki.

Vojna v Ikau je že zdavnaj končana, a ameriška vojska
kljub tehnološki premoči doživi kakšno presenečenje
vsak dan.                                                         Newsweek

    In ko imamo številne izkušnje iz lastnega bojevanja in vojskovanja v svetu, ko je nesporno, da so diverzije (na vojaškem, gospodarskem, kulturnem in drugih področjih) najbolj učinkovito in zanesljivo orožje, predvsem pa edini pravi odgovor na agresijo in okupacijo, nasedamo orožarskemu trgovcu Janši in vajencu Toninu. Tisto, kar ponujata kot krepitev obrambne sposobnosti, pomeni pravzaprav povečanje napadnih tveganj. Transportno letalo in bataljonske oklepne skupine bi postali primarni cilji za letalstvo in satelitsko ali samodejno vodene rakete. Le spomnimo se posnetkov CNN, ko so v neposrednem prenosu spremljali napad na Irak, kako so v nekaj urah uničili vse vitalne vojaške cilje, pa nam bo hitro postalo jasno, da pod izgovorom, da gre za krepitev in posodobitev domače obrambe, v bistvu kupujemo povečano vojaško grožnjo. In Levica, na žalost zgolj ena od opozicijskih strank, ima popolnoma prav. Milijone, ki jih bomo seveda morali vrniti, bomo v teh kritičnih trenutkih za družbo, zapravili zato, da bodo naši vojaki lahko usklajeno delovali z okupacijskimi enotami NATO na tujih ozemljih. Da o provizijah, brez katerih orožarskih poslov ni, ne govorimo.